Jarnik, Urban (1784–1844)

Jarnik Urban, pesnik in jezikoslovec, r. 11. maja 1784 na Potoku pri Štebnju v Ziljski dolini, u. 11. jun. 1844 v Blatogradu (Moosburg) nad Vrbskim jezerom na Koroškem. Kot sin imovitega kmeta, gostilničarja in voznika, p. d. Nadižarja »na Potoce«, je dovršil gimn. in licej v Celovcu (1795 do 1801–1803) in stopil v celovško bogoslovnico; drugo leto (1804/5) je študiral na teološki fakulteti graškega vseučilišča, tretje, stanujoč izven semenišča, zopet v Celovcu in bil s dispenzo posvečen 12. okt. 1806. Služboval je kot kaplan v Čajničah (Tultschnig) sz. od Celovca (okt. 1806 do okt. 1809), v Podkrnosu ob Glini vz. od Celovca, nato (apr. 1811 do marca 1818) kot mestni kaplan v stolni župniji sv. Petra in Pavla v Celovcu, le eno leto (1813/4) je bil vmes »pri Fari« (sv. Egidija); 1813 je dobil tudi kuratni beneficij pri cerkvi sv. Boštjana v meščanskem špitalu (Bürgerspital). Dne 27. marca 1818 je bil umeščen kot župnik v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju tik onstran slov.-nemške jezikovne meje, 18. jan. 1827 pa je dobil z odlokom ilir. gubernija v Lj. dež. knežno župnijo v Blatogradu nad Vrbskim jezerom, kjer je služboval do smrti.

J. je bil pesnik, delavec za versko, umsko in gospodarsko izobrazbo ljudstva, narodopisec, zgodovinar in jezikoslovec; a pri vsem njegovem delu mu je bila pred očmi ena sama vodilna misel, ideja nar. prebujenja, ki si jo je postavil kot življenjsko geslo takoj ob vstopu v javnost s svojo prvo objavljeno pesmijo Na Slovence (Carinthia, 1811, št. 5); »Zarja lepa se razliva čez slovenji Goratan, zbuja dremanje častliva, oznanuje svetli dan. Slava bode spet slovela, ki Slovencem da ime, po deželah se raznela, perdobila češčenje!« Kal za nar. mišljenje se mu je vcepila nedvomno že v Celovcu, kjer se tradicije Gutsmanove pač še niso pozabile, saj sta delovala tam za J.-ovih študij njegov starejši tovariš, na liceju pa že učitelj Ahacel, od 1801 suplent matematike, in menda tudi že Grundtner, razen tega pa od 1799–1807 tudi Japelj. Okrepilo ga je bivanje v Gradcu v krogu študijskih tovarišev iz Malega Štajerja, kjer se je mogel že seznaniti s starejšimi slovanskimi preroditelji (prim. Ilešič, ČZN. II., 22 sl.). Odločilno pa je vplivala nanj tudi sodobna slov. književnost, pred vsem Vodnik in Kopitar, in romantična smer v književnosti in znanosti, ki si je prav tedaj začela pridobivati tal tudi v Avstriji in pronicati med Slovane, pred vsem Čehe in Poljake, z njenim predhodnikom Herderjem vred. Značilna glede tega je kollarjevska frazeologija (pred Kollarjem) njegove pesmi Na Slovence in objava Herderjevega poglavja o Slovanih v Carinthiji, 1812, ki ga je opremil najbrže J. z opomnjami in s pozivom, naj se nabira slov. nar. blago kot gradivo za bodočo zgodovino slovanskih narodov. Močno so povzdignile njegovo zavest tudi za Slovence ugodne razmere v Napoleonovi Iliriji. Svoje književno delo je pričel kot pesnik. Njegove pesnitve so nastale, o tem pričajo rokopisi, v glavnem pred l. 1811., dasi jih je začel objavljati šele v Celovcu; samo prevodi so iz poznejše dobe. J.