Ilovšek, Franc (1700–1764)

Ilovšek (Illouschegg, Jelovšek) Franc, slikar, r. v Mengšu 4. okt. 1700, u. v Lj. 31. maja 1764. Njegov oče Andrej se je kot orglavec bil doselil v Mengeš. Slikar sam se je dosledno podpisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi so ga pisali po bolj znanem priimku Jellouschegg, Jelovšek. O I.-u vemo, da se je 11. apr. 1723 poročil v Lj. z Marijo Vidmayrjevo (iz tega zakona so izvirali 3 otroci) in po njeni smrti (1749) drugič z Marijo Ano, vdovo podobarja Jakoba Gabra. Leta 1740. si je kupil v Lj. hišo v Rožni ulici, sedaj št. 21. Bil je slabega zdravja in ko je spomladi 1764 delal pri diskalceatih, ga je zadela kap. Oporoko je napravil 3. maja. Dva dni po smrti so ga pokopali pri frančiškanih, t. j. na sedanjem Vodnikovem trgu. — O I.-ovi učni dobi ne vemo ničesar, a njegova dela izpričujejo, da je imel dobro šolo; ker mu je bil slikar Mihael Reinbalt (Reinwald) priča pri poroki, ni izključeno, da se je I. pri njem učil. 1721–23 je bival Giulio Quaglio drugič v Lj. in je s svojimi tedaj izvršenimi freskami v kapelah stolne cerkve in semeniške knjižnice močno vplival na I.-a. Odtod tolika sorodnost med Quaglievimi in I.-ovimi freskami, da so se freske v cerkvi sv. Petra v Lj. nad 150 let pomotoma pripisovale Quagliu.

Najstarejše I.-ove slike so na Žalah iz l. 1730., kjer je naslikal v cerkvi na makri omet arhitekturno ozadje glavnemu oltarju; na južni zunanji steni pa velikanskega sv. Krištofa. — V Lj. je naslikal na Šentjakobskem nabrežju freske sv. Nikolaja na hišo, ki so jo po potresu podrli. — Še med zidavo cerkve sv. Petra v Lj. (1730–33) je I. 1731 stene krasil s freskami; 1733–4 je delo nadaljeval v svetišču in na stropu glavne ladje; 1735 je poslikal znamenje na šentpetrskem pokopališču in 1744 strop nad pevskim korom. — 1734 je poslikal na mokri omet strop svetišča prav tedaj na novo sezidane župne cerkve v Kamniku. Bržkone je ok. 1736 poslikal strop svetišča romarske cerkve Žal. M. B. na Žalostni gori nad Mokronogom in na zunanji steni cerkve izdelal sliko križanja. 1737 je napravil fresko za arhitekturni okvir glavnega oltarja v Nevljah pri Kamniku. — 1739 se je pogodil s predstojnikom diskalceatov, da bo na mokri omet poslikal 4 kapele samostanske cerkve, kar je izvršil do 1742; 1746 je dogotovil diskalceatom v stoletni spomin, kar je bival red v Lj., pročelno sliko v obliki kulise. Ta cerkev ne stoji več in o slikah ni nobenega sledu. — 1740 je I. naslikal po naročilu deželnih stanov dež. grb in kmalu nato za stolno cerkev mrtvaški oder za mrtvaške slovesnosti. — 1742 je slikal v Celju v proštijski cerkvi steno nad velikim oltarjem (Daniel v levnjaku). Slika je ok. 1900 izginila, ko so cerkev popravljali. Strokovnjaki so jo zelo cenili. — Bržkone je 1742 naslikal tudi oltarno arhitekturo v kapelici čemšeniške graščine pri Domžalah. —1744 je dovršil fresko na stropu svetišča v Štepanji vasi pri Lj. (Sv. Štefana v nebeški slavi). — 1752 je poslikal zadnjo steno svetišča v obliki oltarnega nastavka v Srednji vasi v Bohinju. — 1753 freske na Sladki gori. — V Nazarjih na Štaj. je I. 1759 poslikal zadnjo steno za velikim oltarjem. —1763 so ga frančiškani zopet pozvali, da naslika na pročelje loretske kapele Marijino Oznanjenje; slikar je razen tega okrasil tudi vso notranjščino s freskami. Te freske so se morale (1886 umakniti novim slikarja Tomaža Fantonija. Istotam je postavil tudi božji grob. — 1764 so diskalceati zopet povabili I., da jim napravi za veliko obednico nekaj oljnih slik; tu ga je zadela kap in mesec pozneje je doma u. — Za frančiškane v Lj. je I. narisal diplomo Tretjega reda, ki se rabi še sedaj za častne ude. Risba je bogat figuralen okvir diplomskemu besedilu. Diplomo je v baker vrezala tvrdka Katarine Klauber v Augsburgu. — Na Rečici pri Bledu hranijo na koru oljno sliko sv. Andreja z I.-ovim podpisom, a brez letnice.

Poleg teh slik je še več drugih, ki so skoro gotovo I.-ovo delo, dasi nimamo za to trditev niti zgodovinskih dokazov, niti ustnega sporočila. — Po l. 1734. je bila poslikana kupola in vsa Codellijeva kapela v Turnu pri Lj. Slikar je uprizoril zlasti predpodobe Brezmadežne. Razporedba prizorov in barve govore za I.-ovo avtorstvo. — V Kostanjevici na Dol. (nekdaj cisterc. samostan) so na zunanjih stenah cerkve 3 freske. (Na severni strani Marija zavetnica cistercijanskega reda; nad cerkvenim glavnim vhodom Marijino oznanjenje (Màrijino ime) in nad vhodom v nekdanji samostan četrta (spomin na roparski napad hajdukov na kostanjeviški samostan l. 1736.), ki so z 2 kronogramoma datirane 1737 in utegnejo biti I.-ovo delo. — Njemu je dalje mogoče pripisati freske v Lescah na Gor. iz l. 1736. (strop nad glavnim oltarjem s sliko Marijinega vnebovzetja). — Na Skaručini je vsa cerkev poslikana z dobrimi freskami, ki jih župni arhiv v Vodicah pripisuje Francu Jamšku 1748; ker ni znana nobena druga freska tega slikarja, je upravičen dvom o pravilnosti te atribucije. Mogoče je, da je freske slikal I. — V frančiškanski cerkvi v Samoboru krasi steno za velikim oltarjem Marijino vnebovzetje iz l. 1752.; delo je podobno I.-ovemu načinu slikanja. — V Šent Juriju pri Kranju so v novi župni cerkvi dali 1750 poslikati svetišče s prizori iz življenja sv. Jurija; figuralne skupine, šopki, vizionistični način slikanja govore za I.-a. — V Komendi pri Kamniku krase beneficijatovo hišo iz l. 1752. 3 I.-ove freske (na pročelju: Kristus izroča sv. Petru ključe; na desni steni sv. Florijan; na levi Marija z Detetom); samo zadnja freska je nedotaknjena, obe drugi sta močno obnovljeni.

Na Brdu pri Kamniku so freske na župni cerkvi iz l. 1754. (solnčna ura, Marija in okrasje kapelice sv. Peregrina) bržkone tudi I.-ove. — I. je izrazit freskant, njegovih oljnih slik je malo. Vzornik mu je Giulio Quaglio, kakor najbolje dokazujejo freske pri Sv. Petru v Lj. Spada med naše najboljše slikarje. — Avtoportret na balustradi kora na Sladki gori. St.