Jakopič, Rihard (1869–1943)

Jakopič Rihard, slikar, r. 12. apr. 1869 v Lj., Krakovo št. 12, v hiši, ki jo je oče Franc, premožen trgovec z deželskimi pridelki, poročen z Nežo, r. Dolžan, iz Šiške, bil dokupil k svojemu posestvu. J., najmlajši izmed 8 otrok družine, je obiskoval ljudsko šolo na Grabnu in nato 1879–87 lj. realko, iz katere je izstopil kot šestošolec. Jeseni 1887 se je po uspešnem sprejemnem izpitu vpisal na dunajsko akademijo, a je isto l. nevarno zbolel in se vrnil domov. Jeseni 1888 je nanovo vstopil v dunajsko akademijo, prestal po 2 semestrih teoretične izpite in nato odšel jeseni 1889 za 2 semestra na monakovsko akademijo. L. 1890. je vstopil v Ažbetovo slikarsko šolo, ki se je tedaj ustanovila v Monakovem, jo redno obiskoval nekako 2 leti, nato pa do 1900 večinoma pozimi, medtem ko je v poletnih mesecih slikal doma na deželi. Od 1900 je živel v Lj., sodeloval tu (1900) pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva, kateremu je bil nekaj časa tudi tajnik, in pri organizaciji I. slov. umetn. razstave. Medtem je z M. Jamom slikal v Stranski vasi pri Dobrovi in odšel z njim spomladi 1901 za več mesecev slikat v Čemahovce na Hrv., se nato vrnil v Lj. in (sodeloval tu pri II. slov. umetn. razstavi (1902). Po njej se je 1902 preselil v Škofjo Loko (kjer je stanoval najprej v Puštalskem gradu, potem v mestu), odšel jeseni 1903 v Prago nadaljevat študije in stopil v Hynaisovo šolo, v kateri je ostal en semester. Spomladi 1904 se je odšel na Dunaj dogovarjat z Miethkejem o razstavi slov. impresijonistov, ki jo je nato tamkaj z Bernekerjem, Groharjem in Žmitkom priredil (1904), potem ko je ustanovil slovenski umetniški klub »Sava« (prim. čl. Grohar). Z Dunaja je prišel zopet v Šk. Loko, še istega l. odpotoval v Belgrad kot prireditelj slovenskega oddelka I. jugosl. umetn. razstave in se po vrnitvi v Šk. Loko (1904) poročil z Ano Czerny ter slikal (kakor ob istem času Sternen in Grohar) v loški okolici. Leta 1905. je odpotoval kot delegat »Save« na avstrijsko razstavo v London, a se potoma v Kölnu ponesrečil in se iz ondotne bolnice vrnil preko Pariza, kjer je ostal nekako teden dni, v Šk. Loko, kjer je živel do 1906, ko se je za stalno naselil v Lj. (Emonska cesta 2, sedaj Turjaški trg 2). Tu je z M. Sternenom 1907 ustanovil risarsko in slikarsko šolo, ki jo je, tudi po Sternenovem odstopu, vodil do 1914. S težkimi gmotnimi žrtvami je, ko se javne oblasti niso hotele odzvati njegovi želji, sezidal razstavni paviljon (»Jakopičev paviljon« v Tivoliju), ga odprl 1909 s III. slov. umetn. razstavo, a ga prodal 1923 mestni občini lj., v katere imenu ga sedaj upravlja Nar. galerija. Živi v Lj.

J. se je kot otrok po lastnem nagibu mnogo ukvarjal z risanjem, a v 1. in 2. razr. realke pod prof. Czerkovskim ni dosegel šolskih uspehov; ko je v 3. razr. prevzel vodstvo risarskega pouka Fr. Globočnik, ki ga je spodbujal k delu in mu ostal učitelj do konca srednješolskih študij, je bil J. kmalu med »odličnimi« risarji. Tedaj je poskušal že samostojno slikati, tudi krajino (Mestni log, Krim). Na njegovo željo mu je oče najel Jurija Tavčarja za zasebnega učičitelja slikanja, a ta pouk je seveda ostal brez vpliva na nadaljnji umetnikov razvoj.

