Gumplowicz, Ludovik (1838–1908)

Gumplowicz Ludovik, socijolog in prijatelj Slovencev, r. 8. marca 1838 v Krakovu iz ugledne židovske družine, u. 19. avg. 1908 v Gradcu, pokopan na matzleinsdorfskem evang. pokopališču na Dunaju. Ljudsko šolo je obiskoval v Krakovu, ravno tam gimn. sv. Ane in juridično fakulteto jagelonskega vseučilišča, v 4. letu študij pa dunajskega, promoviral je 1862 v Krakovu. Na germanizirani univerzi v Krakovu so bili nemški profesorji, od katerih je imel na G. največji vpliv prof. rimskega prava Gustav Demelius, na Dunaju pa znani nac. ekonom Lorenc Stein. Dovršivši študije, je vstopil v Krakovu v sodno prakso; poleg tega je deloval tudi publicistično. Leta 1862. je v »Dzienniku literackem« priobčil razpravo »Slowo o umiejętnośćiach prawno-politycznych«. V revolucijskem letu 1863. je bil v Krakovu sotrudnik novo ustanovljenih časopisov »Kronika« in »Wiek«, ki ga pa je vlada po treh mesecih zatrla. Nato je odšel v Lvov. Tu je skupno s pesnikom Mieczislawom Romanowskim in historikom Ludovikom Powidajem ustanovil znano »Gazeto narodowo«. Povrnivši se v Krakov je priobčil (1864) v »Czasopismu prawniczopolitycznem«, ki ga je izdajala krakovska juridična fakulteta, daljšo razpravo: »Wola ostatnia w rozwoju dziejowym i filozoficznym«, 1865–66 je prakticiral pri sodiščih na Dunaju in pisal v »Dziennik literacki« pisma o dunajskih razmerah, ki so izšla tudi v posebni knjigi »Ośm listów z Wiednia« (Krakov, 1866). V teh opozarja G. prvič na tlačene Slovane v Avstriji. Povrnivši se v Krakov 1867 je vstopil v notarsko prakso ter se posvetil pravno-zgodovinskim študijam. Plod teh je bilo delo »Prawodawstvo polskie wzgledem Zydów«. V tem delu podaja že socijologično analizo poljske zakonodaje po njenih različnih socijalnih virih (kraljevo, plemiško in mestno zakonodajstvo). Na podlagi obeh nazadnje navedenih del (»Wola ostatnia« in »Prawodawstvo«) je prosil 1868 za habilitacijo iz pravne zgodovine na univerzi v Krakovu, ki se je medtem bila repolonizirala. Dekan juridične fakultete je bil takrat poznejši finančni minister Dunajewski. Pod njegovim vplivom mu je fakulteta predlagala habilitacijo iz meničnega prava, a ne iz pravne zgodovine. G. je to odklonil in je izvrševal do 1870 notarsko prakso kot substitut notarja drž. poslanca Žuka pl. Skarszewskega. L. 1870. je vstopil v redakcijo velikega časopisa »Kraj«, ki ga je ustanovil knez Adam Sapieha, imenovan »rdeči princ«. Ko pa se je Sapieha kmalu odtegnil od lista, je stopil na njegovo mesto kot izdajatelj G. in ga urejeval skupaj s publicistom Alfredom Szczepańskim do 1875, zastopajoč načela radikalnega krila demokratske stranke, t. zv. Mlado - Poljakov. Po raznih političnih neprilikah ga dnevno časnikarsko delo ni več zadovoljevalo in se mu je zahotelo po znanstvenem delovanju. Ker mu iz političnih in gotovo tudi konfesijonalnih razlogov ni uspelo, da bi se habilitiral na domačem vseučilišču, se je habilitiral pod avspicijami svojega bivšega učitelja Demeliusa, ki je bil od 1862 prof. rimskega prava v Gradcu, za drž. in upravno pravo na graški univerzi (1876). Tu je postal 1882 izredni, 1893 redni prof. in je stopil 1907 v pokoj. - Že v svojem habilitacijskem spisu »Race und Staat« pričenja G. razvijati svojo teorijo o družbi in državi, ki jo je, kakor je sam večkrat poudarjal, spočel pri predavanjih svojega učitelja Demeliusa o strukturi rimske družbe in jo je deloma izoblikoval pod vplivom svojega dunajskega učitelja Lorenca Steina. Pozneje tudi dela Avgusta Comta, Herberta Spencerja, geografa Ratzla, statistika Queteleta ter socijologov Adolfa Baistiana in Julija Lipperta niso ostala brez vpliva na razvoj G. sistema socijologije, ki ga je gradil in vedno bolj spopolnjeval v celi vrsti spisov prav do smrti. Glavna njegova socijologična dela so: Philosophisches Staatsrecht (1877), Rechtsstaat und Socialismus (1881), Der Rassenkampf (1883), Allgemeines Staatsrecht (1897, kot 2. izdaja Philos. Staatsrecht, 