Jenko, Davorin (1835–1914)

Jenko Davorin (Martin), glasbenik in skladatelj, r. 10. nov. 1835 v Dvorjah pri Cerkljah na Gor., u. 25. nov. 1914 v Lj. Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju in Lj., nižjo gimn. v Lj., višjo v Trstu. Po dovršeni gimn. je šel na Dunaj študirat pravo in napravil 1861 prvi drž. (pravnozgodovinski) izpit. Glasbe se je učil v Lj. pri Mašku in Riharju, v Trstu sta ga poučevala Sinico in Ricci. Nekaj pesmi je zložil že v Lj., ki so jih njegovi sošolci pod njegovim vodstvom peli. V Trstu je pridno zahajal h koncertom in opernim predstavam. Na Dunaju se je poleg pravoslovja resno pečal tudi z glasbo in študiral v dvorni knjižnici operne partiture. Ko se je koncem l. 1859. ustanovilo na Dunaju »Slov. pevsko društvo«, so J. izbrali za pevovodja. V društvu so se pele poleg slov., hrvatskih in srbskih pesmi tudi J.-ove skladbe; v javnosti kot prvi »Pobratimija« in »Mornar«. 16. maja 1860 je J. v hipu silnega narodnega navdušenja zložil slov. himno »Naprej, zastava slave!« V javnosti so jo prvič peli 22. okt. 1860 na besedi »Slov. pev. društva« v dvorani pri »Sperlu« na Dunaju. Ta pesem oz. skladba se ni udomačila le pri Slovencih, temveč tudi pri Čehih in Hrvatih; celo pruske in ruske vojne godbe so jo igrale. (Nekateri menijo, da je pričetek pesmi naroden; vendar dokazano do danes to ni. Zelo verjetno pa je, da je J. glavno temo svoje himne zložil — seveda nezavedno — pod vplivom starejše Gregor Riharjeve »Zveličar naš je vstal iz groba«.) V 4. letu pravoslovja (1862) je ravnatelj dunajskega konservatorija Helmesberger J.-u ponudil mesto pevovodja pri pravoslavni šolski cerkveni občini v Pančevem; J. je dal slovo pravnim študijam in je ponudbo sprejel. Službo je nastopil začetkom l. 1863. Ker Srbi takrat še niso imeli izvirnih skladb, jim jih je J. za razne prilike in prireditve kar po vrsti zlagal.

Med njimi so zbori: »Sabljo moja, dimiščijo«, »Bogovi silni«, »Plovi, plovi moja ladjo«, »Što ćutiš, Srbine tožni« i. dr. 1865 mu je »Beogradsko pevačko društvo« ponudilo mesto pevovodje, ki ga je rad sprejel. Tu je podaril srbskemu narodu zopet obilo novih skladb. 1879 je postal ravnatelj »Srbskoga nar. pozorišta« in prevzel mesto kapelnika in kompozitorja. Kot tak je deloval 32 let. Po upokojitvi je živel še par let v Lj. in tu u. — Poleg mnogoštevilnih (okrog 200 pesmi) je zložil glasbo (speve in instrumentalne vloge) za 31 dramatičnih iger, med njimi opero »Vračara«, potem »Drđa«, »Pobjeda«, »Pribislav in Božena«, »Seoba Srba«, »Seoska Lola«. 1872 je zložil srbsko himno »Bože pravde«. — J.-ove skladbe (pesmi) so izšle prvotno v dveh samostojnih zbirkah. Glasbena Matica v Lj. je izdala 18 njegovih slov. pesmi: samospevov, dvospevov in zborov. Himni »Naprej, zastava slave« in »Bože pravde« sta izšli v raznih izdajah bodisi samostojno, bodisi v raznih pesmaricah in glasbenih listih. Razni J.-ovi zbori so v I. Mohorjevi pesmarici (med njimi tudi znana in neštetokrat peta nagrobnica »Blagor mu«), v Pesmarici Gl. Matice, »NA«, »Pevcu« i. dr. — J. so mnoga sbrska, hrvatska in slov. pevska društva imenovala za svojega pravega oz. častnega člana. Bil je tudi večkrat odlikovan. Njegov pomen za glasbeni prerod v Srbiji je velik in neoporečen. Tudi ves glasbeni razvoj v beograjskem gledališču je bil nad četrt stoletja vezan na njegovo ime. J.-ove skladbe se odlikujejo po lepih melodijah, ki dostikrat temelje na nar. motivih. — Prim.: Rakuša, »Slov. petje v preteklih dobah«; Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph Gymnasiums in Krainburg 1909/10; NA 1910, 1911; Slovenec 16. jul. 1914; CG 1914; Sv. Cecilija 1922; Zbori 1926. Slika: IS 1928, 99. Pl.