Gusič, Seifried, baron (1709–1794)

Gusič (Gussich) Seifried, predsednik akademije operozov, r. 13. dec. 1709 na Prežeku, u. 13. jun. 1794 v Lj. (sin barona Jošta Ferd. na Prežeku). Študije je dovršil v Lj. in na Dunaju (avg. 1728 je na Dunaju zagovarjal in objavil tezo iz splošne filozofije po predavanjih p. J. K. Mayrja v Lj. »Summi Pontifices, quotquot a S. Benedicto I. usque ad Benedictum XIII. Pontifices Maximi in Romanam S. Petri Sedem exaltati sunt«, za katero mu je napravil sliko adresiranca, opata Maksimilijana v Durthalu, v Lj. D. Savoye, primerek vsaj 1897 v Smledniku). Istega leta je dobil 24. maja od stanov neko »mesto, prosto straže« (wachtfreien Platz). Vsaj 6. sept. 1746 je bil v službi kranjskega vicedomata. Ko se je 1747 vicedomat odpravil, je postal prvi notranjski okrožni glavar v Postojni, kjer je bil vsaj še 20. jun. 1758, med tem ko je bil vsaj že 12. marca 1763 pravi intendančni svetnik in glavar (Hauptmann Amtsverwalter) v Senju, nato predsednik v Temesvaru, a vsaj že 1772 »c. kr. svetnik in stanovski odbornik« v Lj. Tu je bil vsaj že 1779 pa vsaj do 1783, v času, ko je bil grof Marija Jožef Auersperg, kranjski »prezident in deželni glavar«, prezident stanovskega odbora (der Landschaft in Krain Verordneter Amtspraesident). Živel po vsej priliki ni v najboljših gmotnih razmerah (že 1749–51 se govori v knjigah lj. magistrata o raznih njegovih dolgovih, grad in posestvo Prežek je moral 1761, oz. 1765 prodati, premoženje je znašalo po smrti 2451 gl. 18 kr.) in ostal v Lj. tudi po upokojitvi. Slovenski je znal pač s Prežeka, v Senju se je mogel seznaniti tudi s hrvaščino. Ko so Kumerdej, Edling in Japelj vzbujali k novemu življenju lj. akademijo operosov ter se obrnili nanj s prošnjo, da sprejme predsedstvo, je sprejel (njegovo ime je bilo Resolutus), a v 1. seji 5. apr. 1781 izjavil, da se ima za to »novo in nezasluženo čast« zahvaliti »le naklonjenosti nekaterih udov« in da mu »starost in drugo delo ne pripuščata, da bi se proslavil z učenimi spisi«. Družbi, katere člani so bili poleg imenovanih še Ambschl, Dev, Knauer Kristijan, Linhart, Makovic, Naglić in Pohlin, G. ni dolgo načeloval, ker mimo 2. seje 15. maja 1781 menda ni imela nobene več ter je v početku zaspala. Ali in na kak način je bil kriv temu morda tudi G., se ne da ugotoviti, ker. se je Pohlinova zgodovina akademije izgubila. Z G., ki je bil tudi ces. tajni svetovavec ter član Kmetijske družbe, je prežeška panoga kranjskih G. izu. (por. je bil 17. apr. 1738 z Marijo Rozalijo roj. bar. Egkh, vdova grof. Engelshaus, a njegov dedič je postal Karl Kuschlan, menda mož njegove sestre). - Prim.: Reg. prot. 1729, 302, 1746, 158, 252, 467, 475 (Dež. arh. v Lj.); Berichter 20. jun. 1753 (tam); fasc. 61 iz 1795, št. 2490 (tam); zapisnik akad. seje 1781 (tam); mrl. list (tam); Empfangb. lj. magistrata 1749, 55, 1750, 56, 1751, 56 (mag. arh. v Lj.); šenkl. lj. por. knjiga 1738; dež. deska na sodniji v Lj. Hauptb. VI, 454; Wöchentl. Kundschaftsblatt 1775, 284, 478; notranjeavstr. uradni šem. 1769; kranjski uradni šem. 1773, 1780 do 1782, 1793; Edling, Isonzo und Laibach 1781; Pohlin 1803; MHK 1856, 48, 99; Dimitz IV, 220; Marn XXII, 53; Glaser II, 52; Levec, IMK 1897, 33; Steska, IMK 1900, 90–4; Schiviz, Krain, 159, 267. Kd.