Jüstel, Jožef Alojzij (1765–1858)

Jüstel Jožef Alojzij, upravnik, cerkveni in šolski organizator v pofrancoski Iliriji, r. v Litoměřicah 7. febr. 1765, u. na Dunaju 7. aprila 1858, pokopan v Pragi na Višegradu. Gojenec praškega centralnega semenišča, posvečen v mašnika 1788, katehet na okrožni glavni šoli v Litoměřicah, 1789 prefekt v praškem gener. semenišču, 1791 profesor moralke in od 1794 tudi pastoralke na graškem liceju, 1802 ravnatelj modroslovnega študija in 1803 gubernijalni svetnik in referent za verske in študijske zadeve v Gradcu. Po odhodu Francozov iz Ilirije je bil prideljen organizacijskemu dvornemu komisarju grofu Saurau-u kot referent za cerkvene, šolske in zadeve javnih fondov. V Ljubljano je prispel 9. marca 1814; do prihoda Saurau-a 30. maja 1814 je svojo nalogo na Kranjskem že domalega dovršil. V tem kratkem času je izvršil reorganizacijo uprave kat. cerkve, v kolikor se je pa francoski upravi spremenila, zlasti glede dotacije cerkve in njenih organov, pripravil razmejitev škofij in zlasti preuredil šolstvo po avstrijskem sistemu. J. je sestavljal svoja poročila z veliko natančnostjo. V teh priobčuje najprvo zelo objektivno zgodovinski razvoj ustanove, stanje za francoske vlade na podlagi razgovorov z nastavljenci, izpremembe ob reokupaciji, izreka svoje mnenje o načinu reorganizacije in stavlja slednjič predloge. Zato so J.-ova poročila zakladnica za zgodovinarja ne le glede načina in nagibov reorganizacije, marveč tudi za dejansko stanje cerkvene in šolske uprave za francoske vlade (Aichelburg-Saurauovi spisi v 1927 požganem arh. danajskega notranjega min.). Slovencem je bil naklonjen. Najbrže je bil tudi v dobrih odnošajih s Zoisom. Kopitar, ki je od njega pričakoval slovenskih učnih knjig za ljudske šole na Kranjskem, se v J. ni zmotil. Svoje naziranje je najbolje pokazal v poročilu o kranjskem ljudskem šolstvu z dne 17. junija 1814 (Aichelburg-Saurauovi spisi, fasc. 1, št. 297), kjer pravi: »Priučenje nemškega jezika v ljudski šoli je pač eden, toda ne edini, ne najvišji smoter ljudske šole. S šolo naj se vzbudi pozornost ljudstva, uri njegov razum, ga priuči za redno vodstvo poslov v navadnem življenju potrebnih veščin in povzdigne verstvo in nravstvo, ki si jih brez pojmov in načel ni mogoče misliti. To je glavni smoter; temu naj se torej postranski ne nadreja. Presto ljudstvo in prav posebno ženstvo na Kranjskem bo še dolgo, prav dolgo v svoji materinščini mislilo, govorilo, računalo in molilo. Zato naj se njegovi otroci ne silijo vse to v njim povsem tujem, njihovim staršem pa docela neumljivem, torej večkrat sumljivem, nepriljubljenem jeziku učiti, pa prav gotovo ne priučiti, ohraniti. Kjer uvajajo šole s to silo, naletijo te navadno že pri svoji ustanovitvi in še bolj v svojem razvoju na toliko zadržkov, da kar nič ne uspevajo; ker se preveč zasleduje podrejeni, se pri tem izgubi tudi glavni smoter. Gotovo ni preveč drzna trditev, da ljudsko šolstvo na Kranjskem prej deloma zato ni uspevalo, ker se je zdelo, da se hoče ustanavljati mesto ljudsko-izobraževalnih jezikovne šole. Zato naj se dovoli za Kranjsko, kjer skoro vsa masa ljudstva govori slovansko, to, na kar se je pristalo za Spodnje Štajersko in prej za Češko in Moravsko, da se namreč dajo tudi slovenske ljudske šole in slovensko-nemške ljudskošolske knjige, zlasti one, ki so predpisane prav za prav za trivijalke. Tem je prištevati zlasti knjige evangelijev, ki se v rodbinah tako rade čitajo in ki morajo biti, ljudstvu namenjene, sestavljene v njegovem jeziku; zato naj se njihova uporaba v trivijalnih šolah na deželi tudi ne zabrani. Potem se bo moglo tudi v glavnih šolah, v vseh trivijalnih šolah mest in večjih občin siliti na to, da se nauči nemški jezik; to se itak more doseči samo, če se uči v materinščini; tudi se mora od »industrioznega Kranjca« pač pričakovati, da se »bo poleg slovenščine učil tudi nemščine.« Po prihodu Saurauovem v Ilirijo je reorganiziral v istem pravcu kakor na Kranjskem tudi na Goriškem in v Trstu. Po smrti škofa Kavčiča (1814) je bil od lj. gubernija, centralne dvorne organizacijske komisije in od državnega sveta soglasno pred vsemi drugimi predlagan za lj. škofa (spisi drž. sveta št. 3581 ex 1815), toda s cesarsko odločbo z dne 25. jun. je bil večinoma po prizadevanju predsednika centralne organizacijske komisije, grofa Lažanskega, imenovan referent te komisije Avguštin Gruber za lj. škofa, na njegovo mesto pa za dvornega svetnika pri centralni organizacijski dvorni komisiji Jüstl, ki naj najprvo potuje v Italijo in na Tirolsko, da se spozna z ondotnimi razmerami. Ni izključeno, da so bili za odklonitev J. merodajni tudi cerkveni vplivi, ker je bil 1796 odstavljen kot ravnatelj semenišča v Gradcu, ker se je dvomilo o njegovi pravovernosti (prim. Wurzbach, 10. zv., str. 165, »Jenull«). Pri centr. organ. dvorni komisiji je imel referat o cerkvenih zadevah in pri študijski dvorni komisiji za ljudsko šolstvo. V tem poslu, kakor tudi še kasneje od 1829 kot državni svetnik, je močno vplival na prosvetno upravo v naših deželah. 31. avg. 1848 je bil po 60 letnem delovanju upokojen. Po svoji bistroumnosti, neumornosti, izvedenosti in bogatih izkušnjah je bil eden najboljših avstrijskih upravnikov v prvi pol. 19. stol. — Prim.: Wurzbach, 10, 307; Hock-Bidermann, Der oesterreichische Staatsrath, 676, 687, 690, 692; Polec, Kraljestvo Ilirija (= Spl. knjiž. VI.) 16, 24, 27 i sl. 51, 146, 275, 276, 282, 287. Pc.