Hasl, Jožef (1733–1804)

Hasl Jožef, S. J., nabožen pisatelj, r. 14. nov. 1733 v Celju (sin pasarja), u. 2. avg. 1804 pri Sv. Jakobu v Dolu (dek. Laško). Po početnih študijah, med katerimi je vsaj 1 leto bil na jezuitski gimn., je stopil 17. okt. 1752 v jezuitski novicijat, ki ga je prebil 1752–54 na Dunaju. Študije je nadaljeval kot aprobiran jez. školast na Dunaju, kjer je ok. 1757 postal magister filozofije. Po učiteljevanju na mariborski jezuitski gimn., kjer je deloval pribl. 5 let (izpričan 1757–58 kot učitelj 1. in 2. razr., kjer je bil 2 leti, na kar je poučeval 2 leti v 3. in najbrž tudi 4. razr., a 1 leto v 5.), je prišel ok. 1762 v Gradec, da študira teologijo (obenem je bil tu 2 leti prefekt humanistom ter ponavljal ž njimi gimn. nauke). Ko je bil po 4 letih bogoslovskega študija ordiniran, je služboval večinoma po slov. krajih avstrijske jezuitske province: od nov. 1766–70 v Lj., (bil je prazniški, predvsem slov. pridigar, obenem 1 leto dušni pastir v sirotišču, 2 leti v kaznilnici, 4 v javnih ječah, 1767–1770 je vodil slov. duhovne vaje; v Lj. se je zavezal redu 2. febr. 1770 s 4. obljubo); 1770–72 v Trstu (slov. pridigar, katehet); 1772–3 v Gorici slov. pridigar). Po ukinjenju jezuitskega reda je služil za dušnega pastirja 11 let po raznih krajih goriške nadškofije (najčešče je bil na Laškem, kjer je imel hišico), a s 14. jan. 1784 postal župnik pri Sv. Jakobu v Dolu, kjer je ostal do smrti. - Miselnosti, ki se mu je izoblikovala v šoli in redu jezuitov, je ostal zvest tudi po ukinjenju reda in v dobi jožefinizma. Ko je postal mašnik, so jezuiti v vseh kolegijih in rezidencah na slovenskem ozemlju že intenzivno čutili potrebo, da v lastnem interesu pomnožijo slov. cerkvenopismenstveni repertoar. Iz slične vneme je postal tudi H. slov. nabožen pisatelj. V posameznih knjigah je spisal 1767 do 1770 vse 4 tečaje svojih lj. slov. duhovnih vaj (rokopis 3. tečaja iz 1769 z nasl. »Večne resnice« - »Aeternae veritates« se hrani v župnem arh. v Loki pri Zidanem mostu, 1., 2. in 4. tečaj so se izgubili). Medtem ko si je priredil »Večne resnice«, ki so izza Basarja po preteku 35 let prvi znani slov. kažipot za duhovne vaje, menda le v lastno rabo, je pred odhodom iz Lj. »na prošnjo enih brumnih inu bogaboječih duš« prevel jezuita Gabriela Hevenesija latinsko delo »Quadragesima Sancta«, ki se je za člane Marijinih bratovščin v tej dobi opetovano natisnilo (najprej na Dunaju, 1735 v Trnavi na Slovaškem, 1755 v Gradcu). Hevenesi-Haslov slov. »Sveti Post Christusovimu Terplenju Posvečen, U' vsakdanu spremišluvanje Rezdejlen« (Lj. 1770), ki prinaša za vsak dan posta poleg premišljevanja še »štation« = »shod tih ludy v' eni Božji veži tiga Rimskiga mejsta«, »štationske odpustke«, »katere sta … Gregor ta VIII. inu Sixtus ta V. vsim Marianskim k' ti pervi Rimski Bratovšni perpisanim Bratam darotlívu dodejlila«, dalje »Pismu inu Sveti Evangelium iz Ofra svete maše zaznaminjene« in končno »molitovco, katero en taki dan sveta Cirkov v' Mašinskih molitvah opravi«, je bil v prvi vrsti namenjen pač slov. članom bratovščine Marije v nebo vzete (congregatio latina major), domujoče v cerkvi jezuitov v Lj., enajste v seriji br. na slov. ozemlju, ki je dobila svoj tiskani slov. tekst. Obenem je računal prevajatelj tudi na čitatelje izven bratovščine, ker je videl v knjigi »duhovne bukvice«, ki »niso samo za ta sveti štirdeset-danski post«, ampak »tudi za vse Nedele, za vse petke, za vsaki dan, ja za vselej dobre, kader kol človek čas ima njeh brati«. Prevod je jasen in umeven, jezik v njem izdatno boljši od jezika »Resnic«. H., ki stoji z Gorupom in Rupnikom časovno med prvimi slov. pisci iz celjskega okrožja, v razliko od prvega ni imel namena, da bi se oziral na posebnosti svojega savinjskega narečja. Samega sebe imenuje sicer »Slovenca«, jezik knjige pa označa po pravici za »kranjski«. Jezikovni vzor pa mu ni bil sodobni Pohlin, proti kateremu polemizira tudi v predgovoru, ampak, slično kakor Gutsmanu, starejši pisatelji 18. stol., zlasti Paglovec z »Evangeliji inu branji« 1754. Jezik se mu odlikuje po arhaizmih in zanimivostih besednega zaklada ter precejšnji čistosti (tujke rabi predvsem v pojasnjevanje domačink, o katerih misli, da jih ne bodo razumeli). Nepohlinski je v glavnem tudi njegov pravopis (bohoričica sicer z mnogimi nepotrebnimi »y«, a s pisavo končnega »l«, rabo naglasnih znamenj samo za apostrof, in razmeroma dosledno diferencijacijo šumevcev in sikavcev, izvzemši majuskule). Svetopisemske stavke ni zajemal iz Dalmatina, ampak iz »Evangelijev inu branj«, ozir. jih prevajal sproti. - Prim.: Vrhovnik, ZD 1902, 130, 139, 154 = Listi nabožno slovstveni 16, a k literaturi, ki je tu navedena, dodaj: Catalogus personarum et officiorum prov. Austriae soc. Jesu (v bibl. Nar. muz. v Lj.: 1758, 1773); Peinlich, gimn. program, Gradec 1869, 66; Orožen VIII, 604; Backer-Sommervogel 4, 17. Kd.