Jenko, Simon (1835–1869)

Jenko Simon, pesnik, r. 27. okt. 1835 na Podreči pri Mavčičah, u. 18. okt. 1869 v Kranju. Prva leta je preživel na Podreči na domu Matevža J., očima svoje matere Mine, ki se je pisala po prvem materinem možu Košenina; po materini poroki (1839) se je J. preselil v Praše, kjer je oče Jožef J., daljni sorodnik Matevžev, vrnivši se od vojakov, prevzel očetni dom. Šolal se je v Smledniku (1842–44) in Kranju (1844–47), jeseni 1847 pa je šel v Novo mesto k stricu frančiškanu o. Nikolaju (Juriju J.-u, sinu materinega očima iz prvega zakona), prof. na ondotni frančiškanski gimn., ter dovršil tam 6 razredov. 1853, ko so strica premestili v Kamnik, je J. prestopil na lj. gimn. Po zrelostnem izpitu (1855) se je zatekel »brez pomoči, brez denarja« v celovško bogoslovnico, a ker je spoznal, da ni za duhovnika, se je napotil drugo jesen (1856) na Dunaj. Študiral je najprej klasično jezikoslovje (zim. teč. 1856/7), nato zgodovino (let. teč. 1857), naposled pravoslovje (1857–61). Preživljal se je prvo leto s poučevanjem in s podporo nekaterih tovarišev, kot jurist pa je užival 4 leta tudi Knafljevo ustanovo (150 gld.). Ker po dovršenih študijskih letih ni bil pripravljen za izpite in mu je zato ustanova zapadla, je ostal na Dunaju še dve leti kot domači učitelj pri rodbini Reinleinovi. Šele jeseni 1863, ko se je vrnil v Praše, se je resno oprijel dela in šel z nagrado za »Pesmi« v Gradec k I. rigorozu (29. jan. 1864). Po binkoštih je dobil službo pri notarju Stergarju v Kranju. Ko je odprl odvetnik Prevec v Kameniku pisarnico, je vstopil 3. avg. 1866 pri njem kot koncipijent in naredil 28. febr. 1867 še 3. rigoroz; četrtega ni več delal. Iz Kamnika, kjer mu je u. 11. nov. 1868 stric Nikolaj, se je preselil že ves bolan (radi pomanjkanja v mladosti in prekomernega kajenja) v jul. 1869 s Prevcem v Kranj. Dne 8. okt. 1869 je legel in deset dni pozneje u. za vnetjem možganov.

V J.-u se je zgodaj zbudilo zanimanje za književnost; stric Nikolaj ga je učil francoskega in italijanskega jezika in prebiral ž njim Fenelona in Tassa, Buffona in srbsko sv. pismo ter ga navajal k učenju slovanskih jezikov. J. je bral tudi drugače, kar mu je prišlo v roke nemškega (Pichler, Iffland), laškega (Petrarca), francoskega in slov.; posebe je treba omeniti Kranjsko Čbelico, na katero je opozoril učence suplent za slov. in nemščino o. Krizostom Pečar. Kot četrtošolec je poskusil J. tudi že sam »nekatere neosoljene pesmi zakrožiti« in eno izmed njih, »Fantazija na pokopališču«, je o. Krizostom zelo pohvalil; prevel je tudi Schillerjevo balado »Polikratov prstan«; a svoje prvence (bilo jih je blizu 50), je J. 1852 sežgal; ohranilo se je izpred tega časa le nekaj malega v Strbenčevem rokopisu in »Bučelni pik« (poznejša Obujenka IV. v Slov. Bčeli 1851, II. 135); zato pa spominja na Novo mesto cela vrsta poznejših, ohranjenih pesmi; med njimi so tudi že prve ljubavne, posvečene Leopoldini Kuraltovi, sestri J.-ovih učencev, s katerimi je prebil večkrat počitnice na posestvu njihovega očeta pod Turnom pri Semiču. Te novomeške pesmi kažejo, da je bil J. tačas pod vplivom Schillerjevim, ki ga je deloma posredoval Koseski, kar se pozna slogu, in pa Prešernovim, ki se javlja v motivih, v stilistiki in tudi v ritmiki. V Lj. se je J.