Gruber, Avguštin (1763–1835)

Gruber Avguštin, 23. škof lj., r. 23. jun. 1763 na Dunaju, u. 28. jun. 1835 v Solnogradu. Bil je sin bogatega dunajskega trgovca, hotel postati diskalceat (1780–1 je v Mariabrunnu delal novicijat, 1781–3 bil klerik v dun. samostanu), a izstopil ter končal teol. študije v dun. generalnem semenišču. Po ordinaciji 1788 je služboval do 1795 v Brunn am Geb., do 1796 pri Sv. Leopoldu na Dunaju, tu do 1802 bil katehet normalne glavne šole pri Sv. Ani (obenem učitelj katehetike za duhovske preparande), do 1806 nižjeavstr. vladni svetnik in referent za cerkvene in šolske stvari (bil je obenem izza 1803 član dvorne komisije za presojo novega kateh. načrta ter priredil nov »mali katekizem«, ki se je uvedel), do 1816 pravi dvorni svetnik združene dvorne pisarne z istim referatom (često je imel glavni referat o najvažnejših šolskih vprašanjih; 1808 je vizitiral šole po Galiciji in Lodomeriji; 1814 do odhoda v Lj. je bil član centralne organizacijske dvorne komisije in referent za cerkvene zadeve v tej komisiji ter je v tej poziciji sodeloval pri reorganizaciji ilirskih pokrajin, ki so prišle 1814 pod Avstrijo; ko je prišel z 11. majem 1816 pod Avstrijo teritorij solnogr. nadškofije, je začel zanj izdelovