Hladnik, Franc de Paula (1773–1844)

Hladnik Franc de Paula, botanik, r. 29. marca 1773 v Idriji, u. 25. nov. 1844 v Lj. Osnovne šole je končal v Idriji, ostale študije pa v Lj., kjer je 1795 dovršil teologijo. Zaradi telesne nesposobnosti v službi na deželi se je potegoval za skriptorsko mesto na lj. licealni knjižnici in ga je 1795 dobil; l. 1803. je postal redni ravnatelj normalnih šol, l. 1807. prefekt gimn. Za časa ilirske kraljevine je bil učitelj »naravoslovja in botanike« na lj. »école centrale«, z avstrijsko restavracijo pa je postal zopet gimn. prefekt. 28. febr. 1837 je bil na lastno prošnjo zaradi mrene na očesu upokojen; kmalu potem je oslepel popolnoma. — H.-a je najbrž znanje z Wulffenom dovedlo do tega, da se je pečal z botaniko. Dasiravno ni dal nobenega spisa tiskati, je bil splošno znan strokovnjak. Zlasti si je mnogo dopisoval s Hostom (od 1812), s katerim se je o priliki lj. kongresa tudi osebno seznanil. Pomembna so bila njegova predavanja o botaniki, katerim so smeli prisostvovati tudi gimn. od 5. razreda dalje; ta predavanja je H. sam 1834 opustil, nadaljeval jih je pa Biatzovsky (do 1850) in pozneje Fleišman. Najvažnejše H.-ovo delo je ustanovitev botaničnega vrta, v kateri namen mu je maršal Marmont nakazal prostor ob Gruberjevem prekopu, kjer ta zavod še danes stoji. H. je sestavil obširen herbarij kranjske flore, katerega je 1836 skupno z zapisnikom o nahajališčih posameznih vrst podaril lj. muzeju. Po njem oz. od njega imenovane rastline so: Hladnikia golaka (Hacq.) Rchb., Scopolia Hladnikiana Frey., Scabiosa Hladnikiana Host, Gentiana Fröhlichii Hlad. Njegovi rokopisi so prešli v last zgodovinskega društva za Kranjsko. Svojo obširno knjižnico je podaril 1836 licejski knjižnici. — Prim.: Wurzbach 9, 60; (Voss) Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach 1884–85; (Rechfeld) MHK 1849, 69–86; N 1844, 43; Marn, XXV, 27; Drobtinice 1853, 128. Portret v lj. muzeju. Pr.

Hladnik Franc de Paula, botanik, r. 29. mar. 1773 v Idriji, u. 25. nov. 1844 v Ljubljani. Oče Matej je bil rudarski uslužbenec, mati Doroteja Revenin. Osn. š. je dovršil v Idriji, gimn. in bogoslovje v Lj. in bil 19. jun. 1796 posvečen. Za nekaj mesecev je dobil službo v lj. licejski knjižnici, nato bi bil moral iti za kaplana na Brdo, toda zaradi bolezni službe ni nastopil, ker je tudi že pričakoval imenovanje za učitelja 4. razr. na lj. normalki. Kot sin revnih staršev si je moral kot dijak pomagati sam, o počitnicah pa je bival v hiši barona Zoisa, kjer je dobilo njegovo veselje do naravoslovja ob bogatih baronovih zbirkah novo spodbudo. 1796 je dobil mesto na normalki in učil 7 let, 21. jun. 1802 je postal začasni, 29. dec. istega leta pa redni ravn. normalnih šol. Odslej se je z vso vnemo posvetil rastlinstvu, preučeval je domače rastlinstvo, prehodil Kranjsko, Soško in Dravsko dolino, zbiral rastline in jih presajal v botanični vrt, kateremu je žrtvoval veliko dela in denarja. Ko je starec že opešal, je plačeval ljudi, da so zbirali rastline za njegov vrt. Botanični vrt je ustanovil sam in zanj mu je dal prostor maršal Marmont ob Gruberjevem kanalu (1810). Zasadil ga je s približno 2000 vrstami kranjskih rastlin in ga oskrboval 24 let. 1807 je postal ravn. lj. gimn., pod franc. Ilirijo je učil naravoslovje in rastlinstvo na lj. »école centrale«, po avstrijski vrnitvi je bil spet ravn. Leta 1818 je dobil zlato svetinjo, 1819 pa pohvalno pismo, da je lj. gimn. ena najboljših v državi. Pomembna so bila njegova predavanja o botaniki, katera so smeli poslušati tudi gimn. od 5. razr. dalje. Predaval je do 1834, ker mu je že 1832 začel pešati vid. Njegovi dijaki so mu pisali zahvalne sonete (1818, 1824, 1826), vzgojil pa je naraščaj, ki je dal Slov. številna botanična dela. Izmed njegovih učencev je bil Andrej Fleischmann iz Beričevega pri Dolu (1805–67) njegov naslednik pri botaničnem vrtu in na gimn., Henrik Freyer iz Idrije (PSBL I, 390–92) pa nad 20 let kustos lj. muzeja. 28. febr. 1837 je bil na lastno prošnjo upokojen zaradi mrene na očeh; kmalu potem je popolnoma oslepel. Sam ni izdal nobene razprave, vendar je njegovo znanje koristilo tudi tujim raziskovalcem. Z njim so si dopisovali najimenitnejši botaniki tiste dobe, pošiljal jim je rastline in oznake in tako zaslovel po tujih spisih kot najboljši poznavalec kranjskega rastlinstva. Zato so ga učena društva imenovala za člana, sedmero rastlin, ki jih je odkril, pa nosi njegovo ime. H. je sestavil obširen herbarij kranjskega rastlinstva in ga 1836 poklonil lj. muzeju skupno z zapisnikom o nahajališčih posameznih vrst, rokopise Zgod. društvu za Kranjsko, knjižnico pa Licejski knjižnici v Lj. (149 del v 306 zvezkih in 339 sešitkov).

Prim.: SBL I, 323 in tam navedena literatura; Arko 245; Avg. Pirjevec, Slovenski možje, M 1925, 57 z linorezom M. Maleša in v knjigi MK 20, Prevalje 1927; Mal 1928, 159 si.; žpk urad Idrija; portret v lj. muzeju.

Jem.