Hipolit (1667–1722)

Hipolit o. (kapucin), filolog in nabožen pisatelj, r. po 1650 v Novem mestu (priimek ni ugotovljen), u. 5. apr. 1722 v Kamniku (op. ur.: 28. apr. 1722 v Kranju). Študiral je menda pri jezuitih v Lj., ok. 1684 postal kapucin »štajerske pokrajine«, ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te provincije (po vsej priliki je bival dalje časa v Novem mestu, za Lj. je izpričan vsaj 1711), opravljal razne samostanske službe (1. febr. 1707 je bil že exlector in pridigar), končno je bil izvoljen za gvardijana v Kamniku (gvardijan je bil vsaj že 19. marca 1718), kjer je ostal do smrti. Spisi Matije Kastelca, čigar ostalina mu je prišla v novomeškem samostanu v roke, in pridige sobrata Janeza Svetokriškega, čigar 5. knjigo je imel v oceni, so njegovo zanimanje za slovensko knjigo tako ojačile, da je bil v 2. desetletju 18. stoletja, ko sta se Janez Svetokriški in Gregor Vorenc nehala vbadati, edini priznani aktivni predstavitelj pismenstvenih slovenskih prizadevanj. Njegovo literarno delo je merilo od početka na slovar, torej na zamašitev najobčutnejše vrzeli, ki je zadrževala uspešni razvoj, toda prvotno je računal le s potrebami svojega najožjega kroga: sestavljal je slovar »na korist sebi in mladim redovnikom, kateri v jezikovnem neznanju potratijo več časa za besedo nego za stvar«. Po njegovih mislih je bilo dovolj, če je bil slovar v rokopisih kapucinom na službo. Toda vdal se je prigovarjanju redovnikov ter priredil do 1712 za tisk trojezični slovar v 2 delih, ki bi naj omogočal prenašanje latinske in nemške cerkvene literature v slovenščino (latinsko-nemško-slovenski del je končal 20. marca 1711, nemško-slovensko-latinskega 18. apr. 1712; rkp. v Drž štud. knjiž. v Lj. Ms. 182). Medtem ko se je začelo pri J. J. Mayerju v Lj. delo tiskati (tiskan nasl. list je ohranjen), se je lotil H. sestavljanja kratke slovnice, ki jo je hotel priključiti slovarju. A ker je bil slab poznavavec ne le slovenskih tiskov 16. stol., ampak tudi Valvasorja, ga je Mayer povsem zmedel, ko mu je 1711 prinesel Bohoričevo slovnico, katere eksistenca kapucinu prej ni bila znana. Jel je slovar v smislu Bohoričeve ortografije popravljati, toda dela ni dovršil, in tisk se ni nadaljeval (prepis izboljšanega prvega dela sega od A—Excubo). Pač pa je izšlo v tisku nekaj drugih stvari, ki so s H.-om v zvezi: 1715 je izdal J. J. Mayer pod nasl. »Grammatica latino-germanico-slavonica« novo prireditev Bohoričeve slovnice, ki sicer ni opremljena niti z Bohoričevim niti s H.-ovim imenom, a je nedvomno plod H.-ove redakcije, za katero govorijo zunanji in notranji razlogi; istega leta kmalu za slovnico je poslal Mayer na knjižni trg 3. izd. lekcionarja »Evangelia inu lystuvi«, kjer prireditelj, ki je gotovo H., tudi ni imenovan (ohranjena sta 2 primerka: primerek brez naslovnega l. v posesti msgr. Tomo Zupana, primerek z naslovnim l., a brez strani od 415 naprej v posesti Sadnikarjevi v Kamniku; za H -ovo redakcijo pričajo jezikovne in pravopisne posebnosti kakor tudi poziv na »ravnokar izišlo gramatiko«); končno je objavil H. 1719 v Lj. pod svojim imenom »Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja. Tiga… Tomáža a Kempis«.

