Gruden, Igo (1893–1948)

Gruden Igo, pesnik, r. 18. apr. 1893 v Nabrežini pri Trstu. Hodil je v domačo ljudsko šolo in v pripravnico za sred. šole v Trstu, dovršil gimn. v Gorici (1904–12), študiral pravoslovje na Dunaju, v Gradcu in Pragi, kjer je promoviral (prej zadržan po vojni službi) 1921. Potoval je po Češkem, Slovaškem, Nemškem. Zdaj je odvetniški koncipient v Lj. Prve njegove pesmi so izšle v Zvončku 1907, ko je bil tretješolec (psevd. Zorislav, pozneje se je podpisoval tam tudi Zlatko). Kot osmošolec se je oglasil s posamezno pesmijo (Domotožje) v LZ 1912, št. 4., po maturi z vrsto pesmi tudi v Slovanu (1912) in jima postal reden sotrudnik (pri Slovanu do 1916). Bil je med prvimi Slovenci, ki so pisali za »Književni Jug« v Zagrebu. Posebe je izdal tri pesemske zbirke: »Narcis« (1920), ljubezenski poetični dnevnik, »Primorske pesmi« (1920) s poezijo prirodnih in pokrajinskih razpoloženj iz tržaške okolice in slov. Primorja, mračnih občutij iz vojnega in prevratnega časa, izzvenevajočih v himno iredentističnih minerjev slovanskih v Italiji, in zbirčico otroških pesmic »Miška osedlana« (1922). Šolal se je ob Župančiču, ki se mu včasih naravnost ob njem razniha razpoloženje ali vzvalovi ritem. Za njegovo formo je vendar značilno, da skuša združiti strožjo obliko klasične kitične pesmi, pogosto zgrajeno čisto simetrično, soneta i. p. z impresijonistično pestrostjo podob in simbolov. — Slika: IS, 22. febr. 1925. Grf.

Gruden Igo (Ignacij), pesnik in prevajalec, pravnik, r. 18. apr. 1893 v Nabrežini, u. 29. nov. 1948 v Lj. Oče Franc, trgovec in posestnik, dolgoletni župan, mati Justina Košuta. Družina je bila številna, imeli so deset otrok. Lj. š. je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo š. v Trstu, gimn. v Gor. 1904–12, nakar se je vpisal na pravo na Dunaju, a je že 1914 bil vpoklican in poslan v Galicijo in na soško fronto, kjer je bil ranjen v komolec leve roke in se zdravil na kliniki v Gradcu. Po ozdravljenju se je mladi oficir ne udeleži več vojnih operacij, pač pa po vojni nadaljuje prekinjeni študij na U v Gradcu in Pragi, kjer je v oktobru 1918 dosegel absolutorij in leta 1921 tu promoviral. V to dobo spadajo tudi G-ova potovanja po Češkem in Slovaškem ter po Nemčiji. Po vrnitvi v Lj. postane avskultant pri deželnem sodišču, nato koncipient v odvetniški pisarni, pozneje samostojen advokat. V tem času se G. druži s penati, ki se stalno shajajo v gostilni pri Kolovratu in v živahnih ter dolgih, pretežno nočnih debatah razmišljajo o svetu in umetnosti. V to dobo spada tudi G-ova prva življenjska zveza z Adelo Haynejevo (1930–34) in malo pred 2. svet. vojno s Pepco Zajčevo (od 1940). Od 1933, ko so disidenti LZ ustanovili svojo revijo Sodobnost, se je G. v glavnem javljal v tej reviji in tako je tudi proti koncu tega desetletja sodeloval z naprednimi kulturnimi delavci v Fronti delovnega ljudstva. Po ustanovitvi OF se povezuje s kulturnimi in političnimi delavci v OF in na sodišču zagovarja pred italijanskimi sodniki obtožene antifašiste. Od božiča 1942 do marca 1943 je bil zaprt najprej v šempetrski, nato v belgijski vojašnici v Lj., potem so ga It. odpeljali v taborišče Visco v Furlaniji. Kmalu pa je moral tudi od tu kazensko zaradi ovadbe v taborišče Chiesa Nuova pri Padovi (še vedno 1943), dalje v taborišče na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo It. Tudi ko so se interniranci umaknili z ladjami v nove brigade čez Kvarner v Sjo, je G. ostal na Rabu in upravljal bolnišnico bivših internirancev. Šele jan. 1944 se je s partizani umaknil preko Dugega otoka na Vis. Od tu je odpotoval z dalmatinskimi begunci in ranjenci najprej v Italijo, potem v razna taborišča severne Afrike: Tolumbatu, Abukir, El Šat. Spočetka je bil