Janez Svetokriški (1647–1714)

Janez Svetokriški, O. F. M. Cap., početnik slovenske homiletike, r. ok. 1645 pri Sv. Križu na Vipavskem v plemiški rodbini Lionelli, u. 17. okt. 1714 v Gorici. Zgodaj je stopil v red, se že 1669 udejstvoval kot pridigar, postal 1679 gvardijan v Trstu, 1682 pri Sv. Križu v Vipavski dolini, 1684 v Lj., 1686 v Trstu; 1688–90 je bil gvardijan v Novem mestu, 1693–5 v Gorici. V redu je preživel 51 let in bil sloveč pridigar. Na prošnjo duhovščine in s pomočjo raznih mecenov je izdal svoje pridige v petih zvezkih, ki obsegajo na približno 2800 straneh 233 pridig. Naslov Sacrum promptuarium singulis per totum annum dominicis et festis solemnioribus Christi Domini et B. V. Mariae praedicabile se v posameznih zvezkih vsebini primerno spreminja. Po prvotnem načrtu je nameraval izdati dva dela nedeljskih pridig in še štiri dele: 1. pridige za praznike, 2. pridige o pripravi za dobro spoved z razlago božjih in cerkvenih zapovedi, 3. pridige za posebne prilike in potrebe ter 4. pridige proti grehom. V resnici pa sta razlaga dekaloga in navodilo za dobro spoved sprejeta v drugi del nedeljskih pridig, cerkvene zapovedi pa v celoti niso obravnavane. Tretja knjiga obsega pridige za praznike, četrta (najbolj zanimiva) priložnostne pridige, peta nedeljske pridige o raznih grehih. I. zv. je izšel v dveh delih v Benetkah 1691 in je posvečen novomeškemu proštu Frideriku Hijeronimu Lanthieriju; II. zv. je izšel v Benetkah 1691 (v resnici 1695) in je posvečen kranjskemu deželnemu namestniku Juriju Žigi Gallenbergu; III. zv. je izšel v Lj. 1696 (v resnici 1698), posvečen je Francu Albertu Pelzhoferju; IV. zv. (Lj. 1700) je posvečen Petru Antoniju Codelliju de Fahnenfeld; V. zv. (Lj. 1707) je posvečen prijorju kartuzijancev v Bistri, P. Anzelmu Kimovcu. Posameznim zvezkom so priloženi grbi mecenov, ki so njih tisk omogočili. — Ž njegovim delom so dobili slovenski pridigarji obsežno, nujno potrebno pomagalo, brez katerega so dotlej bili; njegov vpliv sega posredno globoko v XIX. stol. Po obliki je Janezova pridiga tip stojične pridige s strogo tradicijonalno srednjeveško particijo, ki na zunaj sicer ni označena, pa vendar jasno vidna; po vsem tem je bistveno nasprotje ciničnih eksegez Abrahama a S. Clara ž njihovim južnonemškim barokom, kakor tudi nasprotje italijanskega baroka jezuita P. Ségnerija. Vsebinske paralele, ki se (Bratina, Čas 1915, 21–8) navajajo med njim in Segnerijem, so pri obeh potekle iz tretjega vira. Enako tradicijonalna je tudi vsebina njegovih pridig, ki govori de poena et gloria, de virtutibus et vitiis, kar je tipična domena pridigarjev njegovega reda. Tradicijo knjižnega jezika in pisave slovenščine vzdržuje zavedno preko Schönlebnovih Listov in evangelijev in Kastelčevih Bratovskih bukvic; po obeh je posnet jezikovni uvod v I. zv. Različnost slovenskih govorov je poznal, pisal pa je svoj jezik brez označbe akcentov, češ »sledni po navadi svoje dežele bo govuril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci pisali.