Haderlap, Lipe (1849–po 1896)

Haderlap Lipe (Filip), časnikar, r. 4. apr. 1849 v Remšeniku (po dom. pri Jurjevcu) pri Železni Kapli na Koroškem, u. neznano kdaj in kje. Študiral je gimn. v Novem mestu, služboval 6 let kot telegrafski uradnik v Trstu, Landecku in Boznu, zapustil 1876 drž. službo, vstopil pri Slovencu in bil njegov odgovorni urednik 1877 do 1882. Osnoval je 1882 v Lj. Ljudski glas, prevzel 1883 uredništvo Mira v Celovcu, dokler ni bil njegov lastnik Gregor Einspieler »neljubo prisiljen« odvzeti mu uredništvo (Mir 1896, št. 4), na kar je izginil neznano kam iz Celovca. Sodeloval je z Mohorčičem pri Raičevem Primorcu v Trstu in simpatiziral s programom socialnih demokratov (prim. njegov odgovor Soči v N 1874, št. 38) ter pri SN (1872, št. 58: Narodni jezik in trgovina), a se je 1874 pridružil Bleiweisovi skupini, postal sotrudnik N in ostro napadal mladoslovensko skupino, zlasti pa Vošnjaka, Jurčiča, Stritarja in Levstika s članki: Koder Vošnjakovci hodijo, tam trava ne raste (N 1874, št. 24), Do gospodstva (ib., št. 30), Strankarstvo (ib. št. 31), Slovenci in federalizem (ib., št. 39) in z dopisi: Izmed gorà (ib., št. 30. 32, 33, 46) ter je sodeloval pri N še naslednje leto s člankoma Tirolsko in Tirolci (št. 28–30) in K spravi slovenskih strank (št. 42). Mladoslovencem je očital, da so začeli razdirati, kar je bilo z velikim trudom sezidano, da gojijo samo strankarstvo na političnem in leposlovnem polju, odkoder odrivajo vse druge, očital jim je liberalizem po pruskem vzorcu, »luštno divjo jago na farje« in izdajstvo slov. interesov, ker so opustili federalistični program in se vdali centralistom. Odgovarjal mu je SN (kamor Bleiweisova senca pade, tam nikdar več trava ne raste, 1874 št. 160) in Levec v Soči (1874, št. 37). Istočasno je napisal brošuro Mladoslovenci in drž. zbor l. 1873. in 1874. (V Lj., 1874, izšla kot priloga N in Slovencu), kot odgovor Vošnjakovi brošuri Slovenci in drž. zbor l. 1873 in 1874 (Lj., 1874), kjer je svoje očitke ponovil, zagovarjal Hohenwarta in Hermanna in podal kot program slovenske politike zahtevo: združitev v eno samo veliko narodno stranko z enim programom in zvezo s češko opozicijo. Češko-slovenska zveza bi imela nalogo pomiriti Poljake in Rusine, jih pripraviti k zvezi, kateri bodo pristopili tudi Dalmatinci, Tirolci in morda Italijani. (Da je H. avtor brošure, ne pa Klun, kakor misli J. Vošnjak, Veda I, 60, dokazuje listnica uredništva N 1874, št. 35). Oglasil se je tudi k spravi med mlado- in staroslovenci (N 1875, št. 42), ni pa verjel v njeno stalnost, dokler stojijo mladoslovenci na brezverskem stališču; sprava bi bila le tedaj mogoča, če se postavijo mladoslovenci na krščanska tla. Vnovič je prišel v polemiko z napredno stranko kot urednik Slovenca radi članka Pomagajmo si sami (Slovenec 1880, št. 94), v katerem je razpravljal o pomanjkanju slov. tehničnih izrazov; v terminologijo je sprejeti iz začetka tudi germanizme, da ne postane nerazumljiva; sodniki, advokati in notarji ne morejo pričeti s slov. uradovanjem, dokler ne dobimo slov. pravne akademije. Članku, ki so ga takoj pričeli izrabljati nemški časniki, je odgovoril SN (1880, št. 200) Bog nas varuj takih prijateljev in sledilo je požiganje Slovenca po javnih lokalih. Z isto vehemenco, kakor v politično delovanje mladoslovencev, se je H. pognal tudi v njih literarno delo, jim očital absolutizem na slovstvenem polju, ignoriranje dobrih proizvodov, strupeno in pristransko kritiko (poezija jim je le »dekla filologije«), sodil o LZ, da je toliko suh in prazen, da ne bo vplival na duševni razvoj našega naroda, in se postavil na stališče, da je treba vsako delo priporočati, ki bi utegnilo narodu služiti v pouk ali poblaženje duha; le pesmi S. Gregorčiča je pohvalil (Slovenec 1881, št. 118; 1882, št. 44). Udeležil se je gibanja obrtnikov in delavcev, govoril na ljudskem shodu 30. nov. 1880 v Lj. o davkih, smatral za najbolj pravičen dohodninski davek, govoril proti množici nepotrebnih uradnikov in za zakon o oderuhih, ter skušal prepričati obrtnike, da je le na podlagi krščanskih nazorov možno zboljšati njih stanje (Slovenec 1881, št. 143). Da bi organiziral obrtnike, je ustanovil s F. Suhadobnikom 1882 Ljudski glas, ki ga je urejeval do 12. št.; namenjen je bil v prvi vrsti obrtnikom, zagovarjati hoče politično svobodo in jezikovno ravnopravnost, a iskati predvsem sredstva, da se dvigne blagostanje malih obrtnikov, kmetov in delavcev. V programu se je izrekel proti nasilni spremembi družabnega reda in proti teorijam novodobnih socijalistov, pač pa