Hašnik, Jožef (1811–1883)

Hašnik Jožef, pesnik, r. 16. marca 1811 (op. ur.: 8. marca 1811) v Trbonjah na desnem bregu Drave nad Vuzenico, u. 6. marca 1883 pri Sv. Juriju ob južni žel. V ljudsko šolo je hodil od 1818 v Marenbergu, od 1820 v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu,, odkoder je bil oče (pravilno Ažnah), v Mariboru obiskoval 1822–23 tretji razr. normalke, 1823–29 gimn. (sošolec L. Vogrinu, 2 leti za Matjašičem, 3 za Murkom, 1 leto pred Košarjem, Miklošičem in Vrazom, s katerim sta bila v 1. razr. sošolca), filozofijo dovršil 1829–31 v Gradcu, kjer mu je bil med novimi sošolec tudi Orožen, bogoslovje 1831–35 v Celovcu (ord. 4. avg. 1835 za lavant škofijo), kjer je imel Slomška za spirituala ter bil Orožnu in Wieryju sošolec, za Globočnikom 2, pred Virkom 1 leto. Za kaplana je bil v Ljubnem 1835–36, v Šmartnem pri Slovenjemgradcu do 1838 (tovariš Janezu Kalinu), v Sevnici do 1842, v Rogatcu do 1845, pri Sv. Juriju pod Taborom do 1849, v Čadramu 1849. Po službovanju za provizorja pri Sv. Martinu na Pohorju 1849 je postal s 25. febr. 1849 župnik v Trbovljah, a s 30. nov. 1868 župnik pri Sv. Juriju ob južni žel., kjer je ostal do smrti. - H. je bil sicer vedno v nemških šolah, a imel v Marenbergu iz katekizma tudi slov. pouk; v Šmartnem pri Slovenjemgradcu videl 1822 knjižico slov. pesmi za deklamiranje, kjer so bile »pastir in ovčica«, »mladenič in smrt«, »kmet in vojščak na eksekucionu« in še druge, kakršne je »ljubil in tudi delal« njegov tamošnji katehet Tom. Koren. V Mariboru je bil vsaj že v 1. pol. 1825 v sferi Murka in Matjašiča, iskal za Matjašiča manj znanih slov. besed, se udeleževal debat, ki so bile v zvezi z Matjašičevo slov. inštrukcijo, ter čital Vodnika in druge stvari, ki so jih prinašali tovariši iz Lj. Vtisi teh pobud pa niso bili trajni. V Gradcu se oblikovanje njegove miselnosti ni nadaljevalo v označeni smeri, a v Celovec je prišel z miselnostjo nemški vzgojenega inteligenta, ki je v nemškem jeziku pisal pesmi in pripovedke ter se za slov. literarni prerod ni več brigal. Z Wieryjem sta ustanovila v semenišču literarno društvo, in tudi H. je zalagal pisano društveno glasilo le z nemškimi prispevki (v ostalini je zvezek njegovih mladostnih nemških pesniških poskusov z naslovom »Meiner Sammlung 7. Theil«, kjer ima travestijo na pesem »Mein Vaterland«, ki jo je objavil Ehrfeld v Carinthiji 16. dec. 1832, a naslednji ohranjeni »12 Th.« je iz 1834). Zaveden Slovenec je postal in v slov. jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomškovo, ki je opazil njegove stvari v omenjenem nemškem listu ter mu prigovarjal, naj poskusi tudi v slov. jeziku kaj napisati. Najstarejši njegovi pesniški slov. poskusi so menda iz jeseni 1833, torej iz dobe, ko je že tudi prva izdaja Ahacljevih »Pesmi« dajala pobudo za slov. pisateljevanje. (V ostalini, kjer so domala vse slov. pesmi datirane, ima »Slovo od doma« v VII. zv. datum »V jeseni leta 1833«, v XI. zv. datum »Koncu okt. 1833«). Izza celovških let je H. ostal v Slomškovih smereh, četudi je njegova veselejša in manj boječa narava povzročila, da vsaj poezije ni ocenjeval vedno v smislu učiteljevega moralnega rigorizma. Menda še v Celovcu se je začel semtertje tudi v pisavi priimka kazati Slovenca (v ostalini je na zv. I iz 1832, II iz 1834 in V iz 1838–40, kjer so predvsem nemške pesmi, še podpisan: Haschnigg). Sodeloval je sicer najbrž pri Slomškovi »Hrani evangeljskih naukov« ter 1835 prevajal za svojega učitelja tudi Krištofa Schmida, vendar se za slov. prozo v Celovcu ni mogel prav vneti (1835 je prevedel Schmidovo »Hagebutte«, toda Slomšek prevoda ni izdal, a H. je svoj rokopis »v napadu neke otožnosti raztrgal«).