skupaj s pristaši kralja Petra II., kasneje pa prešel v partizansko taborišče El Šat. Jan. 1945 se je vrnil s štabom Prve afriške mešane brigade v jsl. bazo Gravina pri Bariju, odkoder je odšel z letalom v osvobojeni Beograd. Tu je skupaj z M. Borom (PSBL II–III, 104–5) in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Lj. je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Vneto se je spet udeleževal kulturnega snovanja, obnavljal svoja poznanstva in navezoval stike s kulturnimi, predvsem književnimi delavci drugih republik in slovanskih dežel, predvsem Bolgari. V tem času je pisal nove pesmi in pripravljal dopolnjeni ponatis mladinske zbirke Miška osedlana, pa ga je nenadoma napadla zahbrtna bolezen (izredno nagla skleroza ožilja), pri kateri je v nekaj tednih nastopila smrt. Pokopali so ga pri Sv. Križu; v slovo sta mu govorila France Bevk in Venceslav Winkler. – Na rojstni hiši so mu odkrili spominsko ploščo (1949), po njem imenovali š. (1967) in prosv. društvo. – G. spada v rod naših devetdesetletnikov, ki je dal slov. poeziji močan priliv in vzgon. Prvi G-ovi literarni začetki segajo v gimnazijska leta. Kot tretješolec je še 1907 objavil svojo prvo pesem v Zk (Zimski večer) pod psevdonimom Zorislav, kasneje tudi Zlatko, leta 1910 že kot Ognjeslav in tudi Ignacij Gruden. Prvo literarno potrditev pa dobi G., ko postane sodelavec LZ (od 1912) in Sn (1912), objavlja pa istočasno v NZ in E ter nekaterih drugih revijah; omeniti velja zaradi sodelovanja z južnoslovanskimi pesniki revijo Književni jug (od 1918). Politično pomembno je bilo, da je kot Primorec, ki se ni smel vrniti v rodno deželo prav zaradi svojih protiitalijanskih in narodnoobrambnih pesmi, objavljal tudi v glasilih primorskih emigrantov, v Istri in Jadranskem koledarju. Veliko priložnostne in druge poezije mu je prinašalo tudi J. – Za G-ov pesniški vstop v areno slovenske poezije je izredno in nadvse zanimivo dejstvo, ki nam je že takoj ob vstopu odkrilo nekak dvojni pesnikov obraz. Prvi svoji zbirki je izdal istega leta. Najprej je izšel Narcis (1920), zbirka ljubezenske, erotične poezije, in kmalu zatem Primorske pesmi (1920), obe zbirki pri istem založniku, v enaki tipografski opremi, ki hočeta že na zunaj pokazati na isto očetovstvo, ki pa se v notranjosti tudi krepko ločita. Seveda je ta razlika predvsem v vsebini, v motiviki in v pesnikovem odnosu do tem, ki so pesmi navdihnile. Če pomislimo, da se je pesnik vrnil iz morije 1. svet. vojne kot njen direktni udeleženec; če pomislimo, da jo je tudi na lastni koži občutil kot težki ranjenec, potem le s težavo najdemo odgovor, od kod pesniku moč ali tako svojevrstna poteza značaja, da je znal v ljubezenskih pesmih tega časa vojno z vsemi njenimi krutostmi tako temeljito odmisliti. Rahel odgovor nam daje samo naslov zbirke (Narcis), ki nam kaže, kako nadvse egocentrično in samovšečno je spesnjena ta knjiga. V nekaterih pesmih je čutiti Župančičevo pesnenje. Živo nasprotje Narcisu predstavljajo besedila Primorskih pesmi. Vanje je ujeta najprej vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Čutiti je, da se s posameznimi pesmimi pesnik živo in prizadeto vrača v rodni kraj, na Kras in Tržaško obalo, da še enkrat, tokrat človeško, nacionalno in pesniško prizadeto doživi kraje svoje mladosti, opravila, navade, skratka vse, kar ima posebnega povedati njegova dežela. In obenem se ti spomini in čustvovanja tudi razrastejo v svojevrsten upor, poziv na boj. Vendar je prevelika in preveč poudarjena zanesenost in prevelika aktualnost pesnika zanesla, da je napisal, razen nekaterih prizadetih in uspelih pesmi, vrsto agitk, ki so sicer v času izida imele velik, naravnost izreden politično aktivizirajoči pomen in zato tudi odigrale pomembno