Hajdrih, Anton (1842–1878)

Hajdrih (Heidrich) Anton, glasbenik in skladatelj, v Lj. r. 9. jan. 1842, u. 3. jun. 1878. Obiskoval je ljudsko šolo (normalko) in gimnazijo v Lj., prvi pevski in glasbeni (klavirski) pouk je prejel od Kamila Maška in Gregorja Riharja. Po dovršeni maturi je vstopil v lj. semenišče, kjer je tudi deloval kot semeniški pevovodja. V četrtem letniku je iz semenišča izstopil in odšel na praški konservatorij, kjer se je 2 leti učil petja in harmonije. Bil je izboren pevec, a zaradi strastnega kajenja ga je začelo močno grlo boleti in mu je jel glas pešati. Radi zanemarjanja šolskega pouka je bil iz konservatorija izključen, se vrnil v Lj., prišel 1873 v Trst, tu obiskoval in dovršil telegrafski tečaj z namenom, da dobi drž. službo, kar se mu ni posrečilo. Pač pa se je v tem času pričel zopet resno baviti z glasbo. L. 1874. je sestavil svoj pevski kvartet (M. Vadnou 1. ten., I. Uršič II. ten., A. Hajdrih 1. bas, F. S. Vilhar II. bas). S tem je zaslovel daleč na okrog po Tržaškem in Krasu in si pridobil mnogo zaslug za buditev narodne misli. V tem času je bil nekaj mesecev uradnik pri glavnem zastopstvu »Banke Slavije«. Koncem 1874 je sprejel službo pevovodje pri nemškem telovadnem društvu »Eintracht« in pri slov. Čitalnici. Pri obeh je prirejal pevske večere in koncerte. Za koncert l. 1875. pri društvu »Eintracht« je zložil pesem »Fährmann, hab' Acht« in žel ž njo veliko uspeha. Fr. Cegnar jo je prosto poslovenil in ji dal naslov »Mornarjeva tožba«. Kot tako so jo izvajali na čitalniškem koncertu l. 1875. L. 1876. je H. sestavil iz raznih okoličanskih pevskih zborov pevski zbor 60 pevcev ter priredil ž njimi velik koncert v Rojanu. Na tem koncertu sta se prvič izvajali njegovi budnici »Slava Slovencem« in »Mladini«. Istega leta je izdal v lastni založbi v Lj. svoje prvo delo »Jadranski glasovi« ter jih posvetil rodoljubu in pesniku Fr Cegnarju. Delo obsega 11 zborov in čveterospevov, med njimi tudi moški zbor »Jadransko morje«, ki je postal eden njegovih najbolj popularnih in priljubljenih. Da zboljša svoje gmotno stanje, je prosil 1876 za učiteljsko mesto v Repentabru ali v Dutovljah na Krasu. Dobil ni nobenega teh mest, pač pa je bil imenovan za prov. učitelja v Rodiku in je tudi tu ustanovil pevski zbor. Na svojih pogostih potih odtod v Trst se je hudo prehladil in dobil jetiko. Nekaj časa so mu dovolili dopust, a ker ni ozdravel, je bil iz učiteljske službe odpuščen in so mu bili ustavljeni službeni prejemki. Podal se je v Lj., kjer je kmalu podlegel bolezni. - Drugo zbirko njegovih skladb, obsegajočo 12 zborov in čveterospevov, je izdal 1879 V. Kosovel, carinski nadzornik v Trstu. Zapuščino, obstoječo iz več zborov, samospevov, kantate dr. Lavriča in nekaterih drugih skladb, je Kosovel, prejemši jo od skladateljeve sestre Terezije, podaril 1911 tržaški Glasbeni Matici. V NA (1912) je objavljen H.-ov samospev s klavirjem »Sirota«. Dotični zvezek NA je izšel kot Hajdrihova številka in prinesel v književni prilogi 4 članke o H., ki so jih napisali Ferdo Kenda (dva), Fran Gerbić in Emil Adamič. Eno Hajdrihovo Marijino pesem je objavil Marij Kogoj 1921 v zbirki »14 Marijinih pesmi naših starejših skladateljev«. H. je zlagal svoje zbore po okusu in razmerah tedanjih pevskih društev, ki jim je v prvi vrsti ugajala lepa prijetna melodija. Njegovi zbori so dobro pevni izrazito, tudi za tisti čas prav spretno harmonizirani. - Prim. tudi: Rakuša, Slovensko petje, 64 nasl. Pl.

