Hren, Jakob (1830–1924)

Hren Jakob, politik, r. 1. jul. 1830 v Begunjah pri Cerknici iz veleugledne rodbine, u. 29. dec. 1924 v Lj. (v dež. bolnici), pokopan pri Sv. Križu. Bleiweisove Novice so mu zgodaj vzbudile nar. zavest, zlasti pa leto 1848. Spomladi 1849 se je kot osmošolec s 5 sošolci javil za vojno zoper Italijo, pa oče mu vstopa ni dovolil. Kot abiturijent je hotel vstopiti v lj. bogoslovje, da bi pozneje mogel iti kot misijonar v Afriko, v Chartum. Pa sprejetih je bilo samo 12 prosivcev manj imovitih staršev. Odpravil se je torej v oktobru 1849 s 3 prijatelji (Hiti, Ivanec, Mrak) študirat v Prago. Do Celja so šli peš; od Celja do Mürzzuschlaga z novozgrajeno južno železnico; potem spet peš do Glogovice. V Wiener - Neustadtu jih je policija prijela kot panslaviste. Ostati so morali na Dunaju in so se nastanili v III. okraju, kjer so našli že L. Svetca, Jerišo in Cegnarja. H. je ostal kot pravnik na D. 3 leta; poslušal je tudi Miklošiča; nato pa je odšel v Gradec, kjer je na novoustanovljeni slov. pravni fakulteti poslušal prof. dr. Jos. Kranjca, dr. Jan. Kopača ter dr. Jos. Skedla. Drž. izpite je napravil v Gradcu z odliko. 1853 je vstopil v justično službo v Lj., 1855 napravil sodni izpit z odličnim uspehom in nato služboval do 1860 v Zagrebu, Požegi in Osijeku. 1862 je bil premeščen v Celje kot drž. pravdnika namestnik. »Tu se je pričel moj križev pot«, piše v avtobijografiji sam. V kazenskih razpravah je namreč v končnih govorih napram slov. obtožencem govoril slovensko, kar je bilo dotlej nezaslišano; zahajal je v čitalnico; 1863 se je v Mariboru udeležil slavnosti tisočletnice slovanskih apostolov; z dr. Hočevarjem in notarjem Mihaljakom je pričel sloveniti različne nemške uradne vzorce v korist slov. strankam: vse to so mu Nemci hudo zamerili. Dobil je žig: panslavist. L. 1867. je bil prestavljen v Lj. Ker se je udeležil 1869 tabora v Vižmarjih in si pripel spominski napis: »Ne vdajmo se!«, je prišel v disciplinarno preiskavo ter dobil pismeni ukor kot »panslavistični agitator«. L. 1870. je prišel kot drž. pravdnik v Novo mesto, zadnje in edino njegovo napredovanje. L. 1880. je bil s svojim privoljenjem premeščen v Celovec v sodni gremij dež. sodišča kot edini slovenščine zmožni član. Tu se je seznanil s Sketom, Apihom i. dr. L. 1885. je bil izvoljen za dež. in drž. poslanca za kočevski okraj. Ko je bilo 1886 v Celovcu izpraznjeno mesto podpredsednika dež. sodišča, se je H. potegoval za ta čin, toda na Dunaju so zahtevali, naj odloži oba poslanska mandata, kar je odklonil; zato mesta ni dobil. — Kot poslanec je na Dunaju in v Lj. večkrat posegel v razprave. Dosegel je med drugim: podporo »Glasbeni Matici« (l. 1887.); na podlagi spomenice, sestavljene od dr. Sketa, Apiha i. dr., obveznost slov, pouka za učence slov. nar. na srednjih šolah na Koroškem; delno zboljšanje gmotnega položaja drž. uslužbencev ter njih vdov in sirot (govoril v drž. zboru l. 1887. in 1888.); odškodovanje nedolžno obsojenih; zgraditev mostu čez Savo pri Radečah (pri Zid. mostu). O priliki razprave o Scharschmidovem jezikovnem predlogu v drž. zboru je H., ločivši se od slov. tovarišev, ki so soglašali s Čehi in Poljaki, 12. marca 1886 zagovarjal mnenje, naj se jezikovno vprašanje reši v drž., ne pa v dež. zborih, kjer bi Nemci na Koroškem, Štajerskem, Italijani na Goriškem Slovence preglasovali. Za nastop je prejel zahvalno pismo Andr. Einspielerja iz Celovca, dr. Sketa, Andr. Winklerja iz Lj. — L. 1895. je bil v Gradcu predsednik odbora za koncert v prid po potresu oškodovani Lj. L. 1894. je stopil v pokoj. — Prim.: Avtobiogr. v rkp.; fotografijo hrani nečakinja Olga Senekovič v Lj. Dbv.