narodnoobrambno vlogo, ki pa danes v odmaknjenih razmerah, pesniško komaj da učinkujejo. Dve leti kasneje, 1922, je zagledala beli dan G-ova mladinska pesniška zbirka Miška osedlana, ki s svojo etnografsko podobo korenini vsa v kraških tleh, pa je po oblikovni pesniški plati v marsičem dolžnica tedanji Župančičevi mladinski poeziji, čeprav je G. redno objavljal svoje pesmi v obeh desetletjih po 1. svet. vojni, vendar vse do 1939. leta pesmi ni zbral v zbirko, šele tega leta izide pri Slovenski Matici Dvanajsta ura (zbirka je prejela banovinsko nagrado [1939] in nagrado mestne občine ljubljanske [1940]). Pesmi v tej knjigi so razvrščene v dva cikla (Odsevi z brega, V vrtincih), ki ju oklepata uvodna in zaključna pesem (Dvanajsta ura, Silvestrova zdravica). S to pesniško zbirko je G. dosegel svoj pesniški vrh. V njej v veliki prizadetosti resničnega pesnika najde odmev takratni slovenski trenutek, tako rekoč zadnji meseci pred nastopom vojne tragedije na Slovenskem. Pesmi v zbirki, izpete na elegično noto, se vendar povzpnejo do obsodbe prihajajoče tragedije, vzbujajo vero v prihodnost, ne samo slovensko, ampak sveta in še enkrat podčrtujejo G-ovo veliko, neuničljivo človekoljubnost, saj je vedno verjel v vse ljudi na svetu ter iskreno želel, da bi zavladalo bratstvo med narodi. V zbirki je tudi prisotna ljubezenska poezija, ki je sedaj umirjena in resignirana, človeško izredno topla in vse odpuščajoča. Tudi socialna nota, predvsem v prvem razdelku, je bolj prikaz socialne bede in zapostavljanja, in ne klic k uporu. Preveva pa te pesmi globoko čustvo pesnikove solidarnosti z najbolj bednimi in rahlo nakazane želje po izboljšanju socialnega stanja. Nekatere priložnostne pesmi (V spomin Tomaža Bizilja, Simonu Gregorčiču, Dr. Ivanu Prijatelju in dr.) razkrivajo G-ovo življenjsko filozofijo in njegov pogled na pomen kulture za narod. – G-ovo liriko od 1939–1941 vsebuje zbirka Pesnikovo srce, ki pa je mogla – čeprav pripravljena za tisk že 1941 – zaradi vmesne druge svetovne vojne iziti šele leta 1946 in sicer tako, da je še pred njo izšla že G-ova zbirka s pesmimi iz vojnih let (V pregnanstvo). Za razliko od Dvanajste ure je Pesnikovo srce bolj lirična zbirka; posvečena je pesnikovemu ljubezenskemu čustvovanju med slovesom od prve, z leti nesrečne ljubezni, in svetlobo novega srečanja. V zbirki pa se močno javlja 2. svet. vojna in cela vrsta pesmi obravnava problem ubijanja, sovraštva in bojev med narodi. Pesnik – morda pod vplivom svoje udeležbe na fronti v prvi vojni? – se večkrat vrača k ubitim vojakom, vdovam in sirotam v zaledju. Posebno toplo se spominja umrle matere kakor tudi prijateljev - kulturnih delavcev (Jožeta in Janeza Plečnika, Frana Albrehta), zaključuje pa zbirko s pesmijo Hčerki, kjer izredno toplo riše zavest svojega pesniškega poslanstva. – Zadnja izvirna pesniška zbirka, ki jo je pesnik izdal še za življenja, je V pregnanstvo (1945, 19462), ki je v bistvu pesniški dnevnik njegovega potovanja skozi okupatorjeve ječe (Celica številka pet), poti v pregnanstvo, – medtem ko je posameznim večjim taboriščnim postojankam posvetil kar cele cikle (Visko, Padova, Rab, Afrika). Zadnje tri pesmi, ki zaključujejo zbirko, pa pojejo o vrnitvi v domovino in o zmagovitem boju (Slovenska zemlja). Zbirko je zaradi takratne povojne slovenske aktualnosti, še posebej pa zaradi humanizma in človekoljubnosti, ki jo preveva kljub strahotam, ki jih je doživel, dosegla izreden uspeh in v nekaj mesecih izšla v drugi izdaji. – Že kmalu po pesnikovi nenadni smrti je leta 1950 (na ovitku 1949) izšel zajeten izbor G-ove lirike. Pripravil ga je pesnikov prijatelj Fran Albreht, spremno besedo (Življenje in delo Iga Grudna) pa je prispeval Filip Kalan [Kumbatovičl. Izbor obsega