-u obzorje znatno razširilo; Schillerju so se pridružili še Goethe, Uhland, Lenau z drugimi šolskimi pesniki in tudi nešolskimi (Blumauer), Prešernu pa predvsem nar. pesem, mladi Levstik in menda tudi že St. Vraz, Lermontov. Začelo se je veselo tekmovanje s sošolci pesniki in pisatelji, s Stritarjem, ki je bil vprav 1853 že stopil v javnost, ko je objavil v ZD (št. 21) 4 sonete v slavo Marijino, z V. Brilom, V. Mandeljcem, Fr. Erjavcem, V. Kermavnerjem, Iv. Tuškom, V. Zarnikom. V 8. šoli se je združila ta družba, le brez Stritarja in Kermavnerja, da so na skupnih nedeljskih sestankih pretresali svoje spise in odobrene spisovali v rokopisni list »Vaje«, ki jih je izšlo menda 6 precej obsežnih zvezkov. V »Vajah« je zapisanih v prvi obliki nekaj J.-ovih najlepših pesmi, tako Slov. zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Angel tužnih, Gori, Pobratimija, Ptici, in tudi prva J.-ova povest »Ljubezen in osveta«. Leta 1855. so se pojavile J.-ove pesmi z znakom X. tudi v Novicah (Solnčni mrak, Zaklad, Angel tužnih, Na grobeh i. dr.); ostal jim je sotrudnik do ustanovitve SG. J.-ova gimnazijska lirika obsega na eni strani budniško nacijonalno pesem in resno premišljujočo poezijo, na drugi strani pa humoristično parodijo in šaljivo pesem; tudi zaljubljena in zbadljiva pesem se oglaša, često tudi fantovsko razuzdana popevka. Nova je nasproti novomeški dobi epika, ki pa po slogu še ni enotna. V romanci »Cekin« in v legendi »Zaklad« je že kar v začetku našel preprosto enotni zaokroženi način nar. pripovedne pesmi, v katerem so spesnjene poznejše najlepše J.-ove balade in romance, v »Vili Zlatinki« in v »Morskih duhovih« se oglaša romantična usodna tragika, oz. romantična ironija, v »Ognjeplamtiču« pa tiči J. ves v frivolni parodistično-humoristični epiki blumauerski, ki je premalo rezka, da bi mogla vplivati satirično, in preveč mežikavasta za pravi humoristični učinek. Močno prihaja pri J.-u v tem času do veljave tudi dijalogični element, največ v razposajeno humoristični obliki, manj v resni, a se nikjer ne zgosti v dramatiko. Vobče J.-ova poezija iz gimnazijske dobe ni vzklila toliko iz vročega čustva kakor iz uma (nazorov) in očesa (opazovanja) pesnikovega, ki je posebno naglo zaznalo smešne strani na sebi in drugih. Lahno se je začela pod Prešernovim vplivom oglašati tudi elegija, ki je pozneje tako prepojila vso J.-ovo poezijo; vendar pa zdaj prevladuje še objestno veselje do življenja, fantovsko dijaška razigranost. V bogoslovnem letu se opaža začetek preobrata. V pesmih te dobe se pojavi sicer še tu pa tam stari fantovski ustač (Pijanec poje), a poleg prejšnjega zbadljivega humorja (Pogreb, prozaična črtica »Predpustnica«) in filozofskega razmišljanja (Smrt, Slika, Tolažba i. dr.) se kaže tudi že čustvena poglobitev, kakršne dotlej še ni bilo videti pri J.