Henricus de Carniolia (med 1400 in 1410–1456)

Henricus & Joannes de Carniolia, benediktinca, r. v 1. desetletju 15. stol. v Ribnici na Dol., u. v Augsburgu H. 1. maja 1456, J. 25. ali 26. apr. 1456. Bila sta dvojčka. Nagrobni napis imenuje njuno domovino Carinthia, pa tu gre za zamenjavo imen. J. je 1423 vstopil v benediktinski samostan v Melku ob Donavi, brat mu je sledil 2 leti pozneje. Za opata Kristijana Eibensteinerja (1433–51) in njegovih naslednikov je bilo redovno življenje v Melku tako vzorno, da so klicali Melčane v druge samostane za restavratorje redovne discipline (prim. Kirchenlexikon VIII², 1238). Tako sta prišla H. in J. po l. 1442 v Augsburg, kamor ju je želel opat pri sv. Ulriku in Afri, Ivan Hohensteinski, da dvigneta redovno življenje. H. je postal prior, J. subprior. Zaradi zglednega življenja so ju nazivali Christi bonus odor. Reforma v Augsburgu se je bratoma posrečila, četudi ni šlo brez težav: H. so enkrat od prijorata odstavili in celo zaprli. H. je napisal asketično delo Dispositorium moriendi (nenatisnjeno). J. je že v Melku pridno prepisoval knjige in se je tudi kot subprior v Augsburgu bavil s prepisovanjem. Sestavil je 2. del Kristusovega življenja, ki ga je dal opat Ivan Hohensteinski od svojih menihov spisati v 4 delih. Misel augsburškega knjigarnarja in literarnega historika F. A. Veitha († 1796), da je J. prevel v nemščino »Speculum humanae salvationis«, ni dovolj podprta.

O reformi avstrijskih, bavarskih in švabskih benediktinskih samostanov, ki je izšla iz samostana Melka, prim. F. X. Thoma, Petrus von Rosenheim und die Melker Benediktinerreformbewegung v Studien und Mitteilungen zur Geschichte des Benediktinerordens u. seiner Zweige XLIV (1927) 94–222, zlasti 110–204; o bratih Henriku in Janezu str. 169 (z nesmiselno pripombo o njiju domovini: von Krain in Kärnten)- Prim.: Erberg, Versuch, 55, 212–223; za reformo samostana po Melčanih prim. M. Hartig, Das Benediktiner-Reichsstift Sankt Ulrich und Afra in Augsburg (Augsb. 1923). Lkn.