Hitzinger, Peter (1812–1867)

Hitzinger (Izinger) Peter, pisatelj, r. 29. jun. 1812 v Tržiču na Gor., u. 29. avg. 1867 v. Postojni. V ljudsko šolo je hodil v Tržiču in Novem mestu; tu je dovršil tudi 3 gimn. razrede (1823–26), ostale 3 z licejem (1826–31) in bogoslovjem (1831-35) v Lj. (ord. 2. avg. 1835). Kot kaplan je služil v Kamni gorici (1835–38), Mokronogu (do 1846) in Dobu (do 1847), kot lokalni kurat v Podlipi (1847-59), nato kot župnik in dekan v Postojni (1859–67). H., po rodu Nemec, je bil zelo plodovit slov. in nemški, pisatelj. Kot zgodovinar je pisal najrajši o slov., posebno kranjski cerkveni zgodovini, večinoma v ZD. Pisal je razen zgodovinskih arheološke, zemljepisne, krajepisne in eti- mološke članke in razprave, porabljaoč tudi arhivalne vire. Glede prazgodovine Slovencev zastopa stališče slov. avtohtonosti kakor Trstenjak. Objavljal je tudi apologetične, cerkvenopravne, šolske in gospodarske spise in molitvenike. Pesmi je zlagal že kot Metelkov učenec, pozneje jih je priobčeval s psevd. Znojemski in Podlipski v N in ZD. Njegove nabožne pesmi, večinoma prevedene, spadajo deloma k boljšim svoje dobe, deloma so tudi prav šibke. Izmed drugih pesmi so čedne nekatere satirične (Staro in mlado, N 1845; Vožnja slovenščine, Kol. slov. 1855) in pripovedne (Sisek rešen, N 1855; Bitva na Vipavskem, N 1856) in hvalnica V spomin sv. Cirilu in Metodu (N 1847). Spisal je tudi poljudno povest »Močni baron Ravbar« (1858). Znan je po svojem sporu z Levstikom radi kritike. — Prim. Marn, XII; Glaser, III. 60–70; Benkovič DS 1898, 97 sl. (s sliko); Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva II, 201–2; Kidrič, ČZN 19, 20–24; Prijatelj, ČJKZ, IV, 68; ibid. V, 15, 38. Grf.

