Jelovšek, Ernestina (1842–1917)

Jelovšek Ernestina, v Lj. r. 18. dec. 1842, u. 3. dec. 1917. Bila je drugi otrok Prešernov z Ano Jelovškovo (r. v Lj. 6. jun. 1823, u. na Dunaju 18. nov. 1875). Ko je šla Ana kmalu po rojstvu tretjega Prešernovega otroka Franceta (r. 18. sept. 1845) služit v Trst in se je vrnila šele maja 1846, je ostala E. pri svojem stricu Martinu v Lj. Po smrti Prešernovi, ki je določil Ernestino in Franceta za glavna dediča, je Ana preživljala sebe in otroke s šivanjem. Po šolanju pri uršulinkah od 1850–54 se je tudi E. izučila za šiviljo. 10. nov. 1856 je sledila svoji materi, ki se je bila kmalu po Francetovi smrti preselila v Trst, jul. 1866 pa sta obe odpotovali na Dunaj, kjer sta se preživljali kot šivilji do Anine smrti. Spomladi 1877 se je preselila v Maribor, febr. 1879 pa v Lj. Preživljala se je s šivanjem, dokler ni bila prisiljena radi oslabelosti oči in splošne onemoglosti živeti od podpor in končno iti v ubožnico. S svojim literarnim delom je znatno prispevala k prešernoslovju. Večino vesti, ki so v zvezi s Prešernom, oz. z njegovo okolico, ima od svoje matere. Tem pridaja tudi nekaj lastnih ugotovitev. Na Razlagovo pobudo je pričela 1875–76 sestavljati svoje »spomine« (Erinnerungen an Dr. Franz Prešern), katere mu je izročila v zvezi s Preš. literarno zapuščino, ki jo je bila 1. jul. 1876 sprejela od Bleiweisa. Na prigovarjanje Levstikovo, ki je nameraval prirediti novo izdajo Preš. poezij, pa je izposlovala Preš. lit. zap. zopet nazaj in jo je avg. 1877 izročila Levstiku. Spisala je zanj tudi nov sestavek spominov brez naslova z datumom 12. avg. 1877. Levstik njenih podatkov ni nikjer uporabil in po njegovi smrti jih je prejela s Preš. lit. zap. zopet nazaj. (Danes last lj. magistrata.) Levcu je sestavila nov rokopis spominov, ki nosijo datum 25. apr. 1888 (last licejske bibl.). Medtem je po Razlagovi smrti prejela svoje prvotne spomine (rokopis ni ohranjen) zopet nazaj in te je prepisovala in prenavljala od 8. nov. 1880 do 22. febr. 1883 (last lj. magistrata). Omenjeni rokopis je v skrčeni obliki izdala v slov. prevodu J. Kesslerja (Spomini na Prešerna, Lj. 1903). Knjiga nikakor ni kritičen produkt njenih pozitivnih dognanj, ker je ostal med njeno rokopisno ostalino neuporabljen marsikak podatek, ki je važen za prešernoslovje. Poleg Spominov je izdala tudi nekaj krajših spisov o Prešernu (»Prešeren (op. ur.: Preširen) človek«, LZ 1883, »V samotni uri«, LZ 1900, »Dan na (op. ur.: v) Vrbi«, LZ 1902) in je o njem dvakrat javno govorila (ponatis enega njenih govorov v SN 1903, 48). — Prim.: Literarna zapuščina, poleg gori omenjenih rokopisov (v licejki: Ernestinina pisma Cimpermanu, M. Jelovšku, Levcu, Levstiku, Razlagu. Spomini na Levstika. Avtobiografije. Na magistratu [?]: Ernestinina pisma Cimpermanu in Levcu; Razlagova pisma Ernestini. Spomini na Razlaga). SN 1874, 286–288; LZ 1903, 693, DS 1903, 692; KO 1904, 107–112; SN 1917, 277; Slovenec 1917, 278; LZg 1917, 278; SN 1918, 73; LZ 1920, 367 itd. SŽ, 87; ŽS 1926, 193 (s sliko); DS 1926, 251. Bk.