-u (Pri oknu, Zimski večer, Lilije, Mati). Precej teh pesmi je zapisal J. v »Venec«, rokopisni list celovških bogoslovcev, ki je bil ta čas že v 7. letu; ker je sodeloval pri njem samo do 10. febr. 1856, se je sklepalo, da je J. izstopil iz bogoslovja morda že v začetku 2. semestra, dasi govori brat Ivan o celem bogoslovnem letu. Razvoj do življenjske in pesniške poglobitve, ki se je v Celovcu pričel, se je na Dunaju nadaljeval in dovršil. J. je dozorel tam kot človek in pesnik. Slovo od doma, domotožje, hrepenenje po domačih krajih in ljudeh, dijaško uboštvo so poglobili njegovo čustvovanje, velikomestno življenje je razširilo njegov pogled v svet, politični preobrat, ki ga je doživel tam, je utrdil njegovo politično prepričanje in njegovo domoljubno mišljenje; v hudi duševni krizi, ki jo je prestal 1861–3, najusodnejši njegovega življenja, pa se mu je v težkem boju izčistil in utrdil značaj. V rodbini Reinleinovi je živel namreč kot domači učitelj v prav udobnih razmerah, a zaljubil se je v izobraženo in duhovito mater svojih učencev. To mu je jemalo za študije potrebni notranji mir, ker se je moral neprenehoma boriti s samim seboj. »Pri najboljši volji,« toži J. v dnevniku, »ne morem dolgo pri bukvah sedeti; ljubezen in neumne sanje vzemo človeku veliko delavnosti«. Da bi se pa povrnil iz neskrbnega življenja v dijaško uboštvo, huje ko prejšnje, tega poguma ni imel. Na misel mu je hodilo, da bi bilo najbolje, ko bi šel z Dunaja, a se ni mogel odtrgati, dasi se je zavedal: »Če pojde tako dalje, bom zastarel in izpiti mi bodo zaostali, da jih nikoli več delal ne bom.« V teh razmerah, ko se je brez uspeha boril in ko mu je prihajala misel, da je vsega kriva njegova revščina, ki ga sili, da ne more pustiti usodne službe, ko je upal rešitve le še od glavnega loterijskega dobitka in je mislil pogosto celo na samomor, od katerega ga je odvračala le misel na mater, je nastalo 1862 pretresljivo »Trojno gorje« in obupni klic »Moči, moči mi daj, moj Bog!« A kljub vsemu je po poldrugoletnem notranjem boju le zmagala J.-ova zdrava gorenjska narava. »Nespamet je, kaj nemogočega želeti; nepošteno pa gostoljubje zlorabljati; kjer se čast ne spoštuje, čast ne more vztrpeti,« pravi dnevnik in J. je šel domov. Vzporedno s to življenjsko krizo je preživel J. na Dunaju tudi odločilno krizo kot pesnik. Tu se je seznanil pobliže s Heinejem, zlasti z njegova pesemsko knjigo »Buch der Lieder«, in Heinejeva sanjava, sentimentalna poezija, ki ga je zalotila v podobnem duševnem razpoloženju po slovesu od doma in dragih, ga je naravnost opojila. Dostikrat sta se mu zlila življenjski in literarni doživljaj v enega samega in iz takega razpoloženja je nastalo mnogo pesmi, ki jasneje ali temneje spominjajo na Heineja, tako sanjave »Obujenke«, nekateri izmed »Obrazov« i. dr. Kakor Heinejeva sentimentalnost pa je zadela tudi njegova ironija pri J. na sorodno struno, na njegovo nagnjenje k dialektiki, ki je izvirala iz njegovega bistrega logičnega mišljenja in se javljala v tako obili meri v sarkazmu in ironiji J.-ovih mladostnih parodističnih pesnitev, pa tudi na pesnikov hladni razum, ki se je prav tako kot pri Heineju protivil gorkemu čustvu, češ, nespametno je. Vendar pa je bila ta hladna manira v bistvu nasprotna idealnemu J.-ovemu mišljenju. Kljub sarkazmu, ki pa je veljal le človeškim hibam in slabotnim čustvom, je J. prisrčno ljubil svoj narod in domovino; globoko v duši mu ni nikoli izginila vera v človeštvo, dasi trdi, da »star sedemnajst še komaj let zaničeval že ves sem svet«. Teh čustev J. ni mogel zasmehovati, še manj samega sebe radi teh čustev. Tako se je moral končno le osvoboditi Heinejevega vpliva in najti samega sebe. Časih sicer še rad pomežikne s Heinejevim cinizmom, ko govori o minljivosti in neresnosti ljubezni, a tisto hladno-dvorljivo zasmehljivost heinejevsko izpremeni najrajši v odkrito ironijo in satiro (Maček i. dr.). Tudi sentimentalnost Heinejeve poezije mu ni bila več nevarna, ko so mu notranji viharji do dna razburkali dušo, ko se je v bojih povzdignila njegova volja do odpovedi. A v Heinejevi šoli se je razvila v J.-u tudi njegova največja samonikla moč, globoka ljubezen do prirode, da je čutil in živel ž njo in slutil njeno skrivnostno življenje. Najbolj dovršen izraz je dobilo to čustvovanje v »Obrazih«. V formalnem oziru pa se je naučil J. pri Heineju tiste melodijoznosti in lahkote v verzu, ki tako odlikuje J.-ove pesmi. Manj odločilno je bilo znanje z Vrazom, čigar »Djulabije« je J. očividno poznal že v Celovcu, če ne že v Lj., saj je njihova kitica porabljena že v pesmi »Grlice« (16. dec. 1854), v »Želji« (29. jan. 1856) pa se pojavlja že v obliki »Obrazov«. V slogu in dikciji je J. sicer to in ono dobil pri Vrazu, tudi kak vsebinski motiv, a njegov vpliv niti od daleč ni bil tako odločilen ko Heinejev. Tudi z Byronom in Lermontovim se je J. seznanil in ju ljubil. Svoje pesmi je J. priobčeval do 1857 v N., med drugimi pesmi kakor Mati, Pomlad, Noč, romanco Zimski večer in parodijo Pogreb. Leta 1858. pa se je oklenil SG, ki je postal glasilo bivših tovarišev pri »Vajah«. Ti so bili tedaj (razen umrlega Brila) vsi na Dunaju in se shajali kakor prej v Lj., kritikovali, modrovali in snovali načrte; privzeli so si kot tovariša tudi nekoliko mlajšega J. Mencingerja. V SG so izšle najlepše in najzrelejše J.-ove pesnitve, kakor balada z nar. motivom in slogom Knezov zet, nadalje Obrazi, Naša zgodovina, Same, Adrijansko morje, Pobratimija, Molitev, Naprej, Trojno gorje i. dr. Nekaj jih je izšlo tudi v hrv.-slov. zabavniku Vukotinovićevem »Leptiru«« za 1859: Obujenke, Moja pesem. V SG se je poskusil J. tudi kot pripovednik-novelist. Prva povest so romantično tajinstveni »Spomini« (SG 1858, I.), ki segajo morda še v dobo »Vaj«; utegnejo biti po slogu in kompoziciji, če ne tudi snovno, v kaki zvezi s povestjo »Ljubezen in osveta«, objavljeno v neohranjenem 3. zv. »Vaj«; jedro povesti je namreč še sam dogodek, izreden in nenavadno zapleten; zanimanje je še povsem snovno, risanje značajev komaj načeto. Docela drugačna je druga črtica, humoreska »Tilka« (SG 1858, II.); ta ne sloni več na zanesljivem dogodku, ampak na značaju glavne osebe, nekoliko slaboumnega kmetiškega fanta, ki ga prikazuje povsem realistično v njegovem navadnem življenjskem okrožju, le z nenadno nalogo, da naj gre snubit. Prava karakterna povest pa je »Jeprški učitelj« (SG 1858, II.), najboljše pripovedno delo J.