-ovo pesniško delo ni obsežno. Objavil je 1811–15 v Carinthiji 7 svojih pesmi in 3 prevode: 1811, 5. Na Slovence, 1812, 25. Zvezdišče (Zvezdje), št. 28. Kres, št. 32. Denica (vse te tri iz 1812 zopet natisnjene v Primčevih branjih, 1813, prvi dve tudi v Krajnski Čbelici, II., IV., druga i v Zberu lepih ukov, 1814), št. 48. Jesen; 1813, št. 13. Damon na Melito (menda po Fellingerjevi, Damon an Melitte; po natisku v Krajnski Čb., III., in po tem, da je J. sam to pesem uglasbil, bi pa sodil, da je slov. pesem izvirna, Jarnikova, a nemška Fellingerjev prevod), št. 21. Arfe, št. 22. Bližava ljube (Ermin-dr. J. G. Kumpf, Nähe der Geliebten), št. 52. Življenja iskre (Fellinger, Lebensfunken), 1815, št. 5. Pustna (zopet natisnjena v Ahacljevi zbirki Pesme po Kor. ino Štaj. znane). V Zberu lepih ukov za slov. mladino, 1814, je natisnjena še ena izvirna pesem (Bučelica) z dvema prevodoma (M. G. Lichtner, Herkul na razpotju, Fr. Schiller, Fridolin ali hod k fužini); pozneje je priobčil samo še en prevod (Knez Habsburški: Schiller, Graf von Habsburg, Kärntnerische Zeitschrift, 1821, 40 sl.). Iz pesniške zapuščine je objavil Janežič v Slov. Bčeli (1852, 249) prevod Fellingerjeve romance Boj z drakonam (Der Kampf mit dem Lindwurm im Sonnenfelde, t. j. Zollfelde, Carn., 1812, 27.) in v Vodnikovem spomeniku (1859, 112 sl.) še šest dotlej neznanih pesmi v celoti (Moj sedajni kraj, Pomlad, V vigredi, Mertovski raj, Na mojo domovino, Mir), eno v odlomkih (Čanška gmajna), štiri epigrame in nekaj naslovov; nekaj odlomkov iz pesmi zoper Francoze in Napoleona (1809) pa je objavil Fr. Kotnik v ČZN, 1913, 131–2. V J. kot pesniku se druži utilitarizem prosvetljene dobe s prirodnimi občutji in nar. zanosom romantike. Klasicistična simbolika pesmi Moj sedanji kraj, etično-praktična poučnost Bučelice (ki kaže Vodnikov vpliv), pa tudi preprosti orisi prirode, izlivajoči se v konvencijonalno slavo božjega veličanstva v prirodi (Pomlad, Vigredi, Zvezde i. dr.) in pastoralna ljubavna vložka Damon na Melito (Slovan 1914, 276!) ga vežejo z nemško poezijo 18. stol., kot romantika pa ga kažejo narodopisni motivi staroslov. Kresa, pošastnega mrtvaškega plesa, motivi pokrajinskega domoljubja, ki mu izvablja skoro osebno pobarvano note (Zilja, Na mojo domovino i. dr.), in slov. rodoljubja. Isto nam kažejo tudi njegovi prevodi; prevajal je iz dolgovezne poučne pesnitve »Recht der Vernunft« tipičnega predklasičnega moralista in racijonalista Lichtwerja (1719–83), iz romanc Schillerjevih in iz romantičnih pokrajinskih pesnikov koroških Fellingerja in Kumpfa. J.-ove pesmi, v prvi vrsti po njem samem objavljene, so vsebinsko prikupne, po obliki in jeziku preproste in kar nič ne zaostajajo za povprečnimi poznejšimi Čbeličarji, trajne vrednosti pa le nimajo, predvsem radi jezika, nekakega kompromisa med kranjskim pisnim jezikom in pisateljevim domačim ziljskim narečjem, pretkanim za pesniško rabo nekoliko preveč s starimi nemškimi izposojenkami. Med svojimi sodobniki je užival velik ugled. Fellinger in Kumpf sta prevajala njegove pesmi. Nekaterim svojim pesmim je zložil tudi napeve, ena izmed njih, Damon na Melito, je na Koroškem celo ponarodela.

