Jeločnik, Viktor (1881–?)

Jeločnik Viktor, kemik, r. 20. apr. 1881 v Lj. Po dovršeni osnovni šoli v Litiji in gimn. v Lj. (1899) je študiral na dunajski univerzi kemijo, fiziko in naravoslovje, na tehniki tehnologijo, promoviral 1903 z disertacijo Über das Glykol aus Iso-Batraldehyd und Iso - Valerianaldehyd, dovršil oficirsko-aspirantsko šolo v Gradcu (1904), bil suplent na realki v Idriji, vstopil 1905 kot kemik v bivšo c. in kr. tovarno za municijo v Wöllersdorfu, bil tam do nov. 1913 šef kem. laboratorija, poskusnega oddelka, strelišč itd., se specijaliziral za stroko orožja, vse vrste municije in tehnologijo eksplozivnih snovi, 1913 premeščen v smodnišnico Blumau (N. Avstr.), postal šef in obratni inspektor za tovarne nitroglicerina, dinamita, varnostnih razstreliv (dinamon), trinitrotoluola, pikrinske kisline (ekrasita), nitrobenzola, anilina, Ftalovega estra itd. Večina teh tovarn je zgrajena na osnovi njegovih načrtov in iznajdb, ki so tudi patentirane. Ves čas je bil stalni član vojnotehniškega komiteja na Dunaju in komisije za proučevanje novih orožnih in eksplozivnih sredstev. Po preobratu (od 1918) je bil tehniški referent pri artiljerijskem oddelku dravske divizije v Lj. in za časa naše okupacije Koroške nadzornik puškarskih obratov v Borovljah in ravnatelj preizkuševališča in drž. strokovne šole za puškarje, kjer je prvi v slovenščini predaval tehnologijo, balistiko in orožarstvo. 1920 je prišel v smodnišnico Kamnik kot šef kem. laboratorija, preizkuševalnega oddelka (strelišča) in tovarne varnostnih eksploziv ter bistveno sodeloval pri normiranju novega eksploziva »kamniktita«; od 1922 je upravnik Barutane Obilićevo pri Kruševcu v Srbiji in deluje kot šef laboratorija, preizkuševališča in tovarne brizantnih eksploziv (trinitrotoluola itd.). Napravil je več študijskih potovanj po Nemčiji, Belgiji, Bosni i. dr.; 1913 mu je podeljen stanovski naslov »inženjer«, sedaj je podpolkovnik art. tehn. str. Sodeloval je pri strokovnih listih s članki splošno lovske, posebno pa lovsko-ornitološke vsebine, tako pri Waidmannsheil (Celovec 1909–12), A. Hugos Jagdzeitung (1909; Krains Jagdbare Federwildarten, 1910), Schuß und Waffe (Berlin), za Lovski kompendij »Jägerehre und Waidmannspflicht« (Celovec 1912) je prispeval poglavji o visokem lovu ter o orožju in lovčevi opremi; v Lovcu je prvi priobčil strokovno-znanstvene članke o orožju in municiji (Kako je basati patrone. Strel s kroglo, 1910; Trocevka 1911; Kako naj čistimo lovsko orožje, 1919) Nekoliko Lovske balistike, 1926), o biologiji in lovski zoologiji naših sov (Uralska sova, 1927), o jerebu (1910, 1926) in zgod. spis Lov in lovstvo za časa Valvasorja (1927). Šr.