3. izdaja 1907), Soziologische Essays (1899), Soziologische Staatsidee (1902), Geschichte der Staatstheorien (1905), Grundriß der Soziologie (1905), Sozial-Philosophie im Umriß (1910). G. je postal s temi deli eden glavnih utemeljiteljev naturalistične šole socijologije in je predstavnik plemensko-teoretične struje. G. črpa svoje ideje iz modernega naravoslovja, jih utemeljuje na materijalistični filozofiji: monizmu, evolucijonizmu in determinizmu; moderna etnologija pa mu daje snov za utemeljevanje. Razvoj družbe mu je priroden proces, boj plemen, etniških in socijalnih skupin po splošnih zakonih prirodnih procesov; država mu je politično organizacijsko sredstvo za gospodarsko izkoriščanje nevladajočega razreda ljudstva po ostalih ljudskih skupinah, ki imajo stvarna proizvajalna sredstva, zlasti zemljišča. Ni dvoma, da G. šola v vseh točkah ne zadovoljuje (gl. dobro oznako G. sistema v Ušeničnikovi »Socijologiji [1910, str. 17]); gotovo pa je, da so G. nauki močno pomogli k silnemu razmahu socijologične znanosti v splošnem in jo šele uvedli v znanstveno življenje srednje in vzhodne Evrope. G. je prvič uporabil rezultate in metode moderne naravoslovne vede v družabno-državno-pravni znanosti in postavil formalno-juridični metodi v pojmovanju in prikazovanju drž. prava nasproti »socijologično drž. idejo« (»Soziologische Staatsidee«). Svojo metodo in socijologično pojmovanje države je deloma praktično uporabljal v številnih delih, zlasti učbenikih, o pozitivnem (avstrijskem) drž. in upravnem pravu: Das Recht der Nationalitäten und Sprachen in Österr: Ungarn (1879); Verwaltungslehre mit besonderer Berücksichtigung des österr. Verwaltungsrechts (1882); Einleitung in das österr. Staatsrecht (1889, v 2. izdaji kot Österr. Reichsgeschichte 1896); Das österr. Staatsrecht (1891, 1901, 1907). (Glede formalne metode je bil G. vzor Lengnichov Jus polonicum). Manjše spise iz socijologije je priobčeval v številnih časopisih, nemških, francoskih, italjanskih in poljskih, zadnja leta največ v Beilage zur allg. Zeitung (augsburški), v Hardenovi »Zukunft« (Berlin), Wage in Zeit (Dunaj) in v poslednjih letih v Woltmannovi Politisch-Anthropologische Revue. - Pred svojim prihodom v Gradec G. ni gojil posebnih simpatij do Slovanov vobče in do Jugoslovanov, zlasti Slovencev posebej. Vsaka zveza ali celo simpatija do Slovanov se je smatrala ta čas med gališkimi Poljaki kot panslavizem, ki je pomenjal narodno veleizdajo. V Gradcu prvi čas ni prišel v stik s Slovenci toliko po svojih slušateljih kakor po svojem sinu Maksu (r. 1864 v Krakovem). Enajstletni deček, ki je bil že ta čas očetov ljubljenec, ni znal nemščine, ko je prišel v Gradec, in se svojim nemškim tovarišem ni mogel privaditi. Zato ga je poslal oče v III. gimn. razr. v Celje, kjer se je sprijateljil tudi z Vatroslavom Oblakom, katerega je učil poljščine. Na univerzi je Maks G. občeval le v slovanski družbi in je posredoval med poljskim »Ogniskom« in ostalimi slovanskimi dijaškimi društvi ter bil med ustanovitelji »Slavije«. Po njegovi pobudi so graški Slovani poslali tudi poljskemu »Kolu« v avstr. drž. zboru prošnjo za podporo slovenske težnje po slovenskih vzporednicah na celjski gimnaziji. Tudi je Maks G. pregovoril svojega očeta, da je ta o priliki otvoritve graškega vseučilišča obiskal tedanjega naučnega ministra Madejskega, katerega je poznal iz Krakovega, v zadevi celjskih paralelk. Po enournem razgovoru ga je Madejski odpustil z zagotovilom, da naj bo miren: »Die Slovenen kriegen ihre Subvention.