Prvi sad J.-ovega izobraževalnega dela je bila prireditev knjižice, ki je bila namenjena kot šolsko darilo za slov. deco, Zber lepih ukov za slov. mladino, 1814. Obsega poleg že omenjenih pesmi, dveh iz Linzer theol. Monatschrift prevedenih razgovorov in nekaj J.-ovega drobiža 9 Naukov v podobah (poučnih povestic), prirejenih po slavenosrbskem Cvetniku Jov. Rajića (1802), vrsto Ezopovih basni, prevedenih iz latinskega (17) in češkega (po češkem Ezopu, 14) in 100 pregovorov. Bila je to prva slov. mladinska knjiga in hkrati prva slov. knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti. Knjižica priča tudi o tem, kako je izkušal J. svoje koroško (ziljsko) narečje približati skupnemu slov. pisnemu jeziku gorenjsko-dolenjskega tipa, kakor ga je uzakonil Kopitar v svoji slovnici, o čemer govori poseben uvod Na Bravca. Sledila je Sadje-Reja (1817), ki se obrača predvsem na preprosto ljudstvo in je pisana zato skoro v čistem ziljskem narečju. J. je priredil tudi Molitne bukvice za otroke (1817), molitvenik za odrasle »V duhi katoliške cerkve moleč Kristjan. Zložil je Alex. od Hohenlohe« (1822), in krščanski nauk Jedro kerščanskih resnic (1821; po monakovskem Gesetzbuch der Christen), ter oskrbel novo izdajo Gutsmannovih Evangeljev ino branj na vse nedele ino svetke celega leta (1821) in izdajo Evangeljev na posebne dneve svetega posta (1821). — K narodopisni stroki ga je napotila polemika, ki se je vnela na Koroškem proti knjigi dr. Sartorija Neueste Reise durch Oesterreich ob und unter der Enns, Salzburg, Kärnten (3 deli, 1811), v kateri je izpisal tudi Hacquetov članek v Dobrovskega Slavinu Der Gailthaler u. die Gailthalerin (1808), a pri tem nakopičil znatnih lahkomiselnih hib pa tudi nalašč iznajdenih psovk. Razni pisatelji so se lotili popravljanja, zavračanja in podajanja zanesljivih doneskov o Koroškem, med drugimi tudi Kumpf, ki mu je bil sotrudnik Slovenec Grundtner (Kotnik, ČZN, 1913, 155); pridružil se jim je na Kopitarjev poziv tudi J. Dobro došlo mu je pri tem, da je prav tedaj (1811) ustanovil Kumpf koroški domovinoslovni list Carinthia, ki mu je pozneje pridružil še Kärntnerische Zeitschrift (1818); pri obeh je prevzel J. slov. oddelek, sodeloval pa je tudi pri Kopitarjevem glasilu Vaterländische Blätter f. d. österr. Kaiserstaat. Tako je začel pisati o Ziljanih, njihovih šegah in navadah (Züge aus den Sitten der Gailthaler, Carinthia, 1813, št. 2–3, Vaterl. Bl. 1813, št. 12. Ueber die Gailthaler in Kärnthen, Vaterl. Bl., 1813, št. 44–70), o koroških žalikženah (Die slovenischen Sibyllen, Car. 1813, 21), razpravljati o krajevnih imenih in jih razlagati (Slovenische Alterthümer, Car. 1813, 44 do 45) i. pod. Zavzemal se je za nabiranje nar. blaga, pesmi, pravljic, pripovedk, pregovorov, šeg in verovanja, posebno pa krajevnih imen kot dragocenega gradiva za slov. zgodovino. Nar. blaga sicer sam ni mnogo objavil, a rad je postregel ž njim drugim, tako Šafařiku, Vrazu i dr. in navdušil za to delo svojega učenca in ožjega rojaka Majarja. Na osnovi krajevnih imen in raznih zgodovinskih virov pa je po dolgem študiju napisal znamenito študijo Andeutungen über Kärntens Germanisierung. Ein philologischstatistischer Versuch (Carinthia, 1826, št. 14–26), ki v njej razpravlja o nekdanji razširjenosti slov. življa in o vzrokih nazadovanja ter na koncu odločno ugovarja onim, ki so že tedaj zahtevali, naj se pospeši ponemčevanje koroških Slovencev; označil je v njej tudi tedanjo slov-nem. jezikovno mejo. Pisal je tudi o stari koroški zgodovini: Samo, König der Karantaner Slaven (Kärnt. Zeitschr. II., 74. sl.) in Die ersten christl. Herzoge Kärntens oder kurzgefasste Geschichte der Bekehrung der Karantaner Slaven u. die Gründung des Herzogstuhles (rokopis iz 1826, namenjen za Kärnt. Zschr.). Prva razprava je bolj kompilatoričnega značaja, v drugi pa je menda kot prvi Slovenec poleg drugih zgodovinskih virov in pisateljev uporabil tudi salcburškega anonima (Conversio Bag. et Car.); rokopisna razprava je važna posebno radi tega, ker je prišla iz nje prva vest o slov. fevdnih prisegah na Koroškem iz l. 1637., 1657. in 1711., ki jim je domneval J. radi jezikovnih znakov izvor že v 12.