Jeglič, Andraž (1865–1937)

Jeglič Andraž, jurist, r. 24. okt. 1865 v Gorici; oče Andrej mu je bil dež. računovodja. Po dovršenih študijah na goriški gimnaziji (1882) in na juridični fakulteti dunajske univerze (1887) se je posvetil sodniškemu stanu. Služboval je kot sodnik na Goriškem, v Istri in v Trstu. L. 1897. je prišel kot namestnik državnega pravdnika v Gorico, kjer je napredoval 1906 za državnega pravdnika in 1911 za prvega drž. pravdnika. Po izbruhu vojne z Italijo 1915 so mu poverili državno pravdništvo na oddelku tržaškega deželnega sodišča, ki so ga ustanovili v Gradcu. Ko je oddelek izvršil svoje delo, je bil dodeljen tržaškemu višjemu državnemu pravdništvu. Aprila 1918 je pričel zopet poslovati z drž. pravdništvom v Gorici in postal 30. jun. istega l. predsednik okrožnega sodišča tam. V tej lastnosti je služboval še po prevratu nekaj mesecev pod ital. vojaško upravo, začetkom 1919 pa je moral zapustiti Gorico. Preselil se je v Lj., kjer je bil imenovan 30. jan. 1920 za višjega drž. pravdnika. Odlikovan je bil z redom sv. Save III. razr. in na lastno prošnjo upokojen 3. okt. 1924. Na Goriškem je uspešno deloval v društvu za podporo izpuščenih kaznjencev. Sodeloval je 1906 in 1907 kot referent na zborovanju avstr. društev za podporo kaznjencev na Dunaju. Po njegovi zaslugi se je zgradilo v Gorici zavetišče za maloletne kaznjence. V Lj. je deloval na to, da se v naši državi ustanovi za državne pravdnike stališče, ki jim tiče; v ta namen je priobčil v belgrajskem »Arhivu za pravne in društvene nauke« (1922) razpravo »Drž. tužilac«. Deloval je nadalje uspešno v predmetu izvršitve kazni, uredil kaznilnici v Mariboru in v Begunjah ter priobčil tozadevne razprave v SP in v zagrebškem »Mjesečniku pravničkoga društva« (1922). *

Jeglič Andraž, pravnik, r. 24. okt. 1865 v Gor., u. 13. okt. 1937 v Podbrezjah na Gorenjskem. Ljudsko š. in gimn. je obiskoval v rodnem mestu, kjer je maturiral 1882. Pravne vede je študiral na Dunaju (1882–87), nakar se je posvetil sodniškemu poklicu. Prva leta je služboval na Goriškem in v Istri. Kot sodni pristav v Tolminu je bil 1897 med ustanovitelji tamkajšnje podružnice SPD. Še isto leto je bil imenovan za namestnika državnega pravdnika v Gor., kjer je 1906 napredoval za drž. pravdnika, 1911 pa za prvega drž. pravdnika. Pripadal je novi generaciji slov. pravdnikov, ki se na Primorskem niso obotavljali uvajati na sodiščih tudi slov. uradovanja. Ko so po izbruhu vojne z Italijo (1915) prenesli številne sodne urade v notranjost države, so mu poverili drž. pravdništvo na oddelku tržaškega deželnega sodišča, ki je deloval v Gradcu. Ko je omenjeni oddelek opravil svoje delo, je bil J. dodeljen tržaškemu višjemu drž. pravdništvu. To službo je opravljal do 1918, ko se je vrnil kot državni pravdnik v Gor., kjer je bil junija istega leta imenovan za preds. okrožnega sodišča. Na tem položaju je ostal še nekaj mesecev pod it. vojaško upravo, dokler ni v začetku 1919 moral zapustiti Gor. Preselil se je v Lj. in bil 30. jan. 1920 imenovan za višjega drž. pravdnika, kar je ostal do 3. okt. 1924, ko je bil na lastno prošnjo upokojen. Preselil se je v Podbrezje na Gorenjskem, kjer je po daljši bolezni umrl. J. spada med najodličnejše slov. pravnike; odlikoval se je po bistroumnosti in duhovitosti. Uspešno je deloval v goriškem društvu za pomoč izpuščenim kaznjencem in kot tak je 1906 in 1907 sodeloval z referati na zborovanju avstr. društev za podporo izpuščenim kaznjencem. Po njegovi zaslugi so v Gor. zgradili zavetišče za mladoletne kaznjence. V Lj. se je zavzemal, da se v jsli. zakonodaji in ureditvi sodišč priznata državnim pravdnikom primeren položaj in vloga. Svoja zadevna stališča je obrazložil v razpravi Državni tužilac, objavljeni v bgd reviji Arhiv za pravne i društvene nauke. Uspešno je deloval na področju organizacije izvrševanja kazni ter je uredil kaznilnici v Mariboru in v Begunjah na Gorenjskem. O tem je pisal v raznih dnevnih listih, v SP (1920 – Enotno nadzorstveno oblastvo v kaznilnicah in jetnišnicah) in v zgb Mjesečniku pravničkog društva (1922).

Prim.: Pol stoletja društva Pravnik – Spominska knjiga, Lj. 1939, 68–69; SBL I, 390; Gabršček I, 405, 456, 459, 544; II, 69, 203, 366, 474; H. Tuma, 204, 235, 256.

B. S.