Jenko, Ivan (1853–1891)

Jenko Ivan, pesnik, r. 21. dec. 1853 v Prašah na Sorškem polju, u. 17. maja 1891 v Gorici. Dovršil je gimn. v Lj. (1864/72), študiral v Gradcu klasično filologijo in slavistiko, bil 1876/77 suplent na gimn. v Lj., po dovršenem izpitu (1877) pravi učitelj na niž. gimn. v Kranju, od 1878 na gimn. v Gorici. Zgled in slava brata Simona sta dala tudi njemu pobudo, da se je lotil pesništva. Prve poskuse je objavil kot visokošolec v Zori (1873). Ko je začel izhajati LZ, je poslal uredništvu zbirko pesmi, a ko mu je Levstik prvo izišlo pesem, balado »Prorokovanje« (LZ 1881, 261), nekoliko po svoje opilil, je zahteval vrnitev rokopisa in naslednje leto izdal zbirko »Pesmi« (1882); pozneje je sodeloval še pri Kresu in Hribarjevem Slovanu, največ s pripovednimi pesmimi (psevd. Mirko). V J.-vi liriki prevladujejo pokrajinska razpoloženja in domoljubna čustva, pri čemer se vsiljujejo reminiscence na pesmi brata Simona. Nekoliko bolj po svoje se je razvil v romancah; v njih prevladujejo ljubavni motivi z zgodovinsko romantičnim ozadjem. Za tragične snovi, ki jih je ljubil v večjih pripovednih pesnitvah, mu je nedostajalo krepke koncepcije in potrebne koncentracije: povest v verzih »Stara pravda« (Pesmi), »Kljukčeva smrt« (Slovan, 1887). Izmed prozaičnih spisov je najvažnejši »Iz zapuščine Simona Jenka« (Kres, 1886). — Prim.: Levec, LZ 1891, 373; Glaser, IV, 63–64. Grf.