Hicinger (Izinger, Hitzinger) Peter, pesnik, pisatelj in znanstvenik, r. 29. jun. 1812 v Tržiču na Gorenjskem, u. 29. avg. 1867 v Postojni. Oče Mihael je bil nogavičar, mati Uršula Poprian. Imela sta 7 otrok, dva sina in pet hčera, izmed katerih sta dve postali redovnici benediktinki v Trstu. V osn. š. je hodil v Tržiču in Novem mestu in tu je dovršil tudi prve tri gimn. razr. (1823–26), v Lj. ostale in licej (1826–31), prav tako bogoslovje (posvečen 2. avg. 1835). Kaplan je bil v Kamni Gorici (1835–38), Mokronogu (do 1846) in Dobu (do 1847), lokalni kurat v Podlipi pri Vrhniki (do 1859), župnik in dekan v Postojni (1859–67). Po rodu je bil Nemec (rodbina se je priselila s Tirolskega in je bila menda plemenita) in oče se je pisal Izinger. V zadnjem liceju je v izpričevalu prvič zapisan priimek Hitzinger; pozneje se je podpisoval Hitzinger in Hicinger, uporabljal pa je tudi poslovenjeni priimek Znojemski in psevdonim Podlipski. Za slov. ga je v gimn. pridobil prof. M. Čop, v zadnjem liceju ga je učil slov. Fr. Metelko, v bogoslovju Metelko in dr. J. Zupan. Pesmi je zlagal že kot Metelkov učenec, priobčeval pa jih je predvsem v N in ZD. Večinoma so nabožne in rodoljubne vsebine. Več nabožnih je uglasbil Gregor Rihar (npr. O Devica, zvezd kraljica!, Že slavčki žvrgolijo). Izmed ostalih pesmi so boljše nekatere satirične (Staro in mlado, N 1845; Vožnja slovenščine, Kol. slov. 1855), pripovedne (Sisek rešen, N 1855; Bitva na Vipavskem, N 1856) in hvalnica V spomin sv. Cirilu in Metodu (N 1847). Nekateri njegovi prevodi latinskih himen so poleg Jeranovih in Potočnikovih med najboljšimi v starejši dobi, več pa je tudi šibkih. Napisal je povestico iz slov. zgod. Močni baron Ravbar z dolgo brado (1858). S članki, razpravami in polemikami je sodeloval v N, ZD, Sloveniji, Lj. častniku, UT Arkivu za jslo. povjestnicu 1859, Blatter aus Krain, Triglavu idr. Kot član nem. Zgodovinskega društva za Kranjsko je priobčil v njegovem glasilu Mittheilungen des historisehen Vereines für Krain veliko zgod. gradiva o kranjski deželi in lj. škofiji. Objava Hrenovega poročila o reformaciji na Kranjskem (1864) je zbudila ugovore in popravke prof. Kidriča (ČZN XIX) in dr. J. Turka (ČZN XXII), ker je rokopis slabo prebral, izpuščal besede in ga napačno datiral. Prvi je preiskal več arhivov in pisal zgod., arheološke, zemlj., krajepisne in etimološke razprave. Objavljal je tudi apologetične, cerkvenopravne, šolske in gospodarske spise. Za Wolfovo izdajo Sv. pisma je prevedel nekatere knjige stare zaveze. Po njegovem vplivu in navodilu so 1853 izboljšali slov. katekizem. 1843 je napisal dva molitvenika: Molitve per obiskovanji svetih šteng; namenjen je bil predvsem romarjem na Žalostno goro pri Mokronogu; Mali rožni vertic ali molitve... za mladost (ponat. 1845, 1854). Napisal je tudi poučne knjige: Zgodbe katoliške cerkve (1849); Popis sveta s kratko povestnico vseh časov in narodov (1852); Razlaganje zakonskih postav (1857); Das Quecksilber–Bergwerk Idria, von seinem Beginne bis zur Gegenwart (1860). Leta 1850 je po naročilu Slov. društva sestavil prvi zemljevid v slov. jeziku in navedel mnogo slov. krajevnih imen; izdalo ga je Slov. društvo pod naslovom Obraz cele zemlje v dveh polkroglah (1852). Spisal je Koledar slovenski za navadno leto 1859 in pozneje za vsa leta do smrti (za 1865 in 1867 ga je založila SM). Zbiral je ljudske pesmi in jih veliko priobčil. Ko so se Slovenci po marčni revoluciji 1848 narodnostno prebudili, so nekateri začeli iskati skupen slovanski jezik, v katerem naj bi pisali predvsem znanstvena dela. V razpravljanje je posegel tudi H. in v N predlagal staro cerkveno slovanščino za skupni jezik. Ob knjigi M. Majarja Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik (Lj. 1848) je napisal člančič O razmeri med Slovenci in Iliri (Slovenija 1. dec. 1848), v katerem je izrazil mnenje, da mora iti zedinjena Slovenija pred združeno Ilirijo. Ko bo Slovenija združena, »potem bo slov. narod skupaj zamogel svet in sklep storiti, kako in v koliko se z Iliri združiti... V kolikor koli tesno zvezo naj Slovenci z Iliri stopimo, vender taka ne more biti, da bi mi med njimi popolnama zibnili ali se vtopili.« Izreka se tudi proti popolni politični in upravni združitvi z Iliri, dopušča pa možnost ilirščine kot učenega, znanstvenega jezika. Tudi na velikem zboru lj. Slov. društva 22. nov. 1848 je predlagal, da »bi se sicer lastniga slov. narečja deržali, vendar priložnosti, jezik svoj ilirskemu v nekaterih besedah približati ne opustili, in sosebno tudi pri glagolih njihne čase: p. r. bih, biah počasi vpeljali« (Slovenija 28. nov. 1848). Ponovno se je oglasil s člankom En vseslovanski književni jezik in predlagal ruščino za vseslovanski književni jezik. O ruščini pravi, da bo tudi naše domače narečje likala. Prej bomo imeli skupni jezik, če vzamemo enega glavnih, namesto da delamo iz vseh novega. (Lj. časnik 29. avg., 2. m 16. sept. 1851, ponatis v Slov. Bčeli 1851). 1858 ga je Bleiweis zapeljal v robato polemiko z Levstikom ob njegovih Napakah slov. pisanja (Nekoliko kritike in Še nekoliko kritike, N. 1858, 290–91, 364–65), Levstik pa mu je odgovoril v Ježi na Parnas (v drugi redakciji ga je upodobil v Kadilcu in Romarskem) in v Gospodoma nasprotnikoma. Za zasluge je bil od 1858 častni član hrv. Društva za povjestnicu i starine Jsle., od 1866 odb. SM. Kot duhovnik je vpeljal nove bratovščine in popravljal cerkve, tudi s svojim denarjem in rokami. Kot človek je bil H. »vroč, ognjevit, nagel mož, ki je hitro mislil, sodil in delal; vse to pa z nekim ognjem, ki je mnogokrat škodil, največ njemu samemu« (J. Benkovič).

Prim.: Marn XII; Simonič I, 146–47, 228–29; J. Benkovič, P. H., DS 1898, 97–102, 129–35, 97 si.; I. Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva II, 201–02; L. Pintar, Satura, LZ 1911, 588–89; Fr. Kidrič, Doneski škofa Hrena za zgod. reformacije na Slov., ČZN XIX (1924), 20–24; I. Prijatelj, Borba za individualnost slov. knjiž. jezika v letih 1848–1857; ČJKZ IV (1924), 68–69; V (1926), 50; J. Vidmar, Fr. Levstika liter. kritika, LZ 1931, 647–52; SBL I, 323; Dr. J. Turk, Kritične pripombe k tekstu Hrenovega memoriala o zgod. reformacije na Kranjskem, ČZN XXII (1927), 88–89; Levstikovo ZbD III, 41–152, 324–39; VI, 88–130, 374–90; ZSS II, 258– 61; M. Dodič, 225 let novomeške gimn., Novo mesto 1971, 356.

Jem.