Hoff, Heinrich Georg (okoli 1739–1809)

Hoff Heinrich Georg, nemški polihistor in kranjski zgodovinar, r. ok. 1739 (rojstni kraj ni ugotovljen), u. v Celovcu 14. nov. 1809. Dovršil je »filozofijo, državljansko pravo ter kameralne, finančne in ekonomične znanosti«. Ko se je začel ok. 1777 oglašati z literarnimi deli, je živel v Brnu, kjer je bil tobačni ogleda vsaj 26. avg. 1782, ko so ga premestili v Hainburg. Pred 1787 je prišel za protokolista in registratorja k administraciji tobačnih davščin v Linzu, po 1791 v Gradec, a 1794 je postal v Lj. protokolist »c. kr. administracije tobačnih in kolkovnih davščin za Kranjsko in Furlansko«. S prošnjo za mesto tajnika je 1805 sicer propadel, jul. 1808. pa to mesto v Lj. vendarle dobil, toda še istega leta je bil premeščen v Celovec, kje je ostal do smrti. V Gradcu so se 1791 njegove pridelitve branili, češ da je »ekscedent in nemirnež«, 1805 se je proti njegovi prošnji navajalo, da bi se z administratorjem »radi lastnosti njunih značajev« ne razumela, a disciplinarna preiskava proti njemu 1808 v Lj. se je zaključila z ukorom administraciji, češ da je pretiravala, ko ga je med drugim dolžila, da zavaja osebje k napačnim potnim partikularjem. Zdi se, da mu je bila lj. administracija gorka, ker je odkril neke zlorabe v njenem območju. Le to se mu je 1808 dokazalo, da je s pomočjo osebja davčne administracije na deželi razpečaval svojo knjigo o Kranjski. — H. je bil mnogopisec, ki je izdajal knjige in časopise (n. pr. že 1777 v Brnu »Prosaische u. poetische Beiträge z. Nutzen u. Vergnügen«), ter obravnaval najrazličnejše predmete: poljedelstvo, zabavo, moralične povesti, poučne bijografije, umetnosti in znanosti, žensko toaleto, basni, krajepise, vzorce pisem, zgodovino itd. Vsaj že 1783 sta ga šteli med svoje člane 2 učeni društvi: Pfalzbayr. Gesellschaft zu Burghausen ter Hessen - Hamburgische patriotische Gesellschaft. V dobi 1777–94 so kraji tiska njegovih stvari deloma kažipot njegovega nenavadnega življenjskega itinerarja. Izhajali so njegovi spisi 1777–83 v Brinu (nekateri 1780 v Frankfurtu in Leipzigu, 1781–2 na Dunaju, 1782–3 v Brnu in Dessaui, 1782 v Nürnbergu), 1787–8 v Bratislavi na Madž., 1787–92 v Linzu (med njimi 1787: Skizze von Linz), 1792–3 v Gradcu, 1793 v Celju (Gallerie getreu nach der Natur gezeichneter Gemälde aus dem menschlichen Leben, für Denker und Denkerinen, 2 zv., založnik: I. F. Korn, Breslau), 1794 v Solnogradu, 1794–5 v Gradcu (n. pr. Neues Damenjournal 1794–5). Tudi v Lj. je pridno pisateljeval (v Gradcu je izdal: 1798 Allgem. Feld- u. Wirtschaftslehre, 1804 Der steuermärkische Hausvater als Vieharzt, na Dunaju 1800 Tugend und Laster der Engländer, 1803 Der österr. Wirtschafter). Medtem se je seznanil nekoliko s slovenščino ter gledal s simpatijo tudi na slovenski literarni pokret. Okoliščina, da je dobil po smrti nekega »kranjskega učenjaka iz dobre, a nesrečne hiše«, umrlega »kratko« pred 1808, torej pač Franca Antona Breckerfelda, njegove beležke »o Kranjski in Istri«, je odločila, da je 1808 v Lj. pri Kornu izdal v 3 zv.: Hitorisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain u. demselben einverleibten Istrien. Obljubljal je sicer, da bo izdal v obliki pisem še mnogokaj »o Solnogradu, Štajerski, Koroški, Goriški, Kranjski«, Trstu in Reki, »kar je ostalo do takrat skrito«, toda do uresničenja teh načrtov po vsej priliki ni prišlo. H. je oslonil spis na delitev Kranjske v Gorenjsko (I), Dolenjsko (II) in Notranjsko (III), a med spisi in zgodovino krajev obravnaval tudi druge stvari, n. pr.: stanove (I, 16), sestavo nabornih okrožij (I, 70; II, 32), serijo dež. glavarjev (I, 113), serijo vicedomov (I, 118), kompetenco lj. uradov (I, 124), gorske pravde (II, 17), slovanske jezike (III, 49) in pisatelje (I, 191 18. stol.; II, 47: Dolenjsko; III, 52, 117: splošno). Važne so deloma beležke o neslovenskih kranjskih pisateljih, ki slonijo v glavnem pač na Breckerfeldovem gradivu (zato mnogo soglasij z Erbergom). Četudi primanjkuje H.-u kriticizma, je vendar v marsičem dobrodošel za dobo po Valvasorju, a v njegovih opazovanjih sodobnih razmer tiči marsikak važen migljaj. — Prim.: Kranjski ur. šem. za 1795–808; Meusel, Das gel. Deutschland II, 162; Nachträge: I, 290; II, 147; III, 164; IV, 296; V, 640; VI, 278; VII, 607; IX, 568; XV, 184; XIX, 793; Kayser, Bücherlexicon III (1835), 161; rkp. gradivo, ki ga je dobil iz fin. min. na Dunaju dr. J. Polec. Kd.