–15. stol. (Windische Lehenspflicht, 1637. Aus dem schr. Nachlasse des … U. Jarnik, Arch. f. vaterl. Gesch. u. Topogr. Klag. 1849 str. 17. sl.; prim. zdaj J. J. ČZN, 1911, 33 in F. Kotnik, ČZN, 1913, 26 sl.). Ponesrečili pa so se mu poskusi razložiti stare rimske napise na vojvodskem stolu i. dr. iz slov. (Erklärung der slav. Inschrift auf d. kärnt. Herzogstuhle, Car. 1818, št. 4 in rok. Kres, III., 420, IV., 152. sl.). Tudi z jezikoslovnimi študijami se je začel baviti že v Celovcu. Na poziv iz Lj. (1811) je nabral za Vodnikov slovar precejšnje število besed iz ziljskega narečja (ms. 439 v lj. lic. knjižnici); ob študiju staroslov. (po Dobrovskem) ga je začela zanimati etimologija. Zbral in izdal je najprej knjižico Kleine Sammlung solcher altslavischen Wörter, welche in heutigen windischen Dialecten noch kräftig fortleben. Ein Beitrag zur Kenntniss der alten hochslovenischen Büchersprache, t. j. staroslov. (1822), obsegajočo nekaj nad 2500 besed. Tedaj je dogotovil tudi že nekak etimološki slovar (menda rokopis Idioticon der Slov. Mundart in Form eines Wurzelwörterbuches, Kres, III., 212), ki ga pa je zavrgel in se lotil po Dobrovskega načelih novega: Versuch eines Etymologicons der Slovenischen Mundart in Inner-Oesterreich (1832). Slovar je etimološki v tem smislu, da deli besede v skupine, ki spadajo pod isti koren. Besedni zaklad je bogat in obsega obilo lepih koroških besed; etimologija pa ga je zapeljala, da je privzel preveč strsl., ruskih i. dr. slovanskih besed. Večino gradiva je vzel iz Pohlina in Gutsmanna. Pohlina v uvodu (str. V) med drugim graja, da ima mnogo slabih skovank in neprimernih besed iz drugih slovanskih narečij, toda sam je vzel prav take izraze iz njega (Breznik, RDHV, III. 169). V rokopisu se je ohranilo še več nedovršenih slovarjev, etimoloških (Sammlung der Wurzelwörter in den slavischen Mundarten mit einigen wichtigen Stammwörtern, 1839, Kres, III. 419, Sammlung fremder Wörter, welche in den slav. Mundarten als notwendig … oder mit geringer Veränderung aufgenommen, wie auch solcher, die durch wechselseitige Revision und Aufnahme der einheimischen gut gebildeten Wörter entbehrlich werden können, 1839, Kres, III., 420) in več praktičnih, med njimi eden v metelčici (Kres, III., 374. sl.), celo tudi koroškonemški idiotikon (Kres, IV., 255, op. 2.). Slovenščino pa je proučeval J. tudi slovniško. Prvi poskus je rokopisna razprava Bildung der Zeitwortes. Ein Versuch nach Dobrovskys Methode iz l. 1812. (Kres, III., 321), ki je v njej prvi med Slovenci (pred Metelkom) uporabil Dobrovskega načelo razdelitve slovanskega glagola po nedoločnikovi osnovi za slov. glagol. Podobno snov obravnava tudi rokopis iz l. 1823. Gebäude des lat. u. slav. Verbums (Kres, III., 420). Izkušal si je pojasniti tudi bistvo slovanskih nazalnih vokalov, ki so ga zanimali radi posebnosti v koroških narečjih (nedovršen rokp. Vergleichung des polnischen Rhinismus mit ähnlichen Wurzellauten der slavischen Mundarten, Kres, III., 420). Oskrbel je tudi 6. izdajo Gutsmannove slovnice (1829) ter jo opremil z opomnjami, v katerih se ozira zlasti na posebnosti ziljskega narečja. J. je bil tudi prvi, ki se je znanstveno zanimal za slov. narečja; napisal je za Vrazovo Kolo (I., 1842) prvo slov. dialektološko razpravo Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj.