-ovo. To ni samo tipična slika učitelja-organista stare dobe, spojena je tudi z individualnimi potezami, ki jih je pesnik posnel deloma po samem sebi (n. pr. loterijsko strast) kot v nekaki samoizpovedi, hkrati pa je tudi zajemljiva kulturna slika. J.-ova pripovedna proza se sicer glede jezikovne čistosti in samoniklosti ne more primerjati z Levstikovo klasično slovenščino, a je naravna in preprosta, zajeta iz nar. govorice na Sorškem polju; Levstikove obsodbe (v neohranjenem pismu na A. Janežiča, pred 18. jan. 1859, prim. ČZN, IV, 114) vsekako ni zaslužila. V zadnjih mesecih 1863 je J. v Prašah izbral in uredil svoje pesmi za tisk. Mislil je na to že prej večkrat; tako že pred zrelostnim izpitom, ko je 24. apr. 1855 začel sestavljati rokopis »Poezij« (t. zv. Strbenčev rokopis), tako po nekaterih letih zopet na Dunaju. Stritar pripoveduje o tem v Pogovorih (Z, 1879, 207; Zbr. sp., V. 314): »Pokojni Simon J. ni bil na glasu zaradi posebne skromnosti… In vendar, ko je bil v prvič sklenil na svetlo dati svoje pesmi (l. 1855.?), ponižal se je toliko, da mi jih je izročil v pregled. Izrekel sem mu svojo sodbo: med mnogimi plevami mnogo dobrega zrnja, lepe misli v nedovršeni obliki, jezik nepravilen… vse je predelati treba. Hudo sem se mu zameril s tem izustilom, kaj takega se ni nadejal. Ali pesmi v tedanji obliki vendar ni dal na svetlo, in to je bilo pametno… Rekel ni nič, ali pesmi je predelaval in predelaval na tihem; in šele čez nekaj let jih je izročil pokojnemu Mandeljcu in meni (še pred odhodom Mandeljčevim z Dunaja v Varaždin, 1859?), s ,polnim pooblastilom‘, naj izbereva iz debele, čedno pisane knjige one pesmi, katere meniva, da so tiska vredne. In bilo jih je tiska vrednih lepo število; imele so zdaj čisto drugo lice.« Zdaj jih je vzel torej zopet v roke in 25. jan. 1864, ko je že obupal nad uspehom, se mu je po posredovanju Levstikovem le posrečilo dobiti založnika, J. Giontinija v Ljubljani. A takoj v začetku so zadele J.-ove pesmi ob težave. Levstik, »vsega sveta pilatuž«, se je lotil njihove jezikovne poprave s tako vnemo, da kmalu samim sebi niso bile več podobne; izginila je vsa melodijoznost, vsa neposrednost in plastika J.-ovega izraza, za katerega Levstik v svoji filološki dobi ni imel ne ušesa ne smisla. Vendar se je J.-ovemu krepkemu odporu posrečilo, da je ubranil svojo poezijo Levstikove parafraze. Ugoditi pa je bilo treba vsaj deloma ugovoru Giontinijevega strokovnjaka zoper nekatere pesmi, o katerih se je bal, da bi se ob njih ne spoteknila duhovščina. A za to ni bilo treba šele izdaje. Tisti del duhovščine, ki je pred desetimi leti dal v zaporo Levstikove že natisnjene pesmi, je hotel zdaj natisk J.