Verzifikaciji je ostal zvest do zadnjih let ter napisal precejšnje število nemških, slov. in latinskih verzov (v ostalini, ki obsega po podpisančevem štetju iz 1926 zv. I do XIII in fascikel XIV z 11 posameznimi listki in zvezki tudi tujih rok, so slov. pesmi iz dobe od okt. 1833 do 15. okt. 1882 v IV-XI, XIV; nemške iz 1832–78 v I-VI, VIII-X; latinske iz 1880–2 v VI, IX in XIV). S Slomškom in Orožnom tvori H. med pesniki celjskega okrožja trojko, ki se je v 3. in 4. desetletju 19. stol. mogla meriti s kranjskimi sodobniki Prešernovimi. H. je bil spreten verzifikator, ki je z lahkoto oblikoval, ni pa imel globine in sile, da bi našel vedno skladnost med zunanjo obliko in vsebino. Bil je predvsem dober pevec, ki ga je, ko ni šlo za prigodna voščila, pri oblikovanju vodila v prvi vrsti želja, najti tekst za petje. To ga pa uvršča obenem med one zaslužne prijatelje dobre volje v celjskem okrožju, ki so si zlasti izza 2. desetletja 19. stol. vneto prizadevali, da opremijo domačo veselo družbo s slov. pesemskimi teksti ter odvzamejo nemški pesmi v njej sijaj edinega primernega besedila. Iz omenjene štajerske trojice je imel še največ literarne ambicije, bil tudi izvirnejši od Orožna ter svobodnejši in manj tendencijozen od Slomška, a često ohlapnejši. Motivi njegove lirike so dovolj pestri (vesela družba, domotožje, prigodnice, satira, situacijska lirika, tudi ljubavna, narava, minljivost, patrijotizem izza 1845, prijateljstvo, pesniški poklic 1846, šola izza 1846, religijoznost itd.), medtem ko srečujemo v njegovi epiki le legendo ali banalno posvetno povest. Najboljše slov. njegove pesmi so iz 1834–49 (Dobrovoljni strelec 1834; Prepoved 1843; Skrivna ljubezen 1843; Sloveniji 1845; Spomladna 1846; Razsodba 1846; Rožmarin 1847; Pevec 1847; Sprememba 1847; Pravičen pogum 1848; Oblakom 1849; vseh ohranjenih pesmi iz dobe do 1850 je 72). Semtertje se je tudi še pozneje dvignil do globljega izraza (Spet domu 1857; Na hribih 1857; Časodir 1858; Tabor slavjanski 1869), po večini pa pisal vsakdanja voščila ali hladne cerkvene pesmi (vseh slov. tekstov iz te dobe je 99). Učil se je največ pri Nemcih (pri 5 je povedal, da so narejene »po nemški ideji«). Iskal je tako zunanjo obliko, da se je pesem dala živahno peti (izjema je »Močan varh« iz 1845 v ottavi rimi, nekaj voščil ima obliko soneta, zelo je ljubil akrostih). V sodobnem tisku je izšlo razmeroma malo njegovih pesmi (prim. do 1854: 3 v Ahacljevih »Pesmih« 1838 in 1852; 9 v N: 1845, 57, 109; 1847, 101, 153; 1848, 69, 191; 149, 203; 1852, 181; 1853, 304; 2 v Sloveniji: 1848, 124; 1850, 88; 4 v Drobtincah: 1848, 246, 274, 281; 1849, 192; 1854 je izdal v Lj. »Dobrovoljke«, litografirano zbirko 24 tekstov z napevi; po tej dobi še: Drobtince 1856, 282, 283, 300; 1857, 325; 1869, 302; Vodnikov album 98, 99; Spomin na Šmarnice 1871; 3 v »Obredu« 1875, 11, 18, 26, 42, 53). Med narodom so se širile zlasti iz veselih družb, kjer so jih peli (v Sloveniji 1850, 100 je tožil, da se mu »lepše jemljejo, umazane prilaščajo«). Bolj kakor besedilo so mu pripomogli k popularnosti napevi. Svoje tekste je v skladu z njih osnovnim veselim razpoloženjem, ki ga le izjemoma prekinja rahla melanholija, želel