Dasi je bilo vse J.-ovo delo zasidrano v ljubezni do koroškega slovenstva z vsemi njegovimi jezikovnimi in narodopisnimi posebnostmi, je merilo njegovo hotenje že v vsem začetku preko pokrajinskih meja do vsega slovenstva; saj je čutil, da more zajemati slov. Korošec tvornih sil le v živi zvezi z vsemi ostalimi Slovenci. Tako je bil prvi, ki je rabil za naš jezik ne samo v slov. spisih dosledno pri obmejnih Slovencih udomačeni izraz »slovenski«, ampak ga je uvedel tudi v nemščino in pravil skoro brez izjeme »slovenisch« namesto tedaj navadnega »windisch« in »krainerisch«; šele na njegovo pobudo je sprejel novi izraz tudi Metelko v naslov in predgovor svoje slovnice (J. jo je dobival v izvesnih polah), dočim je v besedilu uporabljal še besedo »krainerisch«. Ta pogled na celoto je povzročil tudi, da je izkušal J. dosti bolj še ko Gutsmann približati svojo pisavo glasoslovju, gramatičnim oblikam in v marsičem tudi besednemu zakladu osrednjega kranjskega pisnega jezika. V uvodu Zbera lepih ukov (Na Bravca) navaja točkoma, sklicujoč se na Kopitarjevo slovnico, tiste po Gutsmannu na Koroškem udomačene (ne vselej domače) glasove in oblike, ki jih hoče izenačiti s Kopitarjevim novim »pravopisom«, vendar pa si je izrečno izgovoril (razen pravopisne malenkosti v-hiši nam. v’ hiši) dve koroški posebnosti (bogatega nam. bogatiga in bogatej nam. bogati), ker da sta starejši in bolj podobni tistim, ki jih »vsi poldnevni Slovenci rekajo.« Ob tej orijentaciji k občeslovenski in preko nje k jugoslovanski jezikovni skupnosti ni čuda, da je z veseljem pozdravil vsak napredek glede čistosti in skupnosti slovenskega pisnega jezika, tako Metelkovo slovnico, in da je bil pripravljen sprejeti tudi metelčico, dokler je mislil, da bo postala občeslovenska abeceda, da pa se je vrnil zopet k bohoričici, ko je izprevidel, da se to ne bo zgodilo. Iz istega razloga je pozdravil tudi vodilno misel ilirskega pokreta in se mu pridružil, a prav kakor pri ureditvi slovenskega pisnega jezika je mislil tudi pri ilirščini na kompromis. V Dopisu iz Koruške od Bratomira Dolinskoga (Danica Ilirska, 1837, št. 8. sl.) je predlagal med dr., naj se v ilirski pisni jezik nam. štokavskih množ. oblik na -ima, -am, rod. mn. na -a in ž. orod. ed. na -om uvedejo starejše in tudi bolj občeslovanske slovenske in kajkavske sklanjatvene oblike, seveda brez uspeha. Bil je glede teh misli predhodnik svojemu učencu Iliru in Vseslovanu Majarju, čigar fantastični načrti se pač niso uresničili, a je z načeli, pa katerih je hotel preurediti ilirščino, izdatno pomagal vsaj slovenskemu pisnemu jeziku na potu do potrebne enotnosti (Breznik, DS, 1913. 68. sl.).

Kot duhovni pastir se je odlikoval po vestnosti, skrbnosti in ljubezni do župljanov. Že 1813 so ga radi tega pohvalili dež. stanovi in krški škof ga je štel med najboljše duhovnike svoje škofije. Slovel je tudi kot dober pridigar, ohranila pa se je le ena njegova pridiga o temi Hajda, podoba mladega človeka, objavljena v Einspielerjevem Slov. Prijatelju (1861, 412–19). Zavzemal pa se je tudi kot duhovni pastir med svojimi župljani, kot duhovnik med stanovskimi tovariši in nasproti duhovski oblasti za slovenski jezik in njegove pravice in ne brez uspeha. Zato ni čuda, da je govoril Slomšek svojo slovito binkoštno pridigo o dolžnosti svoj jezik spoštovati (na binkoštni ponedeljek 1838, objavljeno v Drobtinicah 1849), prav v Jarnikovi župniji v Blatogradu. Kot človek je užival med sodobniki zasluženo spoštovanje in ljubezen; o njegovem ugledu med književniki in znanstveniki govori njegovo obširno pismeno in ustno občevanje z najuglednejšimi sodobniki, z Vodnikom, Kopitarjem, Metelkom, Primicem, Slomškom, Prešernom, Gajem, Vrazom, Šafaříkom, Sreznjevskim i. dr. — Prim.: Glaser III, 197, dotedanja lit. 260, med njo temeljni razpravi J. Scheiniggovi J. zapuščina, Kres, III., 211–628 in U. J., Kres IV., 37–259 (lit. str. 38) in korespondenca z Vrazom LMS, 1877, 149–158, Dela V. 170–7 (prim. Kidrič, ČZN., 1910, 357, 271); Jagić, Briefwechsel zwischen Dobrowsky u. Kopitar (1885), Neue Briefe (1897); Ilešič, ČZN, 1905, 64, op.; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva, I. 40–42; Kotnik, ČZN, 1913, 26 sl., 131–2; Prijatelj, LZ, 1921, 344, 390–1; Breznik, RDHV, III,169. Grf.