« S citatom Schönlebnovih besed Scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis je jasno označil svojo zavest spoštovanja knjižne tradicije in upoštevanje živega govora za praktične misijonarske potrebe. To praktično stališče, ki ga je teoretik Kopitar moral odklanjati, se kaže tudi v njegovi brezbrižnosti za lepoto in čistost jezika: glavno mu je umljivost, zato se hoče ogibati nenavadnim laškim ter nemškim tujkam ter rabiti le besede, ki so, dasi tudi tujke, sploh znane, četudi se po raznih krajih različno izgovarjajo. Enako praktično stališče se oglaša, če na fingirani ugovor, zakaj je izd. svoje pridige, ko jih niso drugi, »de si lih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vippauski«, odgovori z besedami sv. Avguština: Utile est plures libros a pluribus fieri diverso stile et idiomate, non diversa fide, etiam de quaestionibus eisdem, ut ad plurimos res ipsa perveniat, ad alios sic, ad alios vero sic. Na to praktično stališče se je tem lažje postavil, saj je bila njegova knjiga izrečno namenjena kot pomoček izobraženi duhovščini, ki si bo v dvomljivih slučajih že znala pomagati, ne pa kot postila za ljudstvo, ki je bilo po veliki večini še nepismeno. Vkljub školastični obliki njegovih pridig se pri njem nahaja več domačega, sodobnega, ko pri njegovem vrstniku o. Rogeriju. Ali je vse pridige res tudi govoril v slovenščini, ni dokazano. Pohlin ga navaja kot člana operozov s pridevkom »Promptus«, vendar pa se v ohranjenih imenikih njegovo ime nikjer ne navaja; da bi bila družba učenjakov z zgolj znanstvenimi nameni sprejela med se samo praktično delavnega homileta, nikakor ni verjetno. Prej je verjetno, da je Pohlin to članstvo konštruiral po sodobni analogiji, pridevek pa vzel iz naslova Janezovega dela. — Prim.: Codelli, Scrittori Friulano-Austriaci 1792, 193; Pohlin; Balič, E 1883, 91–3; isti, Gorica 1908, 25–7; Marn XXI, 44–51 (z obilnimi primeri); Rutar, IMK I, 142; Schematismus F. F. O. M. S. P. Francisci Capucinorum almae prav. Styriae a. 1908, 57; Šlebinger, Jahresber. Obergymn. Rudolfswert 1909; Medved, VBV IX, 268–78 (s ponatisom uvoda v I. zv. in mnogimi primeri teksta); Schiviz, Görz (ne pozna oblike »Leonelli«); Stroj, DPast 1914, 601–7 (obširen posnetek vsega dotlej znanega). Gl.

Janez Svetokriški, rojen v plemeniti družini kot Tobija Lionelli, kapucin, pridigar in književnik, začetnik slov. homiletike, r. 1647 v Sv. Križu na Vipavskem, u. 18. okt. 1714 v Gor. v 50. letu redovniškega življenja in v 67. letu starosti. Otroška leta je preživel v rojstnem kraju, kjer je prišel v stik z oo. kapucini, ki so se preselili v Sv. Križ malo pred njegovim rojstvom 1634. Še zelo mlad se je odločil za redovniško življenje v vrstah kapucinov štajerske province. Po enoletnem noviciatu, ki ga je opravil na Reki, je 17-leten naredil prve redovne obljube in si privzel ime brat Janez Krstnik. Po bogoslovnem študiju je postal pridigar »Provinciae Styriae concionator«. Pod tem imenom ga poznamo iz vseh dosegljivih dokumentov. Pridigarsko službo je razvil na obsežnem področju slov. zemlje, saj ga je služba gvardijana vodila od Trsta (1679) do Sv. Križa na Vipavskem (1682), Ljubljane (1684), Trsta (1686), Novega mesta (1688), Gorice (1693). Sv. je bil v prvi vrsti pridigar. Z govorjeno besedo je uresničeval smernice tridentinskega koncila, ki je zapovedal duhovnikom, da morajo govoriti vernikom vsako nedeljo in praznik. S pridigo je uresničeval tudi program svojega reda, ki je pridigarsko službo cenil kot svoje naj plemenitejše opravilo. Kakor se je reformacija naslonila na pisano besedo in z njo pri nas utemeljila slov. knjižni jezik, tako se je kat. obnova naslonila na govorjeno besedo in z njo uveljavila slov. jezik, žlahtnila nravi in hrabrila preizkušeno ljudstvo v dobi pogostnih kug, vojska in revščine. Sv. se je kot pridigar še posebej izkazal. Ljudstvo ga je vzljubilo