Jug, Tomaž (1841–1927)

Jug Tomaž, šolnik, v Solkanu pri Gorici r. 20. dec. 1841 kot sin malega trgovca in posestnika, u. 25. jul. 1927. Po dovršenih študijah je učiteljeval v Medeji na Furlanskem (1859), Kobaridu (1860), Kanalu ob Soči (1861), Rihenberku (1866), v Solkanu do upokojitve 1908 kot učitelj in šol. vodja. Kot organizator goriškega učiteljstva je ustanovil 1872 okr. učiteljsko društvo za Gorico in okolico in bil 1886–1908 njegov predsednik, sodeloval je pri »Šoli«, glasilu gor. učiteljstva (1880–4). — Prim.: Učiteljski list, Trst 1923, št. 19; Edinstvo 1927, št. 19; UT 1927, št. 6. Šr.

Jug Tomaž, šolnik, r. v Solkanu 20. dec. 1841, u. tam 25. jul. 1927. Sin majhnega trgovca in posestnika, ki je bil tudi godec. Nižjo gimn. je obiskoval v Gor. (1853–57), opravil preparandijski tečaj v Trstu (1857–59) in bil nato postavljen za pomožnega učitelja v Medeji (1859–60), kjer je poučeval v furlanščini. Potem je služboval kot učitelj v Kobaridu (1860–61), Kanalu (1861–66), in Rihemberku (Braniku) (1866–72) in bil nadučitelj v Solkanu polnih 36 let (1872–1908). Tu je bil obenem občinski tajn., organist in pevovodja, preds. slov. čitalnice in preds. okraj. učit. društva za Gorico in okolico (1886–1908), ki ga je bil sam ustanovil 1872. Njegova aktivnost v čitalniškem gibanju se je pričela še v Rihemberku, kjer je bil soustanovitelj tamkajšnje slovenske čitalnice (1868), a po prihodu v Solkan (1872) je svoja najboljša leta posvetil delu v solkanski čitalnici, kateri je bil ob njenem 40-letnem jubileju tudi preds. in je na proslavi imel slavnostni nagovor (7. jul. 1907). Med 1916–19 je živel kot begunec na Blokah pri Cerknici in kljub visoki starosti (75 let) še poučeval na šoli. Potem se je vrnil v Solkan in tam preživel leta do smrti. J. je dopisoval v lj. N (od 1862) in v celovškega Slovenca (od 1865), a z Vinkom Černicem, učiteljem v Šempetru pri Gor., je ustanovil in izdajal glasilo gor. učit. Šola (3. jul. 1880 do 28. maja 1884), v kateri so obravnavali vprašanja o vzgoji, metodiki in didaktiki, registrirali pa tudi dogajanja v gor. šolstvu. J. dolgoletno pedagoško in napredno narodno delo je zapustilo vidne sledove pri številnih rodovih njegovih učencev, ki so ga imenovali kar »gospod Tomaž« in poznali kot častnega starino s sivo brado.

Prim.: Glaser IV, 361; Simonič, 506; Učiteljski list IV, Trst 1923, št. 19; J. Šlebinger, SBL I, 413; UT LXVII, 1927, št. 6; Edinstvo II, Lj. 1927/28, št. 19; A. Čuk, KolGMD 1928, 106 s sl.; J. Glonar, Poučni slovar I, Lj. 1931, 521; Gabršček I, 88–89; J. Šlebinger, Slov. časniki in časopisi, Lj. 1937, 22; P. Plesničar, Narod naš dokaze hrani, Lj. 1940, 32; B. Marušič, Stoletnica slov. čitalnice v Solkanu 1867–1967, Solkan-Nova Gorica 1967, 6–12 s. sl..; F. Marušič, ibid., 33–38; B. Marušič, Ob sto letnici rihemberške čitalnice. Ob stoletnici kulturno-prosvetnega delovanja v Braniku, Branik 1968, 5–11.

Lc.