Gutman, Andrej (1784–1850)

Gutman Andrej, pisatelj, r. 25. nov. 1784 v Žetincih blizu Radgone, u. 10. jul. 1850 v Rattenu na nem. Štaj. Študiral je gimn. v Mariboru 1800–5, filozofijo in teologijo v Gradcu (ord. 1811 za sek. škofijo), služboval za kaplana po raznih krajih 13 let, za lokalista pri Sv. Jakobu v Soboti od 1. avg. 1824 do 5. avg. 1829, za župnika pri Sv. Jakobu v Slov. gor. do kazenske amocije. 20. jun. 1838, živel v Gradcu v korekciji do 1838, v pokoju do 1841, pri prijatelju v Heibrunu vsaj do 1847, končno v Rattenu, kjer je utonil. Bil je neugnan oseben satirik s primesjo cinizma, kar mu je pokvarilo življenje. Četudi je bil izobražen (govoril je baje gladko tudi grški in francoski), je obsedel na eni najslabših lokalij v Soboti, ker se je rano zameril nekemu mogotcu v vladikovini, in šele admontski prelat mu je naklonil boljšo župnijo v Slov. gor., ki je bila vtelešena temu redu. Tu mu je satirična žila naprtila konflikt z dekanom Fr. Čepejem, a v zvezi s tem zakesnitev neke dolžnosti korekcijo, radi katere se je dal upokojiti. Drugi korekciji radi preočitih osti proti dekanu in nekaterim župljanom v »Vedežu« se je komaj izognil s spretnim zagovorom. Četudi je študiral v Mariboru v Naratovem času, a v Gradcu v Primičevem, je vzbudila slov. zavest v njem po vsej priliki šele Vrazova generacija. Vsaj zadnja leta službovanja v Slov. gor. je že delal slov. pesmi, med tem ko si je v sobotski samoti krajšal ure na razne druge originalne načine (naučil se je ključavničarstva, strojarstva in delati orgle). »Novi vedež« (v Gradcu 1838 v zalogi Vrazovega društva za izdavanje slov. knjig, 1841 v avtorjevi), prva slov. zbirka verzov za šaljivo kockanje, je knjižica z gladko verzifikacijo, a množico grobih in ciničnih osti, ki se je razprodajala zlasti v okolišu bivše njegove župnije (Muršec je v Gradcu od društva dobil v razprodajo 200 komadov ter jih do 24. dec. 1839 razprodal 75; Čepe jih je kupil baje 300 in neki prizadeti kmetiški velikaš 100, da jih uničita; pri Sv. Jakobu prihaja knjižica v poštev naravnost kot širiteljica umetnosti čitanja). Prevod Lukijana je ostal v rokopisu. Da si pomnoži dohodke, je ok. 1840 za bukvoveza in knjigarja Širolo v Gradcu začel prirejati nove slov. molitvenike. Bil je med Slovenci prvi, ki je prevajal takrat na Dunaju in v Gradcu priljubljenega nemškega molitvenikarja Al. Schlöra: Jezus mojo poželenje (Gradec 1841 in še večkrat); Šest nedelj pobožnosti v čast s. Alojzja Goncage (4. natis v Gradcu 1854). Ni izključeno, da je prav njegov primer opozoril na Schlöra interesente v Lj., kjer je Giontini 1864–68 izdal 7 natisov Schlörovega molitvenika »Jezus moje želje«, vendar so to povsem novi prevodi. Istodobno je G. za »Plemen. Peballa Karoli«, bukvoveza v Gradcu iz nemščine »na slovensko prestavil« molitvenik Gašparja Erharda: Za posvetne ljudi mešne molitvene bukve od 52 svetih meš (Gradec 1841). Cerkvene pesmi je sprejel iz Glaserja, ozir. jih prevajal sam. ako je šlo za druge tekste (prim. v enakoim. molitveniku in v Drobt. 1850, 229 pesem »Jezus mojo poželenje« = prevod iz Schlöra). Jezik v G. je modificirana vzhodnja štajerščina, pravopis bohoričica. - Prim.: Gutmaniana v Lj. v Drž. štud. knjiž. in v knjiž. Janka Šlebingerja; Orožen I, 113, 116; x-y (Trstenjak) SN 18. dec. 1875; Pajek, SGp 2. febr. 1882; Macun 77; Marn XXIV, 29; Glaser II, 174, 248; ZMS 1900, 223 (Trstenjak-Muršcu o 2. izda Vedeža); Simonič I, 140, 453, 454; ZMS 1905, 136, 137, 139, 140, 143 (Murščeva kor.); Štrakl, Cerkveno življenje v novem delu sed. lavant. škof., VBV 1911, 323. Kd.