Gubec, Matija (?–1573)

Gubec Matija, vodja kmetskega upora, u. 1573 v Zagrebu. Pred uporom je bil G. »špan« (upravitelj) Krištofa Oršića na gradu Bistra v hrv. Zagorju in kot tak med kmeti zelo priljubljen. Med uporom je G. z Andrejem Pasancem in Iv. Mogaićem bil nekako vrhovno sodišče, ki mu je bil podložen tudi poveljnik celokupne vojske Elija Gregorič. Če bi bili kmetje uspeli, so nameravali osnovati v Zagrebu cesarsko vlado, pokorili bi se le kralju in nadvojvodu in nikomur drugemu; davke bi pobirali sami in sami tudi skrbeli za obrambo proti Turkom. Po Gregoričevem bojnem načrtu je ostalo jedro kmečke vojske v Stubici kot izhodišču in središču uporniškega gibanja. Kljub poraznemu vtisu plemiških zmag nad kmeti pri Mokricah in Krškem, se je pred bližajočo bansko vojsko pod vodstvom Gašparja Alapića utaboril G. z 8000 kmeti nedaleč od Stubiških toplic, kjer je prišlo 9. febr. 1573 (en dan po Gregoričevem porazu pod Kunšperkom) do hude bitke. Kmetje so se zelo hrabro držali, tako da se je v štiriurnem boju baje nagibala zmaga že na njihovo stran, dokler ni slednjič konjenica omajala kmetskih vrst in jih zapodila v beg. V divjem klanju je od kolovodij Mogaić padel na bojnem polju, G. in Pasanec pa sta bila ujeta in odvedena v Zagreb, kjer sta bila 15. febr. umorjena na Markovem trgu. Najprej so ob nečloveških mukah ubili Pasanca, potem so G.- cu z razbeljenimi kleščami (kakor 1514 voditelju ogrskega kmetskega upora Juriju Dózsi) trgali meso, mu na glavo pritisnili žarečo železno krono in mu slednjič telo kakor razbojniku razčetverili; poznejša poročila še dodajejo, da so ga pred kronanjem vstoličili na razbeljen železni prestol, ki je bil postavljen na mestu, kjer danes kažejo na Markovem trgu petero belih, v sredi prevrtanih kamenitih plošč. - Da so uporniki mislili G.-ca ki so ga zvali bega, oklicati za »kmetskega kralja«, je najbrž le kleveta in (dasi sodobna) plemiška izmišljotina. Gregorič sam je pri zaslišanju izjavil, da mu ni o tem nič znanega in da tudi nikdar niso mislili na kaj takega. Ljudstvo v hrv. Zagorju pa je strnilo G.-čevo osebnost z bajnim kraljem Matjažem, pripovedujoč, da G. ni umrl, marveč, da počiva s svojo vojsko pod goro, dokler ne pride čas, da se gora odpre in bo G. s svojimi ljudmi pridrl na dan ter osvobodil kmetsko ljudstvo. - Prim.: lit. pri E. Gregoriču in Kukuljevićev Arkiv III. Mal.