okoli 200 pesmi, se pravi približno eno petino tega, kar je G. napisal (okoli 1000 pesmi). Istega leta (1949) je izšla tudi drobna knjižica otroških pesmi Na Krasu, ki je nekaka 2. izdaja Miške osedlane iz 1922. Izbor je pripravljal že sam G., dokončal pa ga je F. Albreht. Iz zbirke je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike in da je ta še drugje zabrisana. Izbor je doživel več ponatisov (1958, 1967, 1972). Tu je treba omeniti še, da je bil G. urednik pesniške rubrike v Cicibanu, da je priredil skromno zbirko Župančičevih Ugank (1947) in da se je čisto do smrti vneto posvečal prevajanju tujih pesnikov (Branko Čopič, Ježeva hiša, 1949; Josip Pavičič, Pesem o življenju in svetu, 1949), predvsem pa je v celoti prevedel pesmi Bolgara Hrista Boteva (doslej v rkp.). Izbor G-ove lirike je pripravil Igor Gedrih (Mladinska knjiga, 1966) z naslovom Pesnikovo srce, v katerem je v treh ciklih (Primorska zemlja, Ljubezenska lirika, Odsevi časa) zbral 40 naslovov (pesmi) in jih opremil s pregledno besedo in opombami. Drug droben izbor je J ozek ima hiško (1966). – Posamezne G-ove pesmi so prinašale tudi vidnejše in obsežnejše slovenske antologije, tako: Slovenska sodobna lirika (1933), Slovensko berilo (1942), Kri v plamenih (1951, 19612), Pesmi o morju (1955), Za celo leto (1960), Pesmi za otroke (1963), Iz roda v rod duh išče pot (1969), živi Orfej (1970), Socialna lirika (1972), Sončnica na rami (1975) in še katera. G-ove pesmi so prevedene v albanščino, angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, poljščino, ruščino, slovaščino. Poleg tiskanih, so v rkp še nekateri prevodi v it. (F. Dakskobler). G-ove pesmi so tudi na nekaterih govornih ploščah (1970). Doprsni kip, delo Zdenka Kalina, je bil odkrit v Nabrežini 1978; ob tej priložnosti tudi spominska značka. Od nov. 1976 plošča z G-ovimi verzi, vzidana nad nabrežinskim portičem.

Prim.: krstne matice v Nabrežini; spomini sestre Polde Gruden por. Brazdil; M. Jarc, LZ 1921, 180–2, 185; SN 12.4.1922; Z. Kveder-Demetrović, Jugoslavenska njiva 1922, II, 30–2; A. Debeljak, SN 29. 4. 1923; Danton Francevič [=A. Debeljak], Jutranje novosti (Lj.) 29. 4. 1923; IS 22. 2. 1925; SBL I, 269; ASK 130, VIII; F. Koblar, v: Slovenci v desetletju 1918–1928, Lj. 1928, 651; Slodnjak, Pregled; A. Ocvirk, LZ 1938; -o [=B. Borko] J 20. 4. 1939; J 7.11.1939; V. Pavšič, LZ 1939, 299–303; L. Legiša, Dejanje 1939, 295–300; Slovenski dom 9. 2. 1940; SN 2. 3. 1940; D. Šega, Sdb 1939, 178–81; V. B[artol], LdT 24. 5. 1946; 1. 2. 1946; SPor 1. 12. 1948; DEn 3. 12. 1948; Tov 3. 12. 1948; M. Ravbar, PDk 4. 12. 1948; C. Zagorski, NO 1949, 1–2; F. Albreht, v knjigi: I. G., Na Krasu, Lj. 1949, 43–4; F. Kumbatovič, v knjigi: I. G.: Pesmi, Lj. 1949 (1950), 267–327; isti, NS 1949, 345–63; L. Legiša, NS 1949, 1002–7; B. Borko, SPor 25.4.1949; A. Budal, PDk 29. 11. 1949; K., Vestnik (Mrb) 28. 1. 1950; B. Borko, NS 1950, 374–5; F. Albreht, NS 1950, 160–3; in, Vestnik 20. 5. 1950; F. Filipič, NO 1950, 121–2; M. Brecelj, Nova pota 1950–51, št. 6; isti, SlovJ 26.11.1954; isti, p. t. št. 50; PDk 4. 8.1955; P. BrazdilGruden, SPor 24.11.1958; EJ 3, 628; Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova 5, 1960, 714; J. Furlan, PDk 18. 4. 1965; PDk 30. 11. 1965; D. Šega, v knjigi: Drago Šega, Eseji in kritike, Lj. 1966, 38–47; Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja št. 8–9, str. 186; PDk 26; mar. 1967; Slodnjak, Slovstvo; Matajur 15. 1. 1970; ZSS VIII, 20–1 in pass.; Pogačnik-Zadravec, knj. 5–8; Slodnjak, Obrazi; LPJ 2, 314–6 (z bogato bibliografijo in seznamom prevodov v tuje jezike; avtorja S. Bunc, F. Dobrovoljc); J. Vidmar, Obrazi, Lj. 1979, pass.; Postavitev spomenika ob 30-letnici smrti I. G., Nabrežina 1978.

Brj.