H. je imel precej močno slovensko in slovansko zavest, ki se je krepila zlasti iz misli na slovansko liturgijo v okviru katoliške cerkve. V uvodu k njegovemu slovarju se čuti celo rahel protest proti utrjenemu stališču nemščine v šolah, uradih in družbi na Kranjskem, ki se mu je ob pogledu na razširjenost Slovanov in liturgično rabo njihovega jezika zdelo nenaravno (vir za njegovo znanje o Slovencih sta bila Valvasor in od 1711 Bohorič). Pri stvareh, ki jih je dal v tisk, je v dobršni meri njegova le redakcija. Za slovnico opozarja v naslovu sam, da je »iz zelo starega primerka prikrojena modernemu načinu govorjenja v kranjskem jeziku«. V resnici se sme slovnica imenovati 2. natis Bohoričeve (izpustil je iz Bohoričevega uvoda več stavkov, ki so se mu zdeli preveč protestantski ali drugače neprikladni, dalje iz teksta več latinskih in slovenskih izrekov, in iz tipografskih ozirov table s cirilskim in glagoljskim alfabetom; dodal je nekaj nemških izrekov; začel je slovnico z ortografijo, opombe o izgovoru pomaknil v 2. pogl., prenarejal akcent itd.). Svetopisemske tekste Schönlebnovih Evangelijev inu listov je le malo izpreminjal (v epist. za 23. ned. po sv. Trojici je dodal iz Pavla Filipljanom 4, 1–3, a v slabem novem prevodu brez rabe Dalmatina; črkopis je boljši in zlasti v rabi »z« za »c« doslednejši; naglasna znamenja je pomnožil, uveljavil nekaj svojih dolenjskih, zlasti naglasnih posebnosti; kakih 15 po Hrenu uvedenih slovenskih besed je zavrgel ter jih nadomestil s tujkami). Več izprememb je napravil v dodatnih lekcijonarskih tekstih (cerkveno-pesemskemu repertoarju Schönlebnovega lekcijonarja je dodal 5 tekstov, izmed katerih sta bila prva dva znana že protestantom, a tudi ostali 3 v vlogi pesmi pred pridigo po vsej priliki najbrž že udomačeni: Jezus je šel gori v nebo, Kir hoče v nebo priti, Od Marije zapeti moja duša želi, Zvezda nebeška je spulila, Žalostna je mati stala; Schönlebnov katekizem je nadomestil s prevodom Canisijevega malega nemškega katekizma, ki se začenja s prašanjem, »Kaj za ene vere si ti« in obsega 43 prašanj in odgovorov ter molitve). Novo obliko sta dobila tudi oba uvoda (tiskar govori v posvetilu škofu Kaunitzu o protestantih v 16. stol. ter o ustanovitvi, sem. bibl. in stavbi stolnice; prireditelj »čitatelju« le o akcentu, sicer ga opozarja na »ravnokar iztiskano slovnico«). V Kempčanu se je H. po vsej priliki v izdatni meri okoristil s Kastelčevim prevodom (Pohlin sicer ne navaja razlogov za svojo trditev, toda poročilo je povsem v skladu s H.-ovim načinom dela; neverjetno je, da bi pri prirejanju prevoda Kastelčevega »Kempčana«, ki je v njegovi dobi nedvomno še eksistiral, bil pustil ob strani, a jezikovna in pravopisna redakcija knjige, ki ni povsem v skladu s slovnico iz 1715, opozarja, da se mu je marsikaj iz predloge vrinilo. Najvplivnejše H.-ovo delo bi bil mogel postati njegov slovar. Ko se je dela lotil, je izmed prejšnjih slovarjev poznal najbrž že Megiserjevega iz 1592, medtem ko 3 sploh nikoli ni rabil (Alasijevega, Vorenčevega in pa onega slov.-nem.-lat., ki ga je vsaj že do H.-ove dobe sestavil neznani Gorenjec »iz kota med Škofjo Loko in Bohinjem«, a ga čuvajo danes v Drž. knjiž. v Lj. pod: Ms 175). Njegov kažipot je bila kakor Kastelcu ena izmed novejših izdaj Frisijevega latinsko-nemškega in nemško-latinskega slovarja, ki ga je poslovenil z vsemi 5 dodatki vred (med njimi je Komenskega »Orbis pictus«), dodavši stvari, ki jih je zahteval novi teritorij (n. pr. seznam domačih krajev za »Orbis pictus«). Slovenski besedni zaklad so mu dajali v glavnem 3 viri: Megiser iz 1592 (Megiserjevega Polyglotta je imel pri roki vsaj potem, ko je bilo dele že na čisto spisano, a ga rabil v neznatni meri), slovar, v katerem je zajet besedni zaklad Kastelčevega slovarja (v Drž. lic. knjiž. v Lj. Ms. 169) ter zakladnica lastnega prisluškovanja in ustvarjanja (»Kastelca« = Ms. 169 je imel šele od črke L naprej v rokah). H.-ov slovar je iz starejših najobširnejši, bogat zlasti tudi na rastlinskih in živalskih imenih. Mnogo ima dobrih besed, ki jih je H. v slovarju prvi zabeležil (n. pr. čuvaj, drmastiti, kosaka = suknja z rokavi, krog, loka = pristanišče, mrkak, nalič = navzlic, ostrešje, okreviti, papoče, podvizati se, pogodba, pomor, posednik, razvada, razločiti, razpraviti, robec, slap, spokojiti, svojak, svojast, sumnja, tehtati, vrl, zagatiti, zamah = zamašek, zločest = zločestnik, zrelost itd. Mnogo porabnih besed je H. na novo stvoril (glavnikar, gledalnik = Fernglas, gledišče, igravec, igrišče, ključančar, kosmatina = payola, metlar, mizar, mladoleten, nadomestiti, naloga = Auflag, napótnica = Reisegeld, nečlovečnost, novice, novíne = Zeitung, obhod, oder, oknar, osrečiti, popotni list, posednik = Besitzer, poslanec = Nuntius, posneti = contrafeten, poveljnik, predmeščan, prehitra sodba = predsodek, prisednik = Assessor, proroška beseda, razuditi = anatomieren, robec, samoglasen, snežnik, sprehajališče, strelišče, tesalnica, učenec, umrljivost, urar, ustnik, zaloga, zavitek, zobotrebnik itd.) Ker je večino teh besed sprejel Pohlin, a iz njega Gutsmann, Murko in Janežič, so prišle v splošno rabo. Izmed poznejših leksikografov je veliko besed izpisal iz H.-a Caf, a izčrpal ga tudi on ni. Bridko se je maščevalo bagateliziranje H.-ovega slovarja nad Pleteršnikom (nad 100 besed ni vknjižil; stotine izrazov, ki jih ima že H., pripisuje šele Murku, Janežiču ali Cigaletu; mnogokaj proglaša za hrvatsko izposojenko, kar je H., ki ni rabil nobenega hrvatskega slovarja, zabeležil iz narodnega zaklada ali sam uspešno ustvaril). Med slovenskimi kapucini samimi je H. veselje do slovarskega dela pojačil, kakor priča na eni strani latinsko-slovenski slovar, ki je last krških kapucinov, a na drugi strani slovar Apostolov. Izdajo v 18. stol. je preprečil Naglič. — Prim.: Bernard a Bononia, Bibl. script. ord. capuc., Benetke 1767; Pohlin; Hoff, Gem. III, 52; Dobrovský, Slavin I, 185; Kopitar, Gramm. 75-110, 147, 444; Metelko, Gramm. XXII, XXIII; isti, MHK 1857, 135; MHK 1881, 10; Šafařik I, 21, 53, 66, 89, 132; Dimitz IV, 159; Marn XXII, 2; Glaser I, 167; IMK 1900, 152 (Thalničerjeva Bibl. labac.); Ilešič, P 1900, 100, 156; isti, O pouku slov. jez. 3, 57, 59; Vrhovnik, Listi 55, 61; isti, ZD 1903, 352; Schematismus F. F. ord. min. 1908, 59; Šlebinger, Janez Svetokriški 14 (sep. iz novom. gimn. progr. 1909-10); Lah, P 1916-19; Breznik, DS 1917, 228, 280-2, 333; Štrekelj, Hist. slovnica 7, 39; Kidrič, ČJKZ III, 75, 120, 124; )Burian, Slavia IV 126; Breznik, RDHV III, 116-21, 135-11. Kd.