opremiti z živahnimi, šaljivimi melodijami, ki jih je deloma sam skladal, deloma jemal na posodo (v Dobrovoljkah je 8 njegovih skladb, po 1 so mu dali Pirkmajer, Rihar in neimenovan skladatelj, 6 je nemških, 2 »koroški«, 3 »štajerske«, 1 »gorenjska«, v ostalini XIV še 2 zapisa). Sam je cenil svoje poezije više od Orožnovih in mnogih drugih. Na poziv v Sloveniji 1850, 100 je odgovoril po 4 letih z Dobrovoljkami. Ko je pripravljal Lendovšek izdajo Orožnovih spisov, je H. postal ljubosumen, opozarjal s podčrtano tendenco prireditelja na Orožnove pesniške napake in nemške vire ter začel misliti na razširjeno izdajo Dobrovoljk, češ: »Mene nagovarjajo eni, da bi svoje Dobrovoljke v drugi natis dal, a bukvarji mi premalo zanje dajejo; akoravno se jih je v Lj. največ prodalo, vendar lj. barantavci najbolj stiskajo, v Graci je en gospod, ki jih hoče po sili dobiti, bom že videl« (Lendovšku 8. febr. 1876). Pozneje je menil: »Napravil bi zbirko mojih poezij, a starost, bolehnost in neka tužnost mi brani pesmi pisati« (istemu 12. maja 1876). Vendar je začel nekako istodobno svoje pesmi v kronološkem redu prepisovati na čisto (v ostalini XI), pač z namenom, da se natisnejo (v ostalini na posebnem lističu iz poznejše dobe naslov: Poezie sestavil Josip Hašnik). Mihi Lendovšku je pisal 2. sept. 1878: »… ako Vam ljubo, hočem vse svoje poezije v Vašo last Vam izročiti, da porabite, kar je rabe vredno. Veliko poetičnega dela sim že na ogenj vergel, in še je nekaj za to obsojenega, da me Bog rajši usliši, ko molim: ne memineris Domine delicta juventutis meae«. Ko je u., je bila njegova literarna ostalina res v Lendovškovih rokah, da jo kakor Slomškovo in Orožnovo uredi in izda, vendar se ta pesnikova želja ni izpolnila.

Kakor je sam pisal slov. pesmi, si je prepisoval tudi tuje pesmi, ki so v rokopisih ali po pevski tradiciji krožile med Slovenci (v ostalini so: Prešernovi Sveti Senan in Neb. procesija; Melita, ki jo je opremil H. VI, 19 s podpisom: Prešern, v dopisu Lendovšku 21. nov. 1876 z opombo, da se »Prešernu pripisuje, pa je v Prešernovi zbirki ni. Zložil jo je bojda neki bogoslovec, prijatelj Prešernov. Viža je krasna Fleischmannova«; 8 Orožnovih pesmi, ki si jih je prepisal H. 1843; posamezne stvari, ki so jim avtorji: Janez Arlič 19. marca 1844, takrat kaplan pri Sv. Križu tik Slatine; Franjo Feichtinger »iz Rogaca bilši profesor« 19. marca 1848; Felic. Globočnik 1839; Gašpar Knavz, sin veleposestnika v trboveljski župniji, rudar, človek, ki ga je po H.-ovih besedah »narava obdarila z najlepšimi duševnimi in telesnimi darovi«, Fr. Kosar 1849; V. Kranner, učitelj v Rogatcu, 1845; Bl. Potočnik 1851; Jos. Rome, žup. v Čemšeniku, 1850; Sevšek; Mar. Simonetti 1836; Vodovnik; končno 9 tekstov, ki so jih neznani ljudski pesniki poslali med Slovence pred 1839). Bil je dober poznavalec literarnih razmer na Štajerskem v 1. pol. 19. stol. ter dal Lendovšku za izdajo Slomška in Orožna važna pojasnila. Ok. 1845 je začel prevajati Klopstockovo tragedijo »Pervo smrt«, ki jo je hotel posvetiti Janezu Kalinu, takrat župniku v Razboru, ki je H.