Jančar, France (1820–1889)

Jančar France, narodni gospodar, r. 9. avg. 1820 kot sin želarskih staršev (pri Kuharovih) v Črešnjevcih, v župniji Sv. Petra pri Radgoni, u. 31. avg. 1889 v Zbigovcih. Obiskoval je ljudsko šolo pri Sv. Petru in v Radgoni, kjer se je zanj zanimal bližnji mu rojak katehet P. Dajnko; gimn. je dovršil v Mariboru, stopil 1841 v graško bogoslovje, bil ordiniran 27. jul. 1845 v Gradcu. Nato je kaplanoval od sept. 1845 pri Sv. Petru na Ottersbachu, od nov. 1847 v Fladnici, v Kirchbergu ob Rabi (sept. 1848 do jan. 1850), pri Sv. Štefanu v Rožni dolini, avg. 1853 je prišel k Sv. Lovrencu na Pohorju, maja 1854 k Svetinjam v Slov. gor., nov. 1857 k Mali nedelji, jul. 1858 k Sv. Petru pri Radgoni, a že čez 3 mesece je zaradi odločnega nar. mišljenja moral zopet med Nemce v Arvež; po priporočilu tamošnjega župnika Vršica je bil koncem febr. 1859 premeščen v Ormož in še istega leta k bližnjemu Sv. Miklavžu, kjer je 1860 postal oskrbovalni kaplan in kmalu nato provizor. Ob birmovanju je tu Slomšek spoznal J.-jeve izredne zmožnosti ter ga zagotovil svoje naklonjenosti. Okt. 1861 je prišel k Sv. Benediktu, kjer je preživel najlepša leta v nadi, da dobi kdaj to župnijo; tu sta s Čolnikom, tedaj najvplivnejšim veljakom Slov. goric, visoko dvignila vinorejo in sadjarstvo. Maja 1865 se je preselil v Negovo. Ko ga je po odpovedi benediškega župnika Divjaka 1870 sekovski škof, patron te župnije, prezrl, je avg. 1870 užaljen stopil v začasni pokoj, šel apr. 1872 zopet za kaplana k Sv. Marku niže Ptuja, odtam čez 14 dni za provizorja v Négovo; prosil je za župnijo, a vlada razkričanega panslavista ni marala, zato je 1. maja 1873 stopil trajno v pokoj. Po starših je podedoval obširen vinograd, ki ga je vzorno obdeloval; s prihranki si je kupil v bližnjih Zbigovcih obsežno posestvo, kjer je svoje bogate gospodarske izkušnje uporabljal nad vse uspešno. Na številnih službenih postajah je povsod učil kmete umnega gospodarstva, posebno v domačem kraju, kjer je razen tega navduševal ljudstvo za materinščino; bil je občinski odbornik, blagajnik in tajnik, kot načelnik šol. sveta se je trudil za narodno šolstvo in njegove pravice. Novicam, ki so ga zbudile k pisateljevanju, je bil od 1851 marljiv sotrudnik, zlasti 1854 (o sadjereji), 1865 (Mladi vincar, št. 34–39 in v ponat. Lj. 1866; 2. pomn. nat. z naslovom »Umni vinorejec«, je izdala MD 1867) s podpisi: Kuhar, Jančar, F. J., —h—; dopisoval je nadalje v ZD, Slov. prijatelja, Einspielerjevega Slovenca, prva leta tudi v SN, Drobtinice (1862: Krvavi travnik), KMD (1867, 1869), z Umnim gospodarjem (Lj.-Celovec 1869) je podal poljudno a bogato »berilo« za vse panoge gospodarstva; vneto je sodeloval pri SGp, v njem je med dr. izdal Umnega sadjerejca. — Prim.: SGp 1889, 292; Glaser IV, 231; slika: Napotnik, Vtisnite si te moje besede v svoja srca, 1910, med str. 118–119. Šr.