Hubad, Franc (1849–1916)

Hubad Franc, narodopisni pisatelj in šolnik, r. 28. jan. 1849 v Skaručini pod Šmarno goro, u. 3. dec. 1916 v Lj. Prve 3 gimn. r. je dovršil v Trstu (1860–3), ostale v Lj. 1868, študiral v Gradcu klas. filol. in slavistiko, bil suplent na I. drž. gimn. v Gradcu, dobil 1875 mesto na ptujski gimn., bil na tem zavodu začasni vodja od 1881 do avg. 1884, ko je bil premeščen za prof. na I. drž. gimn. v Gradec; 1891 je postal referent v naučnem min. na Dunaju, na željo naučnega min. je 1894 prevzel ravnateljstvo obeh učiteljišč v Lj., postal po Šumanu 1901 dež. šol. nadzornik ljudskih in meščanskih šol in učiteljišč; 1903 je postal nadzornik srednjih šol, bil za zasluge na šolskem polju 1909 odlikovan z viteškim redom železne krone, postal 1912 dvorni svetnik in bil 1914 upokojen. Iz področja klas. filologije je priobčil razpravo Der erste Alkibiades. Ein Versuch in der Platonischen Frage v 7. izvestju ptujske gimn. 1876. Pod Krekovim vplivom se je mnogo bavil s proučevanjem slovanskega narodopisja: po Bogišiću je posnel črtice o ciganih v Črni gori, o tamošnji prisegi in iskanju tatu po »soku« (LMS 1877 in nem.: Der Eid in Montenegro, Auffindung des Diebes durch den »Sok«, Ein Prozeß vor dem Senate in Cetinje im J. 1876. Globus, Jg. 32, 181, 182, 334), Opisal je po raznih virih verske razmere v Bosni in Hercegovini (LMS 1877, 185), iz slovanskih starožitnosti in običajev pa slavo, Gjurgjev dan in božič pri Srbih, spomlad in odnašanje smrti, gostoljubnost pri Slovanih, božjo sodbo, dodole in prporuše ali prošnjo za dež pri Jugoslovanih, svatovske običaje pri Bolgarih in običaje pri zidanju novega doma (LMS 1877–81); poslovenil je Ohryzkega članek o Slovanih v Andaluziji (LMS 1878, III—IV), poročal po Kobeltu o slovanskih naselbinah v napolski provinci Molise (Kres 1884, 213), za zbirko Österreich in Wort u. Bild je spisal poglavje o narodnem življenju, šegah in pripovedkah štaj. Slovencev (Steiermark, 208 do 225), nem. etnogr. članke in knjiž. poročila o Slovanih je objavljal v Globus (Die Gottesgerichte bei den Slaven. Bd 35, 74, 91), Magazin f. Lit. des Auslandes (1878, 1880), Leipz. illustr. Zg (1881), Ausland in dr.; med slov. knjiž. poročili je omeniti obsežna referata o 1. delu nem. izdaje Pypin-Spasowiczeve zgodovine slovanskih literatur (SN 1881, št. 27–33) in o 2. izd. Krekove Einleitung (LZ 1887). V Kresu je priobčil razpravi po Krekovem vzorcu: Pravljica o Edipu v slovanski obliki (1881) in Nemška pesem o Hildebrandu in njene sestre slovanske (1882, obe priredil tudi za Sketovo Slov. čitanko za 5. in 6. r.), zapisal je kranjsko pripovedko Stari grad (KMD 1879, 145), poslovenil moravske, češke, maloruske in srbske nar. povesti (SV 34, 74) in objavil Črtice iz francoskih bojev na Koroškem l. 1813 (SV 46, 91); po Kausler-Schottovi izdaji korespondence med Krištofom Wirtenberškim in Vergerijem je deloma pojasnil Vergerijevo sodelovanje pri Trubarjevem prelaganju sv. pisma (LMS 1881). — Kot mladinski pisatelj je sodeloval pri Vrtcu (1884–1891), zbral 3 snopiče Pripovedk za mladino (I. Ptuj 1887, 3. nat. 1897; II. 1888, 1897²; III. Lj. 1890), za Knjižnico CMD je spisal 2 zv. Junakov ter življenjepise Rudolfa Habsburškega in Franca Jožefa I. ob njegovi 40-, 50- in 60 letnici vladanja. — Priredil je 3. in 4. izd. Janežičevega slov.-nem. slovarja (Celovec 1893, 1908). Janežičev del slovarja je ostal nespremenjen, a izdaji je jako razširil: 3. obsega skoro dvakrat toliko tvarine kakor druga in 4. obsega kakih 16.000 besed več kakor tretja. Janežičev besedni zaklad ima posredno iz Pohlina mnogo nepotrebnih čeških in hrv. besed, samovoljnih tvorb in oblikovnih potvorb, temnih besed in napačnih pomenov, iz Murka veliko dijalektičnih oblik, iz dobe ponovljenega ilirskega gibanja obilico srbohrv. izrazov; vse to je H. pustil, kakor že pred njim v 2. izd. Jul. Kleinmayr, ki ni opazil Janežičevga napredka v nem.-slov. delu 2. izdaje. 3. izd. je izšla pred Pleteršnikom, zato ga H. še ni mogel uporabiti, a sprejeti bi bil moral mnogoštevilne Cigaletove poprave; 4. izd. je izšla že po Pleteršniku, a se ni nič ozirala nanj in je še dalje tiskala besede in oblike, ki sta jih Cigale in Pleteršnik že davno zavrgla (Breznik, RDHV III, 172). — Kot šol. nadzornik je sodil delovanje učiteljstva pošteno, nepristransko in ne brez strogosti. Ker je opazoval, da se prisvajanje učne snovi, zlasti berilnih sestavkov vrši brez pravega reda in brez prave osnove, je zaukazal rabo formalnih stopenj, ki jih je na Štajerskem posebno priporočal Schreiner; to je izzvalo nejevoljo pri učiteljstvu in H. se je zapletel z Bežkom v ostro polemiko (P 1903). Bežek je zagovarjal trodelno razčlembo učne enote: zaznavanje, razumevanje in uporabljanje, H. pa po Zillerju branil peterostopno razdelitev: priprava, podavanje nove učne snovi, združitev, posnetek, uporaba in ponavljanje. (P. 1903, 129; št. 7–12). S Schreinerjem je izdal Čitanke za obč. ljudske šole v 4 delih (Dunaj 1900–1906), ki uvažujejo zahteve novodobnih pedagogov po realističnem berilu, budeč obenem čuvstvo in smisel za lepoto. Kot uradnik je stal na temelju veljavnih določb ter možato in odločno branil zakonito priznane svoboščine slov. šolstva: v pok. živeč je kot predsednik GM uredil njen arhiv in njene upravne zadeve. — Prim.: Gangl, UT 1916, št. 25, 26; Grafenauer, Carniola 1916, 303 s sliko; Šlebinger, LZ 1916, 574; isti: KCD 1918, 47 s sliko; Slovenec 1916, 278; SN 1916, 279, 281; P 1917, 33; LZg 1916, 278; Bezjak, Občna zgodovina vzgoje in pouka, Lj. 1921, 229. Slika: IS 1928, 35. Šr.