Na Dunaju akademija (prof. Rumpler) ni ustrezala njegovim osebnim slikarskim nagnjenjem, prav tako ne monakovska šola prof. Rauppa, v katero je bil vstopil na priporočilo Ferda Vesela. V Ažbetovi delavnici je bolj kot učiteljev pouk vplivala na mladega slikarja prostost pri delu, množina modelov in družba součencev. Že izza srednješolskih poskusov v njem latentni odpor proti šolskim predpisom in ateljerskim konvencijam, ki v naravi niso bile utemeljene, ga je napotil, da je v Monakovem slikal s F. Veselom zlasti barvne in svetlobne študije na prostem z namenom, da upodobi naravo tako, kakršna se vidi. Tako se je, še preden je bil impresijonizem kot slikarski program znan, vnemal za impresijonistične smotre, in ko je pozneje na neki monakovski razstavi videl dela Moneta, Sisleya in Pissarra, so se mu zdeli sorodni lastnim težnjam. Že pri prvih svojih slikah iz monakovske dobe je skušal izraziti mnogoličnost v barvnosti pojavov ob raznih obsvetljavah ter izločil absolutno črno in belo barvo kot (v naravi) nemogočo, kar je monakovska ocena pri ondotni razstavi njegovih del 1892 (v Kunstvereinu; Portret lastne matere, Stara žena, Krajina) označila kot novost v modernem slikarstvu.

J.-evo slikarsko delo je zelo obširno, a ni lehko pregledno, ker je mnoge (nekoč razstavljene) slike preslikal (tako večino slik s I. slov. razstave), mnoge so raztresene pri raznih lastnikih, mnoge se ponavljajo v več (časovno tudi znatno odmaknjenih) replikah. V njegovem umetniškem razvoju seveda ni ostrih zarez in se večkrat ponavljajo naturalistične reakcije (študije po naravi), a v glavnem je vendar mogoče njegovo delo razčleniti v tri stilne perijode. — a) Stil naturalističnega impresijonizma. V prvi dobi njegovega razvoja (od monakovskih let do okr. 1906) mu gre za impresijonistično, t. j. v barvnem in svetlobnem oziru po umetnikovem subjektivnem dojmu (videz stvari in osebni »temperament«) pravilno obnovo narave na slikarskem platnu. Tedaj se ogiblje »literarnih« (pripovednih) slikarskih predmetov in idejnih ter čustvenih snovi, slika zlasti krajine, izjemoma portret, in zavrača vse idealistične predmete. Krajine, ki so tedaj nastale, niso brez poetične vsebine, a le-ta ni umetniško pričuvstvovana vanje, ampak neposredno poiskana v naravi. Idejni elementi, položeni v slikarsko delo, se mu tedaj zdijo sredstva »propadajoče umetnosti«, v kateri je »oslabel človeški duh tako, da se ni mogel poglabljati v skrivnosti narave«( (LZ 1903, 252–3). To je doba naturalističnega impresijonizma; vanjo spadajo že prve monakovske študije, a tudi vse delo v Lj., Stranski vasi, Čemahovcih, zlasti pa v Škofji Loki, kjer doseže J. popolnost v rabi impresijonističnih sredstev. V tem času so nastale slike s I. in II. razstave v Lj. (1900, 1902), z razstave pri Miethkeju na Dunaju (1904), v Belgradu (1904), Sofiji (1906), med katerimi je omeniti posebej: Zimsko solnce (Nar. muzej, Lj.), Gabre (pri umetniku in Otonu Župančiču, Lj.), Jesen (Nar. muzej, Belgrad), Pod brezami (kupil 1904 kralj Peter I.), Kamnitnik (Iz. Cankar v Lj.), V gozdu (pokr. uprava v Lj.) ter veliko podobo g. Czernyja (Jan. Zorman, Lj.). — b) Stil realističnega impresijonizma. Že pred stalno naselitvijo v Lj. (1906) se je J. bavil z osnutki za večje kompozicije z idejno vsebino (tedaj so nastale študije »Svetnika« ( v lj. N. G. in pri Jan. Zormanu kot priprava za Evangelij sv. Marka), a izvršil jih ni, dokler se ni po večletnem vztrajnem delu izživel v natural. impresijonizmu. Potem (od 1906) se je lotil kompozicij, ki so monumentalnih form, večkrat tudi velikega formata ter imajo, v nasprotju s prejšnjimi, čisto impresijonističnimi, predmetno nezanimivimi slikami brez pripovedne snovi, kakršnokoli idejno ozadje. Takoj po prihodu v Lj. je dokončal Evang. sv. Marka I, 8 (prodan 1912 min. prosvete v Belgradu), nato so nastale nekako 1907 Pri klavirju (N. G. v Lj.), Nocturne (kupilo 1912 min. prosvete v Belgradu), okrog 1910 mnoge slike Križanske cerkve ob raznih obsvetljavah in vremensko-čuvstvenih razpoloženjih (nekatere še v umetnikovi lasti, druge v N. G. in Nar. muzeju v Lj., v muzeju v Splitu, pri dr. Iv. Verčonu v Lj., Iz. Cankarju v Lj.), ob istem času Bajka in V sanjah (Janko Jovan v Lj.) ter malo pozneje Za gospodarja (isti), Eva (1911 kupila belgrajska občina), pozneje veliki Nocturne (pri Jan. Zormanu v Lj.), Spomini (Nar. muzej v Lj.) in nekako 1917 mogočni Zeleni pajčolan (N. G. v Lj.), najbolj izdelana slika te dobe. To stilno perijodo, ki jo hočem imenovati čas realističnega impresijonizma, označuje težnja pa monumentalni kompoziciji s krepkim poudarkom pripovedne ali čuvstvene ali idejne vsebine. Značilno za ta dela je, da je njih stilna podlaga še vedno zvesta obnova očesnega dojma (po tedanji J.-evi izjavi mora umetnost temeljiti »izključno na naravi in njenih pojavih«, LZ 1911, 356), a da se hkrati naravni pojav s smotrno izbrano kompozicijo in obsvetljavo skuša dvigniti do nadnaturalistične pomembnosti: »Bistveno v sliki je misel«, pravi tedaj J. (Obiski, 58). — c) Stil barvnega ekspresijonizma. Nekako po 1917 ne gre pri J.-evih slikah več za zvesto obnovo očesnega dojma, marveč se v njih vedno jasneje pojavlja težnja, da postanejo barvna interpretacija duhovnega značaja naslikane stvari. V tej dobi se naturalistični temelj, na katerem je J.-eva umetnost dotlej stala, znatno spremeni. V tej razvojni fazi nastajajo v naravi nevidene, a tudi nemogoče (absolutno bela in črna barva nista več spotekljivi) barvne kompozicije, ki nočejo biti podoba predmeta v njegovi fizični okolici, marveč nazorno tolmačenje »duše« upodobljenih stvari; barve (in včasi tudi risba) niso več v skladu z naravnim modelom, a so interpretacija njegovega duhovnega bitja, kakor ga pojmuje slikar, so izraz modelovega značaja, ki mu ga je slikar včuvstvoval. Zato nastajajo v tem času slike tudi le po spominu in se ista slikarska snov mnogokrat ponavlja (ne kakor Križanke ob raznem vremenu in obsvetljavi, ampak) v raznih barvnih sestavah, ki predstavljajo prav toliko raznih čuvstvenih interpretacij snovi. Tako je nastala Sipina (nekako 1918, v prosvet. min. v Belgradu i. dr.), od 1924 večkrat Trnovo (v umetnikovi lasti, na lj. magistratu, pri dr. Virantu v Lj.), Ob košnji (prve skice iz l. 1916., kesnejše slike v poljed. min. v Belgradu, lj. Obrtni banki, pri dr. Verčonu, Iz. Cankarju v Lj. i. dr.), motivi s Save (v umetnikovi lasti, pri vel. županu dr. Vodopivcu v Lj. i. dr.), Na gričku (= Backi) (v umetnikovi lasti, pri Radu Hribarju i. dr.), Sestrici (prvi osnutki nekako 1916, sedaj pri dr. Virantu, Iv. Jelačinu, Iz. Cankarju v Lj.) ter veliki Slepec (pokr. uprava v Lj.). Sedaj poslikava veliko vežo v stanovanjski hiši lj. občine na Ahacljevi cesti. — J. je razstavljal v Monakovem, Lj. (od 1909 redno vsako leto), na Dunaju, v Belgradu, Londonu, Krakovem in Varšavi, Sofiji, Trstu, Zagrebu, Rimu, Parizu, Filadelfiji. — Ob početkih J.