in zvesto poslušalo v vročini in mrazu, kakor sam pravi v pridigi »Slovo od Ljubljane«. Tudi sobratje duhovniki so njegovo pridigarsko sposobnost visoko cenili. V slovenskem predgovoru k 1. zvezku Svetega priročnika (SP) pravi, da so ga drugi mašniki večkrat prosili, da bi jim posodil svoje slov. pridige, da bi si jih prepisali, ali pa, da bi jih »drukat pustil«. Postavil si je obsežen program in ga v sedemnajstih letih skoraj v celoti uresničil. Izdal je pet debelih zvezkov pod naslovom Sacrum Promptuarium – Sveti priročnik na 2896 straneh. Prva dva zv. sta izšla v Benetkah v tiskarni Zacharije Conzattija. Oba nosita letnico 1691, čeprav je mogel drugi iziti šele 1695, ko je dal kapucinski general Bernardin dovoljenje za natis. Ostali zv. so izšli v Lj. v tiskarni Janeza Marije Mayra. Tretji zv. nosi letnico 1696, četrti 1700 in peti 1707. Tretji zv. je mogel v celoti iziti šele 1698, ko je škof. cenzor Ivan Dolničar podpisal dovoljenje za natis. Tiskanje SP so omogočili razni meceni, katerim je Sv. posvetil posamezne zv.: novomeški prost Friderik Hieronim grof. Lanthieri, deželni oskrbnik Jurij Žiga Gallenberg, jurist Frančišek Albert baron Pelzhoffer, Peter Anton Codelli de Fahnenfeld in Anzelm Kimovec, prior kartuzijanskega reda v Bistri. Prvi, drugi in peti zv. obsegajo pridige za nedelje c. leta in glavne praznike Kristusa Gospoda in bl. D. Marije. V tretjem zv. so pridige za praznike in v četrtem za razne priložnosti. Pripravo na spoved in razlago božjih zapovedi, ki bi po prvotnem načrtu morali iziti v posebnem zv., je pritegnil v drugi zv. Govori o cerkvenih zapovedih, ki jih je tudi napovedal, so izpadli iz programa. Oblika pridig je tematična z jasno razvidno razčlenitvijo: tema, uvod, jedro, sklep. Razen treh primerov so vse teme iz sv. pisma v lat. jeziku in slov. prevodu. Vsebina pridig je zelo pisana: verski nauk, oprt na sv. pismo in c. očete, se neprestano prepleta z vsakdanjim življenjem in številnimi zgodbami iz starejših in novejših avtorjev. Povsod je razvidno izrazito moraliziranje. Držal se je pravila, ki ga je svojim bratom dal sv. Frančišek, naj ljudem govorijo o grehih in krepostih, o plačilu in kaznih (prim. SP IV, 3). O grehih in krepostih je govoril, kakor se kažejo v življenju človeka, družine in družbe. V jeziku in pravopisu se je naslonil na knjižno tradicijo iz protestantske dobe. V pomoč so mu bile Kastelčeva Observationes v Nebeškem cilju. Te je povzel in skoraj v celoti objavil pod naslovom Observationes in scriptione et lectione idiomatis carniolici iuxta antiquos libros carniolicos et slavos. Natisnjene so v 1. zv. SP takoj za slov. predgovorom. Te so bile zanj edina slovnica slov. jezika, kar mu je povzročalo veliko težav tako v pravopisu kakor v jeziku. Številne nedoslednosti v pravopisu, pogostne nemške tujke in narečne posebnosti kažejo, s kakšno težavo je uresničeval načelo, ki si ga je bil postavil, da bo pisal, kakor so Slovenci govorili, »quia scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis«. SP pomeni častno nadaljevanje velikih prizadevanj slov. protestantov in obsežno pomnožitev slov. tiskanih knjig. Delo Sv-ega je prvo obsežnejše izvirno lit. delo v slov. literaturi. Pobudo in zgled je dobil pri Italijanih, vendar zaman iščemo pridigarja, po katerem bi bil Sv. krojil svoje pridige. Zunanja oblika SP z obširnim podnaslovom, posvetilom, odstavkom »Ad benevolum lectorem«, obširnim kazalom, uporabo številnih