Hajdrih Anton, skladatelj, zborovodja in pevec, r. v Lj. 9. jan. 1842, u. v Lj. 3. jun. 1878. Osn. š. in gimn. opravil v Lj. Prvi pevski in glasb. pouk prejel pri G. Riharju in K. Mašku. Po maturi stopil v semenišče. V 4. letniku je izstopil in odšel na konservatorij v Prago študirat solopetje in kompozicijo. Imel je odličen bariton, a si ga je pokvaril zaradi prevelikega kajenja. Ker je zanemarjal pouk, so ga izključili iz konservatorija. 1867 se je vrnil v Lj. 1873 se je udeležil v Trstu tečaja za telegrafiste. Tečaj je uspešno opravil, a službe ni dobil. Ostal je v Trstu in se začel intenzivno baviti z glasbo. 1874 je ustanovil pevski kvartet (M. Vadnou, I. Uršič, A. Hajdrih, F. S. Vilhar), ki je zaslovel po vsem Primorskem. V tem času je bil nekaj mesecev uradnik pri Banki Slaviji. Konec 1874 je sprejel mesto zborovodje pri nem. telovadnem društvu Eintracht in pri Čitalnici. 1876 je iz okoličanskih zborov sestavil 60-članski zbor in z njim priredil velik koncert v Rojanu. Istega l. je izdal v lastni založbi v Lj. zbirko 11 moških zborov Jadranski glasovi. 1876 je prosil za učiteljsko mesto v Dutovljah ali na Repentabru, a zaman. Dobil decembra istega leta učiteljsko službo v Rodiku po smrti učitelja Jožefa Zakrajška. V Rodiku se ni dobro počutil. Pogosto je hodil k svojim prijateljem v Trst. Na enem teh potov se je prehladil in dobil jetiko. Ker ga dolgo ni bilo v šolo, so mu službo odpovedali. Župnik Matija Sila je obvestil o bolezni sorodnike in prijatelje. Hajdrih je upal, da mu bo v Lj. bolje, zato se je v zgodnji pomladi 1878 dal odpeljati domov. Spočetka mu je res bilo bolje, a kmalu se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Nič ni pomagala skrbna strežba sestre Terezije, ki je po očetovi smrti bila hišna lastnica in največja bratova dobrotnica. Glasbeno zapuščino je Terezija poslala v Trst bratovemu prijatelju Valentinu Kosovelu. Ta je 1879 izdal II. zvezek Jadranskih glasov z 11 zbori. O novem letu 1911 je vso zapuščino podaril tržaški GM. V kolikor niso bile skladbe prepisane ali posojene, so zgorele, ko je 13. jul. 1920 zgorel Narodni dom, kjer je imela GM svoj arhiv. Zapuščina je obsegala zbore, samospeve, kantato dr. Lavriču v spomin, daljšo skladbo Avstrija zvezda in pevske vložke za igro Čevljar-baron. Poleg dveh zbirk so izšli v tisku še zbori Morska zvezda (1865), Vodniku (1865), Noč na blejskem jezeru (1866), samospev Sirota (1912) in zbor Tam na vrtu Oljske gore (1929). Hajdrih je pisal tudi cerkvene pesmi, vsaj za svoj kvartet in za rodiški zbor pa najbrž tudi za druge zbore, saj je bil znan na Tržaškem tudi kot skladatelj. Večidel c. pesmi je napisal za sprotno uporabo in niso bile objavljene. H-ove skladbe označuje izvirna melodika, premišljena pesemska zgradba, bogata zvočnost, romantično občutje, poznavanje pevčevega glasu in pevčevih zmožnosti ter naslonitev na slovensko ljudsko motiviko. H. je večidel svojih skladb namenil moškim pevskim zasedbam, predvsem zboru in kvartetu.

Prim.: F. Gerbič, Črtica v spomin A. Hajdrihu, Novi akordi, 1912, št. 4, 36–39; E. Adamič, Glasb. zapuščina A. Hajdriha, ibid., 39–40; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, Lj. 1890, 64–70; Z. Prelovec, Spomin treh zaslužnih mož, Glas na roda, 1935, 39, 9; V. Steska, Skladatelj A. Heidrich, Pevec, 1936–37, št. 7–9, 25–26; MuzE I, 613; V. Ukmar, Glasba v preteklosti, 188; Cvetko III., 185–189, 284–286; Z. Harej, KolGMD 1979, 153–156, s sl.; SBL I, 289–90.

Har.