Hansiz, Marka (1683–1766)

Hansiz Marka, S. J., cerkven zgodovinar, r. 23. apr. 1683 v kmetski hiši v Žernovnici, v škocijanski fari v junski dolini, u. 5. sept. 1766 na Dunaju. Po posredovanju in s pomočjo strica Jerneja, župnika na gornjem Koroškem, in sorodnika Jakoba Rohrmeistra, mestnega župnika v Celovcu, je prišel v jezuitske šole v Celovcu, ki jih je 1698 absolviral. Istega leta je vstopil v jezuitski novicijat v Dobrli vasi, 1700 pa odšel na Dunaj, kjer je končal filozofske in teološke študije ter se pod vplivom dvornega biblijotekarja J. B. Gentillotija razvil v zgodovinarja. 1713–17 je poučeval filozofijo na kolegiju v Gradcu, nato pa bil oproščen od profesure, da se je lahko popolnoma posvetil raziskovanju raznih arhivov. Za glavno nalogo si je bil nadel spisati cerkveno zgodovino Germanije kot nekak pendant zborniku Gallia christiana, ki so jo ravno takrat dokončavali mavrinci, in tudi v jezuitskih krogih započeti one vrste zgodovinsko delo, kakor sta ga takrat med benediktinci pripravljala poleg drugih Bernard in Hijeronim Petz. Že pod vplivom Gentillotija se je v njegovi glavi rodila misel za poznejše delo Germania sacra, posebno še, ko je začelo v novi, Coletijevi izdaji izhajati Ughellijevo delo Italia sacra (Benetke 1717 do 22). (Tako poroča H. sam v Germ. sacra I Ad lectorem.) V ta namen je preiskoval razne arhive po Avstriji in Nemčiji ter potoval tudi v Italijo. Izd. je: Panegyricus ad exequias Leopoldi I, Viennae 1705; Panegyricus in solemnes exequias Iosephi I, Viennae 1711; Commentarii de ratione belli cum Turcis in Ungaria gerendi Raymundi principis Montecuculi, Graecii 1716; Aphorismi eiusdem militares applicati ad rationem belli Turcici in Ungaria gerendi, Graecii 1717 (oboje prevod iz italijanščine); Quinquennium primum imperii Caroli VI, Graecii 1717; Quinquennium secundum … Viennae 1721; Decas Augusta seu lustrum geminum imperii Caroli VI cum accurata belli Turcici annis 1716 et 1717 gesti relatione, Viennae 1724; Pallium archiepiscopale Sigismundi a Collonitsch, Viennae 1723; Apologeticus adversus umbras Oratii Melliti [= B. Petz] pro fama G. Hevenesi, Pragae 1723, Veronae 1723 (s psevd. Modestus Taubengall); Responsio ad epistolam B. Pezii super vita S. Trutperti, Viennae 1731; Illustratio apologetica Prodromi episcopatus Ratisbonensis pro commodo minus assequentium et bonum meritum non agnascentium, Viennae 1755; Disquisitio de valore privilegiorum libertatis monasterii Emmerammi, Viennae 1755; Documentum decisorium litis de sede monastica olim Ratisbonae, Viennae 1756; Oratio in restauratione studiorum et universitatis, Viennae 1756. Po njegovi smrti je izšla Historia reformationis religionis in Styria, Carinthia et Carniolia, Clagenfurti 1769 (ekscerpt iz Germ. s. II) in Trias epistolarum de aetate S. Ruperti ad amicum Salisburgensem (v L. Westenriederja Beyträge zur vaterl. Hist., Geogr., Statistik II, 30–50). Prvi folijant njegovega življenjskega dela je izšel 1727 v Augsburgu z naslovom: Germaniae sacrae tomus I: Metropolis Laureacensis cum episcopatu Pataviensi chronologice proposita. Drugi del, Metropolis Salisburgensis, mu je sledil po dveh letih (Augsburg 1729). Dokaz, da je sv. Rupert deloval na koncu 7. stol., je spravil avtorja v nasprotje s salzburško tradicijo, ki je stavila svetnikovo delovanje v 6. stol., ter izzval učeno kontroverzo. Ko je izšel 2. del, je H. potoval v Italijo in se osebno seznanil z učenim modenskim biblijokarjem in arhivarjem Lud. Ant. Muratorijem in s polihistorjem Fr. Scipijonom Maffeijem. Od l. 1731. je pripravljal nov folijant o zgodovini regensburške cerkve ter nabiral gradivo za zgodovino dunajske, dunajsko - novomeške, sekovske, krške in lavantinske škofije. Celotne zgodovine regensburške pa ni več izdal, marveč samo uvodni del z naslovom: Germaniae sacrae tomus III: De episcopatu Ratisbonensi prodromus (Dunaj 1754). Tudi to delo je povzročilo literarno kontroverzo, tokrat z benediktinci pri sv. Emeramu v Regensburgu. Po l. 1756. H. ni več pisal, pač pa je z nasveti podpiral redovne sobrate, ki so gojili historične študije. Iz njegove zapuščine je izšlo še delo: Analecta seu collectanea R. P. Marci Hansizii S. I. pro historia Carinthiae concinnanda (1. del Celovec 1782; 1. in 2. del Nürnberg 1793). Anonimni prireditelj nürnberške izdaje pravi, da je delo »fugitivis in schedulis post eiusdem obitum repertis, congestum« Rokopis zgodovine dunajsko - novomeške škofije (Episcopatus Neostadiensis) je H. izročil učenemu benediktinskemu opatu Mart. Gerbertu pri Sv. Blažu na Badenskem (St. Blasien im Schwarzwald; prim. G. Pfeilschifter, Die St. Blasianische Germania Sacra. Kempten 1921). Upal je, da se bo tukaj nadaljevala Germania sacra, kot jo je zasnoval; pa to se je le deloma uresničilo. Bogate zbirke gradiva za zgodovino prej imenovanih škofij se hranijo v drž. (prej dvorni) knjižnici na Dunaju. H. je bil eden najznamenitejših učenjakov svoje dobe in je dal cerkveno-zgodovinskemu študiju mogočno pobudo. - Prim.: Graf, Pgr. Gymn. Klagenfurt 1851, 30–3; Wurzbach, VII, 332; ADB X, 541;. Kirchenlexikon V2, 1497; Realencyklop. f. prot. Theol. u. Kirche VII3, 406; Hurter, Nomenclator literarius V3, 139; Werner, Gesch. d. kath. Theol. (München 1866) 132; Krones, Gesch. d. Karl - Franzens - Univ. in Graz (Graz 1886) 384; Rozman, Drobtinice 1853, 133; Kaučič LZ 1895, 350; Backer-Sommervogel 4, 74–8. Gl.