Hribar, Anton (1839–1887)

Hribar Anton, pevovodja in skladatelj, r. 4. jun. 1839 v Zg. Tuhinju pri Kamniku, u. 8. maja 1887 v Gorici, brat Angelika H. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, nižjo gimn. in učiteljišče, ki ga je v dveh letih končal, pa v Lj. Že kot učiteljiščnik je zložil latinsko mašo in večkrat nadomestoval K. Maška pri orglah. 1857 je postal šolski provizor pri Sv. Jakobu v Lj., 1858 v Kranju, 1859 v Vipavi, kjer je 1862 postal stalen učitelj in nastopil s svojim mnogoštevilnim mešanim zborom v Gorici pri otvoritvi Čitalnice. 1865 je dobil učiteljsko mesto na deški vadnici v Gorici, kjer je 1879 postal vodja. Povsodi je kot pevovodja dosegel velike uspehe na polju cerkvenega in narodnega petja. V Gorici je poučeval petje na raznih zavodih, prevzel vodstvo čitalniškega pevskega zbora in ustanovil pevsko društvo »Slavec«. Nekaj časa je vodil tudi pevski zbor goriških slovenskih srednješolcev, ki je mnogo storil za narodno probudo na Goriškem. Njegove skladbe (nekaj maš ter mnogo cerkvenih in svetnih pesmi) so se po večini širile s prepisovanjem; zapuščino je dobil Angelik H. Nekatere njegove pesmi so na Goriškem ponarodele; najbolj znane so: Slovenka, Slovan, Slavček, Pobratimija, Kvišku, sinovi. Zložil je tudi več kantat, napisal napeve h Klodičevima igrama »Novi svet« in »Materin blagoslov«, ter zložil spevoigro »Prepir o ženitbi«, za katero mu je vsled ocene razsojevavoev v Pragi deželni zbor v Lj. nakazal nagrade 80 gld. E. Hanslick se je o nekaterih njegovih skladbah pohvalno izrazil. — Prim.: Rakuša, Slov. petje 71; E 1887, 38, 48; 1888, 25; LZ 1887, 441; KMD 1888, 87; CG 1907. Pl.

Hribar Anton, učitelj, zborovodja, skladatelj, r. 4. jun. 1839 v Zg. Tuhinju pri Kamniku, u. 8. maja 1887 v Gorici. Dovršil je osn. š. v Kamniku, nižjo gimn. in učit. v Lj. Kot učiteljiščnik je zložil lat. mašo in pogosto nadomeščal Kamila Maska na orglah. 1857 je dobil mesto začasnega učitelja pri Sv. Jakobu v Lj., 1858 v Kranju, 1859 v Vipavi in tu je 1862 postal stalni učitelj. S svojim številnim mešanim zborom je nastopil v Gorici pri otvoritvi čitalnice. 1865 je dobil mesto na deški vadnici v Gor. in 1879 postal njen vodja. V Gor. je razvil veliko glasbeno dejavnost: učil na raznih zavodih, vodil čitalniški pevski zbor, zbor slov. srednješolcev in ustanovil PD Slavec. Veljal je za izrednega zborovodjo in organizatorja. Marljiv je bil tudi kot skladatelj in njegove skladbe so se širile s prepisovanjem. Nekatere njegove pesmi so na Goriškem ponarodele: Slovenka, Slovan, Slavček, Pobratimija, Kvišku, sinovi, Ivanka Slovenka za dvospev, moški glas in klavir. Napisal je tudi nekaj kan tat, glasbo k igrama Antona Klodiča (gl. čl.) Novi svet in Materin blagoslov. Za spevoigro Prepir o ženitvi mu je deželni odbor v Lj. podelil visoko nagrado 80 gold. Poleg tega je zložil še nekaj maš in precej c. pesmi. Znameniti avstr. kritik in estet Eduard Hanslick (1825–1904) se je pohvalno izrazil o njegovih skladbah. Njegovo zapuščino je dobil A. Hribar. Bil je dober in blag prijatelj, kot učitelj vesten, marljiv in tenkočuten. Zaradi zaslug v šoli mu je podelil cesar zlat križec. »H. je s svojo vitalno organizacijsko voljo in z visoko umetniško poustvarjalno močjo postavil temelje pevskemu delovanju v času čitalnic na Vipavskem in Goriškem in ni bilo moža do konca 19. stol., ki bi ga v tem pogledu presegel« (Jelerčič).

Prim.- SBL I, 352; E 1887, 38, 48; 1888, 25; LZ 1887, 441; KMD 1888, 87; CG 1907, 68; Gabršček I, 67–69, 147; Rakuša, 71; Cvetko III, 190 pass.; Cvetko, Stoletja 229; Trobina, 119; Jelerčič, 79–80 pass.

Har.