-ovih sploh preprečiti. Poslali so prof. A. Zamejca k tiskarju Milicu, s katerim se je bil Giontini pogodil za tisk, in mu zagrozili z bojkotom. Milic se je grožnje ustrašil, enako ostali lj. tiskarji. Ni se pa ustrašil Giontini, ki je dal pesmi nato natisniti pri Leykamovih dedičih v Gradcu. Izšle so v novembru 1864 z letnico 1865. N. so jih 23. nov. 1864 kratko, a gorko pozdravile, v 1. št. novega letnika pa so prinesle oceno P(odgorskega — L. Svetca), ki je bila ob vsej formalni hvali v bistvu docela odklonilna in žaljiva. Označila je pesnikovo ljubezen za premalo idealno, spotikala se je tudi nad Jenkovo otožnostjo, ki jo je smatrala kot izraz pesimističnega življenjskega nazora, češ kdor veruje v Boga, ta ve, »da tudi v boju z bridko usodo, v trpljenju in smrti izpolnjujemo božjo voljo in naredbo. »In ta svest menda je dovolj, da pravi možak nikoli ne izgubi srca, čeravno ga bije nesreča.« Krivična noviška kritika je J.-a zadela zelo hudo in nadvse previdna ocena Janežičeva v SG (1865, št. 1.), ki je tudi omenila škodljivost ljubavne poezije za mladino, ga ni mogla potolažiti. Razen tega se je J. zameril Levstiku, ki mu je izrazil svojo zlo voljo osebno in v sonetu »Pesniku« (Mladika, 25; Zbr. sp., I. 218: »Simonu Jenku«), dasi kaže Levstikova zapuščina in posmrtni članek v SN (21. dec. 1869), da je znal ceniti J.-a tudi po pravici. Ta neugodni sprejem njegovih Pesmi v slov. javnosti je vplival na J.-a zelo neugodno; bil je poleg priprav za izpite, pisarniškega dela, skrbi in kesneje bolezni sokriv, da je J. odslej ne le umolknil v SG, ampak tudi skoro nehal pesniti. Zadnje pesmi njegove imajo po bratovem sporočilu (Kres, VI, 15) letnico 1864, le ena brez pesniške vrednosti, da je iz l. 1865. Zadostilo za te žalitve je dobil J. javno šele po smrti, ko mu je napisal Stritar v Z. (1870, 44–7) lep nekrolog z oceno njegovih pesmi in mu postavil trajen spomenik v lepi elegiji »Na Jenkovem grobu« (Z 1870, 39). Kljub neugodnemu sprejemu pa so bile J.-ove »Pesmi« ena najvplivnejših pesniških zbirk, kar smo jih Slovenci kdaj dobili. J.-ove prikupne, otožno sanjave pesmi so prijale novemu pesniškemu naraščaju, ki je bil ves pod dojmom te poezije. Posebno »Obrazi« so po lahkem, navidezno igravem tonu in verzifikaciji vabili mlade pesnike, izmed katerih pa ga v tem slogu nihče ni dosegel. Učenci njegovi so mladi J. Cimperman, J. Kersnik, Fr. Levec, Gr. Krek, Fr. S. Vilhar i. dr. V vsakem letniku dunajskega Zvona, starejših letnikih LZ in v tedanjih pesniških zbirkah naletimo povsod na glasove, ki nas spominjajo J.-ove lire. Podoben vpliv je imel le malokdo v slov. književnosti, le še kak Prešeren in Koseski, Gregorčič in Aškerc, Cankar in Župančič. — Prim.: Glaser, III., 194–7 in tam nav. lit., posebno Fr. Levec, Zvon, 1879, 338. sl., s sliko (str. 337, po kateri so posnete vse naslednje); Marn, XXVIII., 54–6; (Funtek, v Fischerjevi izdaji, I. zv., uvod; prim. VI. Levec, LZ, 1896, 382–4); Mencinger, KK IV. 102–4; J. Bezjak, O poezijah J:-ovih, LZ 1899, 11, sl.; Fr. Kos, Rokopis S. J., DS 1903, 111, sl.; I. Prijatelj, Istorija najnovije slovenačke književnosti, Letopis Matice Srpske, knj. 244., sv. 4., 43–53.; I. Grafenauer, S. J. in njegovi pesniški zgledi, DS 1908, 420. sl.; Zgod. nov. slov. slovstva, II., 369 do 404.; (Kratka zgod. slov. slovstva, 1920², 202); A. Žigon, Slovan, 1915, str. 266–273), J. Glonar, S. J. Zbrani spisi, 1921, kritična izdaja, uvod in kritični aparat; Fr. Erjavec in P. Flere, S. J., Izbrani spisi za mladino, 1923; Fr. Erjavec, DS 1923, 245. Grf.