za krščanski družabni red, ki je edini zmožen rešiti socijalna vprašanja in prepire med narodi. Pisal je proti židovskemu kapitalu, obrtnijski in kupčijski svobodi, ki uničuje malega obrtnika, za ustanovitev posojilnic, ki bi nudile obrtnikom kredit, za poljedelske in obrtne šole in se zavzel za Mošetov predlog o ustanovitvi mestne hranilnice. Narodni stranki, »kadetom«, je očital, da se premalo briga za blagostanje nižjih slojev. Pisal je proti darvinizmu, materijalizmu in panteizmu ter se zavzel za krščansko in praktično šolo. Pozdravil je ljudsko stranko, ki sta jo snovala Fischhof in Kronawetter, zahteval sodelovanje ž njo, spravo slov. strank in ustanovitev ljudske stranke, ki naj se briga za gmotne koristi naroda. V kritičnih pismih se je prerekal z nazori SN in LZ o leposlovju, z Dramatičnim društvom in Slov. Matico, ki je odklonila njegove prevode, v Jezikoslovnih pismih je sestavil novo slov. abecedo. Njegovo abecedno reformo, pesmi, in nazore o poeziji je osmešil J. Kersnik v pismih Strijcu v Ameriko (SN 1882, št. 137, 152, 173, 185, 205), iz Ljudskega glasa pa se je ponorčeval Fr. Levstik (Zbrani spisi II, 257–310). V Celovcu je sodeloval pri slov. pol. društvu, pri KMD (Razgled po svetu 1886, 1891–4), pri SV (37. zv.), in je opustil v Miru (1892, št. 12–13, 15, 17–8, 20) idejo združene Slovenije, zahteval združitev Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorske v eno deželo, kjer bi sicer Slovenci ne imeli večine, a bi se jim pridružili konservativni Nemci in Hrvati.

Samostojno je izdal politične brošure Mladoslovenci in drž. zbor (Lj., 1874), Zlati ključ za srečne volitve (Celovec 1884), kjer dokazuje slabo gospodarstvo v koroškem dež. zboru gospodujoče nemške liberalne stranke in zagovarja slov. in nemško konservativno stranko, Die Kärntner Slovenen (Celovec 1885) z opisom narodnostnih razmer na Koroškem in slov. šolskih potreb, ter priredil izdatno razširjeno in pomnoženo 3. izd. Einspielerjevega Političnega katekizma (Celovec 1890). Poslovenil, odnosno priredil je ljudske povesti Črni bratje (Lj., 1882, 1896²), Eno leto med Indijanci (Lj., 1882, 1896²), Pod turškim jarmom (Lj., 1882, 1892²), Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak (Lj., 1883, 1892²), za časa zapora je poslovenil Tisoč in eno noč (Novo mesto, 1880) in sestavil Zbirko ljubimskih in ženitovanjskih pisem (Lj., 1882, 1895⁵), izdal in založil je 17 snopičev Koroških bukvic (1887–90) s pesmimi in povestmi deloma v novem pravopisu. Napisal je tri pesniške zbirke Brstje, skupno z Iv. Hribarjem (Maribor 1872), Razne poezije (Lj., 1874), kjer je objavil tudi pesem proti mladoslovencem (str. 86 do 88), Pesmi na tujem (Lj., 1876) ter ljudske pesmi v tonu Bänkelsängerjev in »moritat« Kuhnovci v Bosni (Novo mesto 1879), Izpisek iz popisovanja strašne zgodbe 13 kratnega morilnega in ropnega napada, ki je bil storjen … na Rusko-Poljskem (Lj., 1879) in Življenje strašnega, neusmiljenega morilca Janeza Cotarja … (V Lj., [1880], v 2 izd.), izmed katerih so se Kuhnovci brezdvomno narodu tudi priljubili. Po nemškem Bodenstedtovem prevodu je priredil slov. prevod Shakespearjeve drame Romeo in Julija, poslovenil Rosenovo O ti možje, priredil dramatični prizor Hektor i Andromaha ter napisal libreto Hajduci. H.-ovo narodno zavednost je priznal že J. Kersnik (SN 1882, št. 205), v politiki je simpatiziral najprej s soc. dem., zastopal nato katol.-konserv. smer in bil med prvimi, ki so hoteli na krščanski podlagi organizirati male obrtnike in delavce, katere so druge stranke, zlasti pa narodna stranka, zanemarjale, kar jim je H. po pravici očital. Ta organizacija se mu ni posrečila, ker ni imel niti organizatoričnih zmožnosti niti energije postaviti si in zasledovati jasen cilj. Njegovo nasprotstvo z mladoslovenci in narodno stranko je izviralo tudi iz H.-ovih katoliških nazorov, a je imelo svoj končni vir v užaljenosti, ker niso našle njegove pesmi nobenega priznanja, dasi je SN še prvo njegovo zbirko pohvalil (SN 1872, št. 16), in ker si ni mogel priboriti dostopa niti k Slov. Matici niti k Dramatičnemu društvu. Njegove pesmi karakterizira pomanjkanje smisla za poetično kakovost besed in figur in iz tega izvirajoča banalnost, ki se stopnjuje do smešnosti. Šifre in psevd.: L. H., H., Remšeniški, Lipe Josipovič, Dobravčin, Jurjovec, Jurjev Filip in morebiti tudi Lipenski (N 1875, št. 31). - Prim.: Avtobiografska notica, Mir 1883, št. 2; Trstenjak, Slov. gledališče 80; NZ IX, 19; Prijatelj II, 56, 86, 301, 305, 309, 311–3, 399, 402, 473; Lončar 63; Wollman 44, 53, 80, 81, 210. Pir.