-evega slikarskega dela je bilo v slov. javnosti malo umevanja za njegove težnje, kritika je deloma ostro obsodila njegovo »monstrozno modernost« (Slovenec 1902, 138); celo Aškercu (LZ 1902, 715) in njegovim sotrudnikom (LZ 1902, 787–9) je bilo to delo v resnici tuje in so proti njemu uveljavljali neka umišljena estetska pravila. Na II. razst. v Lj. (1902) se ni prodala niti ena slika več, ocene so bile splošno neugodne, razstave so za pet let prenehale (do tržaške 1907), umetniško društvo se je razšlo in J. si je moral priznati, da so umetniki (t. j. umetnost) »kapitulirali v središču slov. kulture« (LZ 1907, 680). To so bile razmere, ki si jih je Iv. Cankar izbral za snov svojemu romanu »Tujci«, v katerem je mislil naravnost tudi na J.-a (prim. Zbr. sp. IV, 344–5), kakor ga je O. Župančič kesneje (1908) opeval (»Svidenje«). Odločilnega pomena za poznejše boljše razmerje javnosti do impresijonistov je bil zagovor nove umetnosti po Iv. Cankarju (Slovan II, 185; Zbr. sp. VII), obramba »moderne manire« po Iv. Prijatelju (LZ 1904; izza Aškerčevega odhoda pod Bežkovim uredništvom) in zlasti uspeh razstav na Dunaju in v Belgradu, ki ga je v domovini razglašal Jos. Regali-Sever (LZ 1904). Odtlej se je splošna nenaklonjenost spreminjala v občudovanje in umetnostna poročila so čedalje bolj označevala J.-a kot velikega mojstra impresijonizma in vodnika tedanje umetn. generacije.

J. je razen z lastnim umetniškim delom tudi drugače bistveno posegel v slov. umetnostno kulturo. Kritično je pisal o Kobilčini sliki »Slovenija se klanja Lj.«, zagovarjajoč proti njej načela novega naturalizma in umetniškega individualizma (LZ 1903), o P. Žmitku (SN 1903, 240), o Bernekerju in Ažbetu (Slovan I; oba, spisa sta po uredniku docela predelana), o Groharju (LZ 1911), o spomladanski razstavi 1911 (LZ 1911), polemiziral z A. Gabrom (DS 1911) in M. Sternenom (Slovenec 1911, 204), izpovedal slednjič svoje umetnostne in življenjske nazore (LZ 1927). Z lastnim umetnostnim paviljonom je ustanovil prvo središče naše umetnosti, utemeljil kontinuiteto javnih razstav in ustvaril prvo stalno vez med slovenskim občinstvom in umetnostjo; »s priredbo redih letnih umetniških razstav bo slovenskim umetnikom omogočeno, kazati slovenski javnosti svoje proizvode in stopiti v duševno občevanje z narodom, iz katerega so se sami rodili, a od katerega so zdaj tako odtujeni,« je pisal lj. magistratu, ko je prosil za stavbišče paviljonu (LZ 1908, 509). J. je prvi med našimi slikarji gledal svoje delo v narodno-organični zvezi in je zato priredil 1910 prvo zgodovinsko razstavo slov. slikarstva (»80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem«) ter v katalogu uvodoma sam napisal kratek zgodov. pregled našega slik. razvoja (ponatis v LZ 1911). S polno zavestjo o nacijonalni važnosti svojega prizadevanja je sodeloval pri oblikovanju svojstveno slovenskega značaja moderne umetnosti z dejanjem in besedo: »Za nas je samo ena pot: otresimo se tujega vpliva … Ne bodimo oskrbniki, hlapci tujega bogastva, ampak postanimo gospodarji svojega, četudi skromnega posestva« (LZ 1911, 357); tako je, vzporedno z istodobnimi literarnimi tendencami, ustvarjal na umetnostnih tleh temelje novega narodnega življenja v 20. veku. Zgodaj je podpiral načrt za ustanovitev »Slovenske umetn. galerije v Lj.« z dopisom lj. občini (LZ 1907), bil je prvi med organizatorji slov. umetniških strokovnih družb, večkrat funkcijonar v njih, tudi odbornik Nar. galerije in je sedaj najodličnejši pojav med slovenskimi slikarji. Cr.