citatov iz sv. pisma, c. očetov, klasikov in drugih pisateljev sicer močno spominja na podobne it. priročnike, vendar je vsebina tako slov., da ne moremo dvomiti o izvirnosti SP. Sv. je gotovo poznal in bral Segnerijev Gruaresimale. O tem priča slov. predgovor v 1. zv. SP, ki je delno povzet po Segnerijevem. V razčlenitvi in zgradbi govorov kakor tudi v obdelavi snovi je Sv. popolnoma samostojen. Posluževal pa se je raznih zbirk zgledov in po predmetu zbranih misli, kot npr. Magnum speculum exemplorum, Instructissima bibliotheca moralis concionatoria. O tem ne govori samo množica citatov, nedoslednosti v citiranju, ampak tudi njegova izjava: »Jest bi mogal lahku s 1000 exempelni poterdit le-to resnico, zakaj bukve so polne takoršnih exempelnov« (SP III, 336). SP je imel velik vpliv na c. govorništvo na Slov., saj je bil skoraj pol stoletja edini tovrstni priročnik v slov. jeziku, po katerem so mogli segati slov. duhovniki. Odločilno je vplival tudi na poznejše slov. lit. prizadevanje. Še dolgo dobo so pridigarski priročniki zavzemali prvo mesto v slov. lit. Zgledu in spodbudi, ki jo je Sv. zapisal v predgovoru k 1. zv., sta sledila kapucin p. Rogerij in jezuit Jernej Basar. Na vprašanje, zakaj je Sv. tako uspel s svojo pridigo, moramo v prvi vrsti reči, da odseva iz njegovih pridig velika ljubezen do ljudi, katerim je govoril. V zadnjem govoru 4. zv., kjer se poslavlja od Ljubljane, je njegova ljubezen do zvestih poslušalcev dobila še posebno čustven prizvok. Vse njegovo delo je prežeto z izrednim posluhom za stiske in slabosti, trpljenje in veselje ljudi. Čeprav pogrešamo v SP marsikatero lokalno in časovno pripombo, vendar v njem močno odmevajo verske, gosp. in polit. razmere proti koncu 17. stol. Versko življenje je tedaj cvetelo zlasti v ljudskih pobožnostih, številnih praznikih, češčenju sv. R. T., procesijah, romanjih, jubilejih. Gosp. in polit. razmere pa so bile žalostne. Moč stanov in vpliv plemstva sta se sicer zmanjšala zaradi absolutističnih prizadevanj habsburških vladarjev, vendar je v bistvu ostajal fevdalni red z desetino in tlako. Bremena so se celo večala zaradi neprestanih vojn in turških vpadov. Neprestano izžemanje je kmete gnalo v obup in upor. Večji ali manjši kmečki upori so se ponavljali skozi vse 17. stol. Družbenega reda Sv. ni odkrito obsojal, odločno pa je bičal krivice, ki so jih »žlahtniki« delali ubogemu ljudstvu, če bi mogli, pravi v 1. zv., bi svoje kmete odrli in njih kože prodali (prim. SP IB, 145). S podobno ostrino obsoja trgovce in bogatejše kmete, ki izkoriščajo stisko najrevnejših in jih z oderuštvom mečejo na cesto. Značilno, da kmečkih uporov niti ne omenja. Kako je Sv. čustvoval s poslušalci, kažejo zlasti govori o treh največjih nadlogah: kugi, lakoti in vojski, ki so kot bič zadevale zlasti preprosto ljudstvo. Ti govori so nastali v času resnične stiske. V njih se Sv. razodeva bolj prerok kot teolog. S preroško močjo kliče ljudi k spreobrnjenju in poboljšanju. Če se spravijo z Bogom, jim zagotavlja učinkovitost prošnje in rešitev iz nadloge: grozovitega Turka bo Bog pregnal iz naše dežele, Mati božja, zdravje bolnikov, jih bo rešila strašne kuge in nebeški Oče bo blagoslovil njive in vinograde, da bodo obilno obrodili. Sv. je nastopal s prepričljivostjo človeka, ki se zaveda svojega poslanstva. To je dajalo posebno moč njegovemu govoru. V prvi pridigi 4. zv. se sam primerja prerokom, ki jih je Bog pošiljal božjemu ljudstvu stare