Jeran, Luka (1818–1896)

Jeran Luka, nabožni pesnik in pisatelj, r. 16. okt. 1818 v Javorjah v Poljanski dolini, u. 27. apr. 1896 v Lj. Hodil je najprej v škofjeloško šolo in stopil šele s 16 leti v gimnazijo, ki jo je pohajal v Karlovcu in v Lj. (1834–39–40); tu je dovršil tudi licej in bogoslovje (1842–46), zadnje leto kot presbiter. Leta 1846. je šel kot kaplan v Poljane, 1847 v Horjul, 1851 k sv. Petru v Lj.; od tu je šel 1853 kot misijonar v Afriko, kjer je deloval že Knoblehar, a ker je nevarno obolel, se je vrnil v dec. 1853, in dobil v jun. 1854 kaplansko službo v Trnovem v Lj. Že naslednji mesec se je napotil z novim oddelkom zopet v Afriko, a ker se mu je bolezen ponovila, se je moral obrniti že v Kairi; poslej je ostal v Trnovem do l. 1869, ko se je preselil kot papežev komornik in urednik ZD v stolno župnišče. Leta 1882. je postal stolni kanonik. — J., ki se je bil v Karlovcu seznanil in sprijaznil z mladim ilirskim gibanjem, je bil po dohodu v Lj. duša narodnega pokreta med lj. dijaki in bogoslovci. Bil je sošolcem učitelj in jih vodil v slov. jezikovnih zadevah. Kot licejski dijak je bil član bogoslovne slovanske knjižnice (ust. 1841) in se pridno bavil z literaturo, posebno z ilirsko in češko; prof. Metelku je prinašal (kakor pozneje Levstik) za naloge pesmi, tako »Hesperidski vrt na Kranjskem« (poznejšo »Skopuljo«, N 1845). Kot bogoslovec se je osebno seznanil z Vrazom in mu dopisoval v ilirščini o slov. razmerah, naročal knjige in mu pošiljal nar. pesmi. Bleiweisu je bil pri urejevanju N. v prvih letih najvažnejši sotrudnik in pomočnik. Učil ga je dobre slovenščine, prirejal dopise in tudi sam pisal za list. Priobčil je v njem tudi prve pesmi (-n, S., t. j. Svitoslav); v njih opeva letne čase, domovino ali razne osebe, iz vseh pa odseva ljubezen do slovenstva. Po verzni tehniki in lepoti besede se odlikujejo pesmi iz prve dobe daleč mimo poznejših prigodnic, novoletnih in drugih voščil, v katerih jo je često preveč udaril za Koseskim. K domoljubnemu pesništvu se je povrnil J. časih tudi še pozneje, dasi se je posvetil skoro izključno nabožni in prigodniški pesmi. Prvi nabožni pesmi je priobčil v N 1846 (prevod Ave Marija in Psalm I.); znak sta notranjega preobrata: v tem letu, zadnjem v bogoslovju, se je za zmeraj poslovil od posvetnega pesništva kot od mladostne zablode, prepričan o tem, da »mora vsaka pesem imeti določen dober namen, postavim podučiti, geniti, srca za kako čednost močno vneti«, in da mora na to meriti vsa pesem (ZD 1858, 192). Dočim so J.-ove prigodnice brez pesniške vrednosti, se je izlivala v nabožnih vsa iskrenost njegove duše, v njih se je neovirana po suhoparni koristnostni teoriji lahko svobodno izživljala njegova ljubezen do Boga in Cerkve, navdušenje za večne stvari, vdanost in zaupanje do Marije. Nekatere J.-ove »svete pesmi« spadajo k najboljšemu v starejšem nabožnem pesništvu našem. J. je tudi eden najplodovitejših slov. nabožnih pisateljev. Leta 1850. je izdal prvo nabožno knjigo »Jezusa in Marije dvoje najsvetejši Serce«, in sledila ji je še dolga vrsta drugih; posebe naj se omenijo »Šmarnice naše visoke nebeške Kraljice«, ki jih je napisal celih 7 letnikov (1859–78). Večina teh knjig je doživela po več izdaj, nekatere po sedem. J. je izdal tudi »Postne pridige« (1861), »Zgodbe sv. pisma za mladost« (1850) i. dr. Vse življenje pa se je trudil ob ZD, ki je njegovo življenjsko delo. Že ko je dr. Jan. Zl. Pogačar 1848 ustanovil »Slov. cerkveni časopis« (od 1849 ZD), je bil J. eden njegovih najmarljivejših sotrudnikov. Leta 1852. je prevzel uredništvo lista v družbi z A. Zamejcem, od 1856 do smrti pa je bil urednik sam. V vsej tej dobi ga ni lista, ki bi ne bil prinesel tudi kaj iz njegovega peresa. Vrsta najrazličnejšiih spisov, svetniških življenjepisov, pridig, asketičnih, pastoralnih, versko političnih, vzgojnih, šolskih, književnih, bojnih člankov, pesmi, poročil itd., je naravnost nepregledna. »Vsaka št., vsaka stran časopisa priča, kako je dihtel njegov urednik za sv. vero« (LZ 1896, 379). Naravno pa je, da je prišel pri tem ob svojem strogem, često ozkosrčnem presojanju književnih pojavov dostikrat v nasprotje s književnimi listi; presojal jih je kot asket in prijatelj mladine le z vzgojnega stališča; ker pa je pri tem čestokrat obsodil tudi dobra, tudi nravno neoporečna dela, če po snovi niso bila primerna za mladino, njegov vpliv na literarni razvoj ni bil vselej ugoden. To se je kazalo posebno, ko je kot častivec Koseskega obsojal ljubavno poezijo Prešernovo in se je v boju za kritiko, ki se je radi tega vnel l. 1868, postavil proti SG in s tem z Bleiweisom vred pomagal upropastiti ta za naš literarni razvoj naravnost epohalni književni list. Vendar pa se mora J.-u priznati, tudi glede takih polemik, da je bil kot nasprotnik vedno pošten in ni vedoma nikoli nikomur delal krivice; »izza njegove polemike nikdar ni štrlel napuh, marveč istinita, blaga verska vnema« (LZ 1896, 380). J. si je pridobil nevenljivih zaslug tudi s svojo dobrodelnostjo; poseben prijatelj je bil učeči se mladini: ustanovil je zanjo Dijaško kuhinjo in bil tudi osebno eden največjih dobrotnikov slov. dijaštva. Lep spomenik njegovi srčni dobroti je postavil I. Cankar v črtici »Zgodba o nepoštenosti« (DS 1914, 18). — Prim.: Marn XXVII; Glaser, III., 105; dr. F. Lampe, DS 1896, 755; LZ 1896, 379 do 380; Prijatelj ČZN 1910, 303–7; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva, II., 157, DS., 1917, 10, 188; Ušeničnik, Čas 1917, 98, 236. Slike: Marn, l. c.; DS, 1896, 384, 756. Grf.