Jamnik, Luka (1647–1698)

Jamnik Luka, početnik ruških verskih iger, v Rušah r. 1647, u. 25. maja 1698. Ruška kronika ga 1655 imenuje med učenci domače latinske šole; 6. nov. 1672 je primiciral, bil od 12. dec. 1673–1675 v Gornjem gradu, kaplanoval do apr. 1676 pri Sv. Lovrencu na Pohorju, nato postal župnik v Rušah. Tu je bil vsestransko delaven, zato ga kronika naziva ruškega Romula. Dal je razširiti in deloma na novo opremiti cerkev, zgradil 1685 novo kaplanijo, 1689 novo župnišče, dal 1678 sredi vasi izkopati studenec; posebno skrb pa je posvečal lat. šoli, ki je pod njim dosegla svoj višek. Po vzorcu jezuitskih šolskih komedij je 1680 uvedel verske igre (actio comica), ki so se vršile nato najbrž vsako leto do 1722. Oder je bil postavljen ob cerkvenem obzidju, in sicer »iz zelenja«, nastopali pa so domači igralci, učenci lat. šole (domestica iuventus). Z igrami se je zaključevalo šolsko leto, namenjene pa so bile v prvi vrsti romarjem, zato so se uprizarjale večinoma na ruško nedeljo (Ime Marijino), ko se obhaja v Rušah velik cerkveni shod, ozir. prejšnji večer, na tako zvano ruško soboto. Snov jim je bila verska, podana z moralno-poučno tendenco. Kdo je igre sestavljal, ni znano; le pri igri »De Joviniano Imperatore mire correcto« in pri neki deklamaciji se navajata kot avtorja benediktinca Siegfried in Aegydius iz Št. Pavla na Koroškem. Tudi o jeziku, v katerem so se predstave vršile, kronika molči; edino o zgoraj navedeni deklamaciji se poroča, da so jo najprej (13. jun. 1700) prednašali nemški, na ruško soboto istega leta pa v slovenskem prevodu. Iz tega bi se dalo sklepati, da je pred množicami ruških romarjev bila potrebna slovenska beseda in da se je ta potreba tudi upoštevala. Za slednje govori tudi nenavadni uspeh, ki so ga po kronistovem sporočilu predstave dosegle pri občinstvu tako v gmotnem kakor v vzgojnem oziru. Kakor vse kaže, je J. na svojem odru poleg nemščine tudi slovenščini odločil neko vlogo. Četudi tega ni storil iz težnje, da kultivira slovensko besedo, ampak iz praktičnega nagiba, da postane umljiv poslušavcem, vendar mu gre med početniki nase odrske umetnosti častno mesto. Besedilo se ni ohranilo nobeno, ker je ruško župnišče ponovno pogorelo. — Prim.: Notata Rastensia (orig. v ruškem župnišču, posnetek v arhivu Zgod. društva v Mariboru); Wurzer, Drobtinice 1865–6, 204, 266; Orožen I, 380; Slekovčeva zapuščina; Kotnik, DS 1912, 11 (z navedbo glavne literature). Gr.