-a »klical«, »se tud oglasiti, z pesmi velkobrojni družbi perstopiti, ktere se slovi Slovenšna - luba mati« (prevod do 10. »nastopa« 1. »djanja« s posvet. sonetom v ost. XII; pravopis priča, da se je pisec šele pred kratkim ločil od bohoričice). Zbiral je tudi gradivo za lokalno zgodovino in etnografijo Slovencev (v graški Stiriji 1845, št. 68, je pod psevd. Tribunski objavil članek: St. Georg in Untertabor; v ostalini VIII: razne zgodov., etimološke in etnogr. beleke; XIII: Sitten u. Gebräuche der innerösterreichischen Slaven nach Monathen beobachtet, obsegajoč še avg.). Do pisanja političnih člakov menda ni imel veselja (ker mu je bilo znano, kako sebično je postopal Leon v Celovcu kot tiskar in prodajavec Slomškovih spisov, ga »je v Stiriji zdelal, da ga je klel«, prim. pismo Lendovšku 6. febr. 1876). Nekolikokrat se je oglasil tudi kot bogoslovski pisatelj (Prvo sveto obhajilo, Drobtinice 1849, 11; Za vse, ki pri cerkvi opraviti kaj imajo, tam 1857, 258; Spomini na Šmarnice, letak, Lj. 1871; Obred pobožnih opravil v svetem letu 1875, Lj. 1875; v ostalini VI razprava »De Sacramentis«).

H. je s pesmijo in agitacijo izdatno pripomogel k razširjenju slov. misli v celjskem okrožju in zlasti v krajih svojega službovanja že pred 1848. Ko je živel »na hrvaški meji«, torej 1838–45, ko je bil v Sevnici in v Rogatcu, je pripadal onim, med katerimi se »je ilirščina naglo razcvetala« in kjer so se »samo ilirske pele«, da so »hribi in doli odmevali njihovega živahnega petja«. Vpliv ilirizma se pri njem menda tudi v tej dobi ni kazal v tendenci, da se slov. literarni jezik zameni z ilirskim, ampak v povečanju narodne zavesti in v navdušenju za ilirsko pesem, medtem ko je Orožnovo smer slov. ilirizma vsaj v 70 tih letih obsojal (Lendovšku 21. nov. 1876, 28. marca 1879). Češkoilirskega pravopisa se je oprijel ok. 1845 (v ostalini ima prvi datirani onodobni njegov zapis z gajico datum »21. Velkotravna 1846«) V dneh marčne revolucije je prevladovalo v njem čustvo bojazni za pozicijo vere, a ob pogledu na izrastke revolucije je izgubljal smisel za njene pridobitve (prim. v N 1848 pesmi 69: Svobodni Lenart, 124: Pravičen pogum, 191; Divji lov). V časih prenapete tenkočutnosti Pavškov in Jeranov ni bilo brezpomembno, da je upal H. 1846 v pesmi »Razsodba« dokazovati v obrambo Vodnika »pravico pesnikov za ljubezen« in to pesem v Vodnikovem albumu tudi objaviti. Ko se je začela napovedovati diferencijacija duhov, je ostal pri Bleiweisu in je že v sonetu, ki ga je posvetil temu svojemu prijatelju 5. jul. 1863, označil nasprotnike N za »ose« in »strupene pajke«. Razen z Bleiweisom je bil v posebni zvezi še s St. Kočevarjem in Potočnikom, s katerima ga je družila tudi vnema za homeopatijo. - Prim.: Lendovšek, A. M. Slomšeka zbr. sp. I, XVI, 231, 232, 233, 234; Orožen IV/2, 408; Trstenjak, Kres 1883, 215; Macun; Knjiž. zgod. 136, 147; Levec, LZ 1883, 207; Marn XXIV, 56, 57; Glaser III, 142; Fekonja, Slovenščina v sem., DS 1902, 489; Ilešič, ČZN 1905, 48 (v šoli v Marib.); Ilešič, Gradja V, 103; Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva II, 204; isti, Kratka zg. (1920, 177). - Ostalina: lastnik dr. Dragan Šanda v Lj. - Lit. pisma: 11 pisem M. Lendovšku v lasti D. Šande; o pismu Muršcu 1848 prim. Glaser III, 142; o pismu Macunu 1869 Macun, Knjiž. zgod 135. Kd.