Hubad, Matej (1866–1937)

Hubad Matej, glasbenik, r. 28. avg. 1866 v Povodju pri Skaručini. Obiskoval je ljudsko šolo na Skaručini in v Lj., gimnazijo v Ptuju in v Lj. Po dovršeni maturi je vstopil na graško vseučilišče in poslušal en semester na pravni fakulteti, hkrati je odslužil enoletno prostovoljno vojaško službo. Nato je odšel na dunajski konservatorij ter študiral 4 leta glasbo: harmonijo in kontrapunkt pri Brucknerju, orgle pri Vocknerju, klavir pri Ludwigu, solopetje kot glavni predmet pri Forsténu. Vsled povabila Gl. Matice v Lj. je za nekaj let (1891 do 1896) študije prekinil in sprejel pri Gl. Matici mesto učitelja za klavir, petje, glasb. teorijo, harmonijo, kontrapunkt, glasb. zgodovino itd., hkrati tudi mesto pevovodja pevskega zbora Gl. Matice in vodja društvenih koncertov in artistično vodstvo glasb. šole. Tu je dosegal lepe šolske in koncertne uspehe. 1896 si je pri Gl. Matici izprosil dopust za 2 leti, da nadaljuje glasbene študije, ki jih je dovršil 1898 na Dunaju z odličnim uspehom. Kar mu je pa še ostalo študijskega dopusta, ga je porabil za potovanje, da prouči glasb. razmere na gledališčih, konservatorijih in glasb. šolah, za študij glasb. slovstva in glasb. knjižnic v Pragi, Monakovem, Dresdenu, Leipzigu, Berlinu, Varšavi, Krakovu itd. Jeseni 1898. se je vrnil zopet h Gl. Matici v Lj. Zavod je pod njegovim vodstvom hitro napredoval in se razvil iz nižje v dobro srednjo glasbeno šolo. 1917 po Gerbičevi smrti je postal H. ravnatelj šole Gl. Matice. 1919 se je največ po njegovem prizadevanju otvoril pri Gl. Matici konservatorij za glasbo in igralsko umetnost. Od takrat je Hubad ravnatelj matičnega konservatorija. Kot učitelj solopetja je izvežbal več priznanih slovenskih koncertnih in opernih pevcev in pevk: Miro Dev-Costaperaria, Pavlo Lovšetovo, Irmo Polakovo, Marico Peršlovo, Reziko Thalerjevo, Josipa Rijavca, Leopolda Kovača, Ivana Levarja, Julija Betetta, Josipa Križaja i. dr. Kot koncertni vodja Gl. Matice je celih 21 let vodil vse matične koncerte s pevskim zborom, ki ga je izvežbal in dvignil v enega najboljših zborov v Jugoslaviji. Gojil je slovensko umetno in narodno pesem in izvajal tudi velika svetovna dela: Gallusove velike a capella zbore, Dvořakove oratorije: Stabat Mater, Mrtvaški ženin, Sv. Ludmila in Te Deum, Beethovnovo Missa solemnis, P. Hartmanovega »Sv. Frančiška«, Perosijev »Il Natale«, Bossijev Canticum canticorum, Haydnovo Stvarjenje, Brucknerjev Te Deum, Verdijev in Mozartov Requiem itd. Med slovenskimi večjimi deli: Sattnerjev oratorij Vnebovzetje M. D., Jeftejevo prisego, Soči, Oljki itd. Z matičnim pevskim zborom je koncertiral tudi na Dunaju (1896 pri dveh znamenitih zahvalnih koncertih po potresu), v Trstu, Opatiji, na Sušaku, v Zagrebu, spomladi 1928 z velikim uspehom po Čehoslovaški in na Dunaju. Z vzornimi matičnimi koncertnimi prireditvami je zelo vplival na dober razvoj petja tudi pri drugih naših pevskih društvih in na splošen slov. pevski in glasbeni napredek. Pri Gl. Matici je bil glavni urednik dosedanjih glasbenih društvenih izdaj (zborov in drugih skladb). 1900 so izšle v XXXI. zvezku matičnih izdaj od H. prirejene in izvrstno harmonizirane slov. duhovne pesmi iz 16. in 17. stol. (7 pesmi) in šest slov. narodnih. Poleg delovanja pri Gl. Matici je H. večkrat sodeloval v intendanci slov. gledališča v Lj. Od 1923–27 je bil upravnik slovenske opere. Za svoje zasluge na glasbenem in splošna kulturnem polju je bil 1919 od »Jugoslov. akademije znanosti in umetnosti« imenovan za častnega člana, za častnega člana so ga izvolila tudi razna naša pevska društva, kralj ga je odlikoval z redom sv. Save 3. reda. — Prim.: KMD 1898, 17 (s sliko); NA XIII, 14; Pevec 1923; Izvestje Gl. Matice v Lj. 1897/98. Pl.