Gruden, Josip Valentin (1869–1922)

Gruden Josip Valentin, zgodovinar, r. 14. febr. 1869 v Lj. (Rožna ul. št. 100, sedaj 5) kot sin krojača Andreja G. iz Idrije, u. 1. nov. 1922 v Lj. V ljudsko šolo je hodil v Idriji, v gimnazijo 1880–8 v Lj. Ko je dobrim uspehom napravil maturo, je stopil v lj. bogoslovje ter bil 23. jul. 1893 ordiniran. Že v bogoslovju je bolehal. Kot kaplan je služboval na Bledu (1892), Igu (1893), Bledu drugič (1894), v Mošnjah in na Brezjah (1895), v Šmartinu pri Kranju (1896). Študiral je privatno in dosegel 1897 doktorat bogoslovja na univerzi v Gradcu. Zaradi napornega učenja je zbolel in se šel zdravit v Meran na Tirolsko. 1898–1902 je bil prefekt in nato do 1904 ravnatelj Alojzijevišča v Lj. 1903 je postal nadomestni prof. za zgodovino in cerkv. pravo v lj. bogoslovju in bil redni prof. teh predmetov 1904–11. Nato je postal kanonik, arhidijakon lj. mesta in knezoškof. komisar za verouk na srednjih šolah. Bil je več let predsednik Vincencijeve in Leonove družbe, ustanovil je Elizabetno družbo ter delal v odboru Muzejskega in Katol. tiskovnega društva. 1917 mu je težka bolezen vzela zmožnost za vsako delo; pokopan je pri Sv. Križu v Lj.

Že na gimn. je kazal G. največje zanimanje za zgodovino, kar pričajo skoro sami odlični redi iz tega predmeta. Ko so tedaj vpeljali v gimn. predavanja, je G. v 8. razr. govoril o: »Wallensteins historische Gestalt«. Zgodovini je tudi posvetil svoj življenski trud. V študijah: Kako tolmačijo zgodovino? (KO 1900), Zgodovinski aforizmi (KO 1900) in v odgovoru kritiku L. L. (DS 1910, 554–5) je razložil svoje nazore o zgodovini kot znanosti. G. je predvsem kulturni zgodovinar. Zadnji faktorji v zgodovini so mu: »Bog, narava in človek.« »Kakor se pri posamezniku izpopolnjujeta um in volja, tako se vzpenja človeštvo pod božjim vodstvom od stoletja do stoletja do vedno popolnejšega spoznanja resnice, do popolnejše nravnosti in s tem do svoje sreče.« V zgodovini časov po Kr. vidi s sv. Avguštinom središče zgodovine v delovanju cerkve. Obsoja zlorabo zgodovine v strankarske namene. Zaveda se pa tudi, da na vsakega zgodovinarja vplivajo časovne razmere in zato citira Goetheja (Faust I): »Was ihr den Geist der Zeiten heiβt, das ist im Grund der Herren eigner Geist.« Vglobil se je najprej v filozofijo zgodovine, potem šel na delo kot profesor in pisatelj zgodovine. Zato so njegove razprave, študije in zgodovinske knjige temeljite in so mnogo vplivale na slov. izobražene kroge, pa tudi na ljudstvo. Znak njegovih del je aktualnost. Že njegov prvi spis: Slavni dan Slovencev pri Sisku (DS 1893) je izšel ob 300 letnici bitke pri Sisku. Aktualno vprašanje slovanskega bogoslužja ga je pripeljalo do temeljitih študij o Cirilu in Metodu, glagoliških spomenikih, oglejski cerkvi in njenem razmerju do Slovencev itd. Da bi tu globlje posegel, je šel k viru, v furlanske arhive, katere je prvič obiskal poleti 1906. Delal je nato večkrat v nadškofijskem in kapiteljskem arhivu ter nadškofijski in mestni knjižnici v Vidmu, obiskal arhive v Benetkah, St. Danielu in Čedadu. Šel je naposled iskat gradiva za slov. zgodovino v vatikanski arhiv. G. je silno naglo iskal. V enem tednu je zbral ogromno gradiva, kar ga je pa tako utrudilo, da je moral nato za nekaj časa prenehati. Važnejše listine je dal prepisati arhivarju, ki mu je prepise pošiljal v Lj. Plod teh arhivalnih študij so zlasti razprave o protestantizmu na Slovenskem in pa knjiga: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (Lj. 1908). V tem delu in raznih študijah je objavil mnogo doslej neznanih virov in zavrnil marsikatero zmoto. Pisal je v slov. jeziku, le o dveh prilikah se je poslužil nemščine. Za dunajsko Leonovo družbo je spisal knjigo: Das soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (Lj. 1906), kjer razgrinja ogromno delo cerkve v lj. škofiji v preteklosti in na podlagi podatkov, ki jih je zbral z vprašalnimi polami ali pa so mu jih podali delujoči možje (n. pr. J. Krek), tedanje kulturno stanje v škofiji. Proti graškemu prof. Loserthu je v razpravi: Zur Autorschaft des Gründlichen Gegenberichtes (Carn. 1912) branil verodostojnost tega spisa in odkril avtorja v osebi škofa Brennerja. To svoje naziranje je nato branil proti Hegemannu (Carn. 1912). - Glavno G.-ovo delo, ki je njegovo ime zaneslo v sleherno kočo na Slovenskem, je Zgodovina slovenskega naroda v 6 zvezkih (skupaj 1088 strani), izdana od MD 1910–6. V tem ilustriranem delu je zbral ogromno gradivo in predočil celotno preteklost slov. naroda. V predgovoru piše: »V obliki zgodovinskih slik in povesti hočem opisati značilne dogodke in osebe iz naše preteklosti, pri tem pa upoštevati prav tako politično, kakor tudi kulturno in cerkveno zgodovino. Vsi raznoliki pojavi slovenskega uma in slovenskega junaštva naj dobe na teh listih skromen spomenik.« S tem delom je G. ustvaril prvo pravo zgodovino slov. naroda; v njej so še preporne točke, a odlikuje se po nepristranski sodbi, drži se ugotovljenih resnic, izločuje postransko, piše umljivo. Zaradi bolezni in smrti sega Zgodovina samo do franc. revolucije. - Poleg strogo zgodovinskih razprav je G. obravnaval tudi razna druga aktualna vprašanja, kakor kulturni boj pri nas in na Francoskem, balkanska, vprašanja itd. V »Balkanskih problemih« (Čas 1907) pravi o knjigi: »Chlumecky: Oesterreich-Ungarn und Italien. Das westbalkanische Problem und Italiens Kampf mu die Herrschaft in der Adria«, da je pisana s hladnim diplomatskim razumom, Grki, Srbi in Bulgari pa govore in pišejo o svojih zahtevah živo. Vpraša se, kdo bo zmagal, razum ali srce. O balkanski vojni je zapisal v študiji »Ob zatonu polumesca« (DS 1913): »Balkanski narodi vstajajo iz 500 letnega mrtvila k novemu življenju.«

G.-nova dela po kronologičnem redu so: 1. Slavni dan Slovencev pri Sisku (DS 1893); 2. Božja pot Marije pomočnice na Brezjah. Molitvenik, 97 str. Lj. 1898; 3. Častivci in častivke presv. Rešnjega Telesa. 12 kratkih življenjepisov. (Venec cerkvenih bratovščin, Lj. 1899); 4. Ob Dantejevem spomeniku (DS 1900); 5. Kako tolmačijo zgodovino? (KO 1900); 6. Aglaja in Aškerčev umetniški ideal (KO 1900); 7. Zgodovinski aforizmi (KO 1900); 8. Češčenje sv. Martina škofa na Slovenskem (VBV 1900); 9. Najstarejši cerkveni patroni na Slovenskem in njih pomen za kulturno zgodovino (VBV 1901); 10. V znamenju sv. Cirila in Metoda (KO 1901); 11. Še nekaj o Ciril-Metodovem obredu (KO 1901); 12. Akvilejska cerkev med Slovenci v dobi njihovega pokrščevanja (DS 1902); 13. Vzgoja in izobrazba duhovščine na Slovenskem v srednjem veku (KO 1902); 14. Gospodarski razvoj na Slovenskem v srednjem veku (KO 1903); 15. Zgodovinski poklic Avstrije na Balkanu (KO 1904); 16. Akvilejski patriarhi za dobe sv. Cirila in Metoda in njih razmerje do slovenskega bogoslužja (KO 1905); 17. Glagolica v akvilejski metropoliji in njen pomen za slovensko slovstvo (KO 1906); 18. K glagolskemu vprašanju (KO 1905); 19. Mirabilia mundi. Potovanje frančiškanskega misijonarja v srednjem veku (DS 1905); 20. Das soziale Wirken der katholischen Kirche in der Diözese Laibach (založila Leo-Gesellschaft in Wien. Lj. 1906. Ocena: Čas 1907); 21. Kulturne in politiške struje na Balkanu (KO 1906); 22. Lamennais. Zgodovinske refleksije o novejših cerkvenih in političnih strujah (KO 1906); 23. Glagolica med beneškimi Slovenci (IMK 1906); 24. Glagolitica (IMK 1906); 25. Borovnica - Franzdorf (IMK 1906); 26. Glagolitica II. (IMK 1907); 27. Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem (IMK 1907); 28. Balkanski problemi (Čas 1907); 29. Frančišek Asiški in moderni subjektivizem (Čas 1907); 30. Češčenje presv. Rešnjega Telesa med Slovenci v preteklih stoletjih. Predaval na evharističnem shodu v Ljubljani 22. VIII. 1907 (VBV 1908); 31. Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Po arhivalnih virih. Lj. 1908. (Ocene: Čas 1908; DS 1909; IMK 1908; ČZN 1908; VBV 1908); 32. Primož Trubar. Ob 400 letnici njegovega rojstva (Čas 1908); 33. Trubar v jubilejskem slovstvu (Čas 1908); 34. Praznoverje in mistiške sekte v protestantski dobi (IMK 1908, 1909); 35. Samostan Studenice v protestantski dobi (ČZN 1908); 36. Znamenite starine (Čas 1908); 37. Izkopine Menovega svetišča (Čas 1908); 38. Urban Textor in prvi spor z luteranstvom (Čas 1909); 39. Suzana Gornjegrajska (IMK 1909); 40. Dodatek k Suzani Gornjegrajski (IMK 1909); 41. P. P. Vergerij (IMK 1909); 42. Cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. I. zgodovinski podatki (IMK 1909 in poseben natis); 43. Ob stoletnici Napoleonove Ilirije (Čas 1909); 44. Gospodarska beda v francoski dobi in božja pot na Brezjah (IMK 1909); 45. Fratres Minores med Slovenci (Čas 1910); 46. Verske in gospodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi (Carn. 1910); 47. Dr. Jos. Gruden: Zgodovina slov. naroda. Kritiku in čitateljem (DS 1910); 48. Spomini na Francoze. Uredil in izdal dr. Jos. Gruden (ZMS 1911); 49. Zur Autorschaft des Gründlichen Gegenberichtes (Carn. 1912), ocena: Dr. Jos. Gruden: Die Autorschaft des Gründlichen Gegenberichtes. Dr. Otmar Hegemann (Carn. 1912), G.-nov odgovor (Carn. 1912); 50. Kulturnobojni načrti I. (Čas 1912); 51. Gorica in Velikovec ob koncu 16. stoletja (Carn. 1913); 52. Konštantinov jubilej (Čas 1913); 53. Ob zatonu polumesca. Zgodovinski spomini (DS 1913); 54. Preganjanje kristjanov in rimsko pravo (Čas 1914); 55. Starine železnih in salajskih Slovencev (ČZN 1914); 56. K zadnjemu umeščenju koroškega vojvode (KDM za 1915); 57. Šola pri sv. Nikolaju in ljublj. nižje šolstvo po reformacijski dobi (Carn. 1915); 58. Pričetki našega janzenizma. Po arhivalnih virih (Čas 1916); 59. Janzenizem v našem kulturnem življenju (Čas 1916); 60. K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma (Carn. 1916); 61. Zgodovina slovenskega naroda. Celovec 1910–6. 6 zvezkov; 62. Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini. Lj. 1916; 63. Ob svitu romantike (DS 1917); 64. Problem spreobrnjenja na gledališkem odru (Čas 1917); 65. Znanstvene ocene: KO 1903. Perne: Trstenik, 1906. Jelič: Fontes historici liturgiae Glagolito-Romanae; Čas: 1907, Kos: Gradivo II, 1909, Schmidlin: Die kirchlichen Verhältnisse etc., 1911, Kos: Gradivo III; IMK 1909. Dopsch: Die ältere Social- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslaven, Radics: Valvasor, Pokorn: Besnica, Stegenšek: Konjiška dekanija; Carn. 1908. Zanutto: I Fratti Laudesi in Friuli, 1909. Kušej: Joseph II., Schmidlin: Die kirchlichen Verhältnisse etc., 1910. Pivko: Zgodovina Slovencev I., Barle: Slika sv. Kümernisse, 1911. Pivko: Zgodovina Slovencev II., Barle: Povjest Turopoljskih šupa, Ljubša: Christianisierung der Diözese Seckau, 1912. Kos: Gradivo III, 1913. Barle: Naše diecezanske sinode, 1914. Steklasa: Zgodovina župnije Šent Rupert, 1915. Kovačič: Dominikanski samostan v Ptuju, Kovačič: Nadžupnija sv. Križa pri Rogaški Slatini, 1916. Capuder: Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17.; DS 1915. Bohinjec: Velesalo, Kovačič: Dominikanski samostan v Ptuju. - Prim.: Nekrolog z navedbo nekaterih spisov v »Slovencu« 3. in 4. okt. 1922. Slika: M III, 320. Capuder.