Japelj, Jurij (1744–1807)

Japelj Jurij, cerkveni pisatelj in jezikoslovec, r. 11. apr. 1744 peku in hišnemu posestniku v Kamniku, u. 11. okt. 1807 v Celovcu. Njegov oče se je pisal Apel in bil doma z Bevk pri Vrhniki. Prvi pouk je dobival pri M. Paglovcu, latinskega pa pri jezuitih v Lj., kjer je bil poznejši krški generalni vikar in nadškof v Linzu, Sigmund Hohenwart, njegov sošolec. Ž njim se je tako sprijateljil, da je v hiši Hohenwartov ob enem ž njim nadaljeval svoje študije v Gorici in v Gradcu. 1769 je bil v Trstu ordiniran, postal 1771 kaplan v Trstu pri Sv. Antonu, 1773 škofijski tajnik in notar v Lj., 1779 vodja Schillingovega beneficija pri Sv. Petru v Lj., 1787 kurat na novoustanovljeni fari na Ježici pri Lj., 1795 župnik in dekan v Naklem, 1799 v Celovcu vodja semenišča, 1800 kanonik in konzistorijalni svetnik, 1806 šolski nadzornik in referent za šolstvo. Vest, da je izvoljen za tržaškega škofa, ga je dobila na smrtni postelji. Bil je tudi kancelar goriške metropole, konzistorijalni svetnik tržaški in lj. ter eksaminator pri župnijskih izpitih.

Zveze z aristokratskim svetom in obsežno znanje jezikov je bilo mogoče povod, da ga je lj. škof Herberstein 1773 pozval v Lj. in mu namenil glavno vlogo pri izvrševanju svojega janzenističnega knjižnega programa. Po njegovem navodilu je že l. 1777. začel prevajati jožefinski Ta velki katekizem s prašanjami in odgovori, ki je izšel šele 1779 in doživel še petero izdaj: 1787, 1789, 1793, 1804, 1809; izdaji iz let 1779 in 1789 sta tudi dvojezični, izd. iz l. 1809. je brez Japljevega imena. — Tej knjigi, s katero je bilo zadoščeno potrebam slov. jožefinske šole, so v hitrem tempu sledile knjige za cerkev in duhovščino. Prevoda cerkvenih pesmi Pred tabo na kolenih in Pred stolom tvoje milosti sta izšla prvič že pred 1784 v zbirki cerkvenih pesmi za šentjakobsko faro v Lj., Cerkovne pesmi, litanije inu molitve per Božji službi pa 1784 in 1788. Janzenistično hladne Zbrane molitve (1786) so prevedene iz nemškega brez molitev v čast Mariji in svetnikom, imajo pa Perstavik enih krajnskih pejsem in litanije. Pesmi pred pridigo, za božjo službo, litanije in mali katekizem so dodani tudi raznim izdajam Japljevih Listov in evangelijev. Njih prva izd. 1787 kaže sicer samo pravopisno spremenjen tekst Dalmatina, v poznejših (1792, 1800, 1803, 1806) pa se že kaže vpliv novega prevoda. — 1781 je Herberstein Pohlinu odrekel dovoljenje za izdajo slovenske biblije, pač tudi iz razloga, ker je prevod hotel izročiti zanesljivejšim rokam. Poleg slov. je hotel izdati tudi nemškega, toda prehitela ga je smrt in naslednikom so stroški za slov. že dovolj narastli. Po njegovem ukazu je Japelj 1783 organiziral prevod celega sv. pisma, od kraja s pomočjo Kumerdeja. Slovenila sta, mnogokrat po črki, vulgato, in za prevod vzela pri NZ Dalmatinov tekst, kjer se je z vulgato skladal, sicer pa Rosalina in ostroško biblijo, ki je zlasti pri evangelijih pogosto rabljena; kake lažje slučaje je J. prevajal sam in pri tem uvel marsikak lep izraz, tako v Dej. ap. 27. 39–41 mornarske, ki jih je slišal v Trstu. NZ, ki je bil najbolj potreben, je izšel v dveh delih v Lj. 1784 in 1786. SZ je J. prevajal večinoma dobesedno po Rosalinu, z besednim zakladom Dalmatina; ostroška biblija je redko rabljena. Vse druge vire, ki jih navaja v uvodu, je rabil jako malo ali celo ne. Pentatevh sta obljubila najkesneje za začetek l. 1787., izšel pa je šele 1791, ker je Kumerdej med tem odšel v Celje, J. pa na Ježico, ker je Herberstein med tem u. in ker so se v javnosti in v komisiji, ki je prevod cenzurirala, pojavila nasprotja proti Japlju. Peto knjigo Pentatevha je prevedel sam. Nasprotovanje ni izhajalo samo od teološke strani, na kar odgovarja Debevec po A. Arnauldu v pripojenem obširnem Govorjenju od branja Sv. Pisma, kritika se je vedno bolj spotikala tudi ob jeziku prevoda. Ko je odstopil Kumerdej, mu je najprej pomagal Šraj, ki je prevajal že za zbirko Jozveta, Sodnike in Ruto (1796). Kakor kažejo rokopisi, shranjeni v lj. semeniški knjižnici, je J. delo razdelil tako, da je nekatere knjige prevajal sam, druge je izročil sodelavcem, končno redakcijo pa si je pridržal sam. Gotovo je tudi, da je za sodelovanje sam naprosil Travna in Škrinjarja. 1796 je od nameravanega drugega zvezka SZ mogel izdati samo I. del (Jozve, Sodniki, Rut), ki ga je poslovenil Šraj. Med tem je bila opozicija že uspela in vodstvo je prevzel Škrinjar, pač najdarovitejši in najbolj izobražen med vsemi. Izdajo II. dela SZ, pri katerem je Japlju tudi pomagal Šraj, ki bi naj bil prinesel Bukve Kraljev in na katerega je bila duhovščina z okrožnicami opozorjena, so nasprotniki preprečili ter za njegovim hrbtom izdali drug prevod, pri čemer so se še zgubila njegova že korigirana Paralipomena in Tobija. To ga je tem bolj bolelo, ker so bile knjige, ki so v zbirki 1801 (Rihar in Šraj) in Kralji 1802 (Šraj) že prebile škofijsko cenzuro. Opozicija je, pač pod vodstvom Debevca, Škrinjarja in Vodnika, ki so se jezili nad Japljevimi germanizmi, zmagala in vzela nadaljnji prevod sama v roke. 2. izd. Novega zakona II. (1804) kot taka ni označena in tudi ne nosi več Japljevega imena, saj je popolnoma delo Debevca, ki se je uveljavil tudi že v NT I2. — Herbersteinovega duha so polne Pridige za vse nedele skuzi lejtu, prirejene na pobudo samega nadškofa in na njegovo zahtevo kratke, da bi ne trajale nad pol ure (1794 v dveh delih.) Naznanil jih je že 1791 v uvodu I. knjige Stare zaveze. Vse so prevedene; prevod se originalov (M. Reguis, Girard, G. Trento, Sagramosso, Bordoni, G. B. Campadelli, Trautwein) ne oklepa strogo; priobčene so, kakor so bile govorjene, s poljudno, ne izglajeno frazeologijo, vendar z izrečnim namenom: podati mladim pridigarjem »recentioris eloquentiae specimen in nostrate lingua«. — Obljubil je tudi pridige za praznike, ki pa niso izšle. — Izven tega okvira je drobiž, ki ga je priobčil v Celovcu: nemški in slov. prevod pesmi Piscatores gentium (1803) in dve latinski pesnitvi, na knezoškofa Salma (1806) in na odhod cesarja Franca I. iz Koroške (1807).

Enako obširna je njegova ohranjena rokopisna zapuščina, dasi se mora iz besed sodobnikov sklepati, da se je marsikaj porazgubilo; kar je ohranjenega, sta rešila Zupan in Zois. Muzej v Lj. hrani po večini prevode: Cl. Fleuryja Historiski katekizmus, kateri zapopade v sebi ob kratkim to sveto Historio inu keršanski navuk, preveden na Ježici in naznanjen že 1791 v uvodu I. knj. Stare zaveze; prevode B. Galure Navùka od zadèržanja tiga Kristjana v pogovorih eniga očeta s svojim sinam, Djanja svetih marternikov I. (1805), Kratkega katekizma (za šolarje, ki ne morejo redno v šolo hoditi); iz dobe pred l. 1777. je koncept prevoda libreta za Metastasijevega Artakserksa (do 10. priz. II. dej.); prevode iz Hagedorna, Gellerta, Kleista, Zachariaeja, Mendelssohna, Raçínea, Popea; koncepte latinskih pesmi in prevodov cerkvenih pesmi, pridigo iz. l. 1781; dve izvirni pesnitvi: Kako se na Kranjskem proso mane in Otročja postelja na kmetih. Obe ti pesnitvi sta iz dobe po 1786, v prejšnjih pa se kaže še popolnega avtodidakta, ki ni poznal niti Pohlina niti tiskov iz 16. stol. — Njegovi filološki spisi so shranjeni v licejski knjižnici v Lj., kamor jih je 1812 dal Zois, ki jih je 1809 dobil od škofa Hohenwarta. Baš Zois je iz Japlja naredil filologa s tem, da ga je desetletja priganjal, naj napiše slovnico in slovar. Slovnico je obljubljal že v nemškem epilogu katekizma iz l. 1779. in tudi uvod I. knj. Nove zaveze (1784) govori o »grammatica Slavo-Carniolica ab uno nostrum proxime edenda«, ne da bi se dalo dognati, kdo je s tem mišljen, ali Japelj ali Kumerdej; verjetnejši je prvi. Nje naslov se glasi: Slavische Sprachlehre, das ist Vollständiger Grammatikalunterricht von der krainerischen und windischen Sprache, wie sie in Krain, in dem oest. Littorale, in der Grafschaft Görz, in Steyermark und Kärnten gesprochen wird, oder vielmehr gesprochen werden sollte, dann wie sie von den Kroaten, Dalmatiern, Slavoniern, Böhmen, Polen und Russen leicht verstanden werden kann (Ms. 181 fo.). Dedicirana je škofu Hohenwartu in nosi dovoljenje celovške cenzure za tisk z dne 27. febr 1807. Bila bi naj pomoček za pridigarje in podlaga za primerjalno slovansko slovnico. Rokopis Arcticae horulae A. Bohorizh … nunc redivivae seu tractatus comprehendens elementa linguarum principalium slavicae gentis iz l. 1804 (Ms. 350 fo.) kaže, odkod je dobil pobudo za metodo svojega dela: z izrečno navedbo Schlözerjevega poziva (Allg. nordische Gesch. 330) prinaša komparativne tabele slovanskih deklinacij in konjugacij. V primeri s Pohlinom, Gutsmannom in Zagajškom je slovnica napredek, ker prinaša obilno gradiva, ki je marsikje dobro opazovano, vendar pa v nji ni novih smernic nikjer; po večini je mehanična in brez duha. Samo pravopis se je pod vplivom drugih slovanskih jezikov nekoliko izboljšal. S posebnim učenjaškim dokazovanjem je v nekaterih slučajih branil člen in uvedel abl. (= gen. s predlogom »od«). Obširno obravnava izgovarjavo končnega — l; glagole deli na transitoria ali instantanea (mignem), perdurantia (migam), frequentativa (pomigujem), frequentativa cum intensione (migačem), diminutiva (migljam), futuralia (pojdem); »krainisch« in »windisch«, ki je pastorka »kranjščine«, se po njem razlikujeta samo v členku: ta-te. Temeljne ideje, ki so ga vodile pri njegovem slovničarskem delu, so razložene v obširni apologiji slovenščine, ki jo je 20. dec. 1799 napisal za grofa Franca Jožefa Wurmbranda, dež. glavarja Kranjske in Koroške: »Beantwortung der Frage: Welche aus den verschiedenen slavischen Sprachen man der Jugend zur leichtern Verständniss der Russischen, Polnischen, Böhmischen, Dalmatinischen, Kroatischen, Krainerischen, und übrigen slavischen Mundarten beybringen solle?« (Drž. lic. knjižnica v Lj. ms. 354 fo.). Za ta namen je najprimernejša kranjščina ali »ilirščina«, kakor jo imenuje Megiser, ki navaja pod to označbo same kranjske besede. Ona je namreč pravi primaren jezik (Hauptsprache, Muttersprache) zaradi 1. svoje starosti; 2. ker se v njej imena stvari najlepše prilegajo naravi teh stvari; 3. ker je enakomerna, kakor najstarejši jeziki sveta, n. pr. grščina, hebrejščina; 4. ker je slikovita in kaže pravi pomen bolj v podobi, ne pa v dobesednem smislu; 5. zaradi neke posebne preprostosti v vseh delih govora. Zato se naj splošno uvede praksa, ki velja že od nekdaj v tržaškem in kranjskem plemstvu, da se naj otroci že v nežni mladosti od slov. služkinj naučijo njih jezika in postanejo tako dvojezični. Vladarji pa naj ustvarijo učeno družbo po zgledu akademije Della Crusca, ki bi naj 1. dognala vsem Slovanom umljive skupne besede; 2. izdala univerzalen slovanski slovar; 3. splošno analitično slovnico slovanskih jezikov; 4. priredila za vse Slovane poraben, enoten črkopis; 5. izdala diferencijalne slovnice slovanskih jezikov, pisane za Slovane. Nato obširno dokazuje, kakšno korist bodo imeli ljudje, ki se bodo na podlagi slovenščine posluževali teh sredstev, na raznih poljih: v znanosti, trgovini in politiki. Zgodovinski dokaz za to niso samo razni Kranjci pa tujih deželah (imenuje Voglarja, Lamberge, Erberge i. dr.), ampak tudi on sam, čigar pridigo so poljski in slovaški huzarji 1797 v Naklem z umevanjem poslušali.

Kopitar, ki je Japlja imenoval »entuzijastično pridnega slavista«, mu je kot »mestnemu otroku« odrekal pravi čut za jezik in v njegovem slovničarskem delu označil kot glavno napako nasilno težnjo po sistemih in pravilih. Da ni ravnal analitično (deskriptivno), ampak da se je dal zavesti od zaverovanosti v sisteme, mu je oponašal tudi Metelko. Vendar pa so Japljeve zasluge za slov. knjižni jezik nedvomne. Iz nevzdržnega položaja, v katerega so ga privedli pisatelji 18. stol, ga je rešil s tem, da se je obrnil nazaj na 16. stol. Reformator je mogel postati zaradi tega, ker je študiral starejše pisatelje, ki jih v katekizmu 1779 našteva. V tem svojem prvem delu je še omahoval, v začetku knjige prav močno, med tradicijonalno pisavo 18. stol. in 16. stoletjem, ko pa je začel prirejati biblijo, se je tesno oklenil Dalmatina. Po njem je sprejel glasoslovje, v oblikah pa uveljavil živi jezik. Vendar pa Dalmatinu ni slepo sledil; njegove tujke je sicer odpravljal, vendar pa v tem ni šel do kraja; »ratio, ut nimirum rudioribus etiam intelligibiles essemus, suasit, ut voces quasdam communiter usitatas, etsi minus slavicas, prae pure slavicis deligeremus« — zato je zopet uvedel besede kakor šac, erbič, gajžlati. Proti Dalmatinu je sprejel tudi to, kar je tradicija dobrega ustvarila, tako izpopolnjeni pravopis in one žive oblike, ki so se v pisavi že bile sprejele. Jezik v Novem zakonu ni mnogo nad višino Dalmatinovo, razen v besednem zakladu, v katerem se že uveljavlja sodobni napredek (tako je že v Novem zakonu sprejel iz Pohlinovega slovarja besede kakor narod, gledališče.) Pozneje pa se je jezikovno precep izčistil in Job, zadnji prevod, je najlepši. Kjer ni bil vezan na prejšnji slov. tekst, je pisal čistejšo slovenščino. Kar je imel še tujščine, so iz njegovega teksta odpravili Škrinjar in njegovi sotrudniki, ki so ga daleč prekosili. Vendar pa je on ustvaril podlago tako poznejšemu prevodu biblije, kakor sedanjemu pisnemu jeziku.

Entuzijastično veselje do dela je Japlja odlikovalo tudi sicer. 1781 je v Lj. z Edlingom in Kumerdejem obnovil akademijo operozov (Secretus), ki ji je bil tajnik; bil je tudi član goriške akademije Arkadov, s pridevkom Silvanides Driadius. Za peterburški slovar (1790) je poslal slov. besede. Na Ježici se je trudil, da bi povečal cerkev, skrbel je za šolo, postavil novo župnišče ter se mnogo ukvarjal s sadjarstvom. Govoril je tudi italijansko, francosko in angleško ter se trudil z izumom perpetuum mobile. Vse svoje premoženje je zapustil ubožcem; v njih korist je dal izvrševatelj oporoke, Zois, prodati njegove knjige in rokopise na javni dražbi. — Prim.: [Zois?] Neue Annalen der oest. Lit. 1808, I, 92, 286, Intell. Blatt 120; Kopitar, Gramm. 156; Wurzbach 10, 92–5; Briefwechsel zw. Dobrovský und Kopitar 30, 34, 35, 38, 45, 59, 61, 181, 188, 192, 193, 223; Neue Briefe 216, 234, 300; Metelko, Lehrgebäude XXIV; Legat, Carn. 1838/9, 410; MHK 1852, 39; Slomšek, Drobtince 1852 (= Slov. koledarček, 1856, s sliko); Marn 22, 57–63; Benkovič, DS 1894, 33, 65; Steska, IMK X, 90; IMK 15, 166; Ilešič, ČZN II 27; Gruden, Čas 1916, 177–94; Breznik, DS 1917, 333; isti, ČJKZ VII, 77–106; Čebulj, Janzenizem 32, 33, 39, 40. Gl.