zaveze, in apostolom, ki jih je Jezus poslal po vsem svetu oznanjat evangelij. Božja beseda mu je bila neprecenljiv zaklad, ki dela ljudi modre in pravične. V pridigi Sv-ega so poslušalci morali začutiti odrešujočo moč božje besede. Pri Sv-em je opazna še druga privlačna poteza: vse njegove govore prevevata velika vedrina in krščansko veselje. Tudi težka in resna vprašanja je znal poživiti z umirjenim humorjem. Kršč. vero je dosledno prikazoval kot največjo dobrino, ki uresničuje vsa naša hrepenenja in prinaša zato pravo veselje. Te poudarke zasledimo zlasti v govorih o Jezusovem in Marijinem rojstvu, o velikonočnih skrivnostih, o duhovniškem in redovniškem poklicu, v odstavkih o večnem življenju, o zakramentih in drugih sredstvih za dosego večne sreče. Upravičeno govorimo o apologiji krščanskega veselja v pridigah Sv-ega. To ni bilo samo izraz njegove živahne narave, ampak se je kot glasnik veselega oznanila dobro zavedal, da bo nalogo najbolj izpolnil, če bo dobrine, ki jih oznanja, povezal z veseljem. Nastopil je kot pravi kapucin z duhom sv. Frančiška, pevca sončne pesmi. S svojim izrazitim čutom za opazovanje in občudovanje narave in življenja je v SP zapustil nekaj pravih biserov slov. proze. Uspeh našega baročnega pridigarja moremo pripisati tudi njegovemu umetniškemu talentu. Slog njegove pridige odkriva resničnega umetnika govorjene in pisane besede, ki je dobro poznal umetniški okus svoje dobe in nove smeri umetniškega ustvarjanja. To je bila doba razgibanih zlatih oltarjev in prvih baročnih cerkva. Tudi SP je delo, v katerem se kaže barok v vsem svojem razcvetu. Že utrip razgibanega verskega življenja, ki ga čutimo v njegovih govorih, dalje zgradba govorov, zlasti pa razgibanost, ki jo dosega z besednimi igrami, pregovori, presenetljivimi zasuki in duhovitostmi, z govorniškimi vprašanji in vzkliki itd., vse to so osnove baročnega duha, ki ga je Sv. mojstrsko dojemal in iz njega ustvarjal. Iz njegovih govorov je za tisti čas dihala nenavadna svežina po vsebini in obliki. Vprašanje zase je, koliko je Sv. podlegel praznoverju svoje dobe. Iz kratkih odstavkov o praznoverju v SP moremo sklepati, da je bil pod vplivom srednjeveškega ljudskega pojmovanja o posebnih zvezah, ki jih imajo nekateri ljudje s hudičem. Prav tako je bil prepričan, da morejo hudiči povzročiti točo in raznašati kugo. Bil je pač otrok svoje dobe. Temu se še Valvasor v svoji Slavi ni izognil.

Prim.: J. Balič, O. Ivan Krstnik od Sv. Križa, slov. propovednik, E 1883, 91–93; isti, Kje, kraj in od koga se je rodil o. Ivan Svetokriški?, Gor. 1908, 25–27; Marn XXI, 44–51; V. Bele, O. Ivan Svetokriški, M III (1922), 15; J. Bratina, Janez Svetokriški in jezuit Segneri, Cas IX (1915), 21–28; J. Glonar, Med reformacijo in romantiko, LZ 1916, 262 idr.; isti, J. S., SBL I, 375–76; F. Kidrič, Zgod., pass.; M. Rupel, Sacrum Promptuarium Janeza Svetokriškega, Lj. 1937; isti ZSS I, 261–325; J. Šlebinger, O. Ivan Krstnik od Sv. Križa, slov. propovednik. Ponatis iz Izv. c. kr. višje gimn. v Novem mestu 1908–1909; A. Slodnjak, Pregled, 28–29; isti, Slovstvo, 46–48; F. Stelè, F. Kidrič, Zgodovina slov. slovstva (ocena), Čas XXIV, 334–338; A. Stroj, Dvestoletnica smrti slov. pridigarja o. Iv. Svetokriškega, Duh. pastir XXXI, 601; A. Vetrih, Krščanstvo kot dobrina v spisih Janeza Svetokriškega (disertacija) 1964; Pogačnik-Zadravec I, 215–19; J. Kos, Pregled slov. slovstva, Lj., 1974, 51–53; EJ IV, 456–57.

A. V.