« Po svojem sinu je prišel G. tudi v stik s slov. dijaškimi krogi v Gradcu, ki jim je bil odslej do svoje smrti svetovavec in zavetnik. Iv. Žolgerju je dal pobudo za javno-pravni študij, kakor tudi idejo in dispozicijo za njegovo habilitacijsko delo o avstr. naredbenem pravu. Ko se je začela 1898 in 1901 akcija za slov. vseučilišče, jo je G. močno podpiral s svojim svetom, vplivanjem na poljske poslance in s članki v poljske časopise (dopis v »Kurjer Lwowski« z 12, dec. 1901, Vseučiliški Zbornik, str. 306, 307 je napisal G. na piščevo prošnjo). Pozneje je podpiral s svojimi mnenji in vplivanjem na načelnika sekcije za visoke šole v naučnem ministrstvu, Poljaka Cwiklinskega, slovenske absolvente graške univerze, da jim je podelila vlada ustanove za nadaljnje izobrazovanje na inozemskih univerzah. Sploh je imel G. idejno velik vpliv na cele generacije slov. inteligentov, ki so študirali v Gradcu. Pa tudi znanstveno publicistično se je pečal s slov. in jugoslov. problemom z vidika svojih socijologičnih teorij, pa z očitno simpatijo do nas, v več spisih, n. pr. Le Mouvement Social en Autriche - La Question Slovène (v La Revue Internationale de Sociologie, 4e année, No 4. - Avril 1896); Soziologische Probleme in der österr. Politik (v Politisch-anthropologische Revue. IV. letn. zv. 9; Glonarjev prevod v »Slovanu« 1907, št. 10, 11; gl. tudi SN 31. marca 1905, št. 74); Die politische Geschichte der Serben und Kroaten (v Politisch-anthropologische Revue I, zv. 10, poljski prevod 1902, italijanski v Rivista italiana di Sociologia, 1902, št. V. do VI.); Slowiańszczyzna poludniowa (v Przegl. Histor. t. VIII. zv. 1). To G.-evo delovanje, ki se je gibalo bolj in bolj v slovanofilski smeri, ga je vedno bolj oddaljevalo od nemških znanstvenih krogov, zlasti na graškem vseučilišču. Še bolj pa ga je od teh odtujilo njegovo znanstveno udejstvovanje. G.-eva znanstvena smer, ki si je pridobila mednarodno pozornost in sloves (njegova glavna dela so prevedena na vse evropske jezike in tudi na japonščino), je bila nasprotna struji, ki je vladala v javnopravni vedi na drugih avstrijskih in nemških vseučiliščih; zdela pa se je tudi vladi nevarna. Njegovo pero, ki je pisalo temperamentno, a v sijajnem, lahkem francoskem slogu, je bilo v polemiki izredno ostro in sarkastično. Te svoje polemike je običaval pristavljati kot dodatek k svojim delom. Vse te okolnosti so pripomogle, da ga je vlada na predlog fakultetnega sveta 1904 odvezala dolžnosti predavanja o drž. pravu, tako da je odslej predaval le še upravno pravo. Najusodnejše je G.-a zadelo v zadnjih letih, ko mu je 1897 u. sin Maks, lektor poljskega jezika na dun. univerzi, tragične smrti (prim. posmrtnico očetovo v Biblioteka polska w Wiedniu, Sprawozdanie Wydzialu z czynności w r. 1897, Dunaj 1898). Te smrti izredno nežno in rahločutni G. ni mogel nikdar več preboleti. V visoki starosti se je še učil posebnega tesnopisja, v katerem je zapustil njegov sin historične rokopise, da jih je izdal po njegovi smrti. (0 Zaginionych Rocznikach Polskich z XI. Wieku. Kraków 1901; Leben und Schicksale Balduins, Bischofs von Kruschwitz (1066 do 1145), v Zeitschr. der histor. Gesellschaft f. die Prov. Posen. Bd. XVI; Borys Kolomanovic królewicz węgierski (v Przegl. Histor. 1906); Polacy na Węgrzech (v Kwartalniku Etnograf »Lud« 1903). Die Studien Max G. über Balduin Gallus, v Histor. Monatsbl. f. d. Prov. Posen. 1901, zv. 2.) Naraščajoče priznanje v širokem znanstvenem svetu, zlasti razvoj njegovega sistema po socijologih Ratzenhoferju in Amerikancu Wardu, ga je sicer veselilo, pa mu ni moglo nadomestiti rodbinske izgube. Ko mu je še žena oslepela in se je njega samega loteval rak na jeziku, je skupno z ženo prostovoljno končal življenje s strupom. Prim.: Avtobijografija v korespondenci s piscem (sedaj v licejski knjižnici. v Lj.); Bernhard Zebrowski, Ludwig Gumplowicz. Eine Bio-Bibliographie. 1926 (z dokaj natančno, pa vendar ne popolno biblijografijo G.-ovih del); B. Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka, LZ 1910, 109, 169 (z dobro oznako zunanje osebe G.-eve); B. Vošnjak, NZ 1909, 274 sl.; Ušeničnik: Sociologija, 17 sl; Handwörterbuch der Staatswissenschaften, 4. izd., VII. zv., 652; graška Tagespost, 20. avg. in 21. avg. 1909; SP 1909, 311; Das Interessante Blatt, 1909, št. 34 (s sliko); L. G.: Ausgew. Werke, hg. v. G. Salomon I (1926), uvod (s sliko). Pc.