Slovenski biografski leksikon
Hribar Anton, pesnik, r. 12. jan. 1864 v Malem Korinju nad Krko. Dovršil je 2 gimn. razr. v Novem mestu (1879–81), ostale in bogoslovje v Lj. (ord. 23. jul. 1891). Služboval je kot kaplan v Vinici (1891–92), Košani (do 1894), Dobrovi (do 1896), Smledniku (do 1898) in Polhovem Gradcu (do 1900), kot župni upravitelj, oz. župnik na Gori pri Idriji (do 1906), kot župnik v Št. Gotardu (do 1913) in Zalem logu nad Škofjo Loko, kjer živi sedaj. H. se je oglasil 1888 v DS in bil naslednje desetletje (do 1897) poleg Medveda in Opeke najplodovitejši njegov pesnik; sodeloval pa je tudi pri MD. Pod dojmom Aškerčeve epike se je posvetil skoro izključno pripovednemu pesništvu. Motive je zajemal najrajši iz nar. pripovedek in legend, iz zgodovine in sv. pisma; krajšim pripovednim pesmim (ki jih imenuje balade in romance) so se pridružile kmalu tudi daljše (Kurent, Krški zmaj, DS 1890; Diabolus Vagabundus DS 1892), nazadnje obširni pripovedni kompoziciji »Knez Ljudevit« (DS 1896; epsko lirska romantična pesnitev v 49 pesmih; glavni motiv pokrstitev Svitozorova in Slovencev, posnet po Weberjevih »Dreizehnlinden«) in idila »Županova Minka« (DS 1897). H. je napisal nekaj liričnih pesmi (tudi nabožnih) in vrsto rekov (Biseri). Izbrane pesmi je izdal v 2 zv. z naslovom »Popevčice milemu narodu« (I. lirika, balade, romance, Celje 1898; II. Županova Minka, 1899). Ko jih je kritika neugodno ocenila (posebno I. zv.), je H. skoro docela umolknil (nekaj nabožnih pesmi še v KMD 1909, 1911). Znak H.-jevih pesnitev je lahkotna verzifikacija, ki pa ga je zavedla često v gostobesedno opisovanje in orisovanje; nedostatna zgostitev misli in izraza kvari tudi njegovo liriko. — Prim.: Grafenauer, Kratka zgod. slov. slovstva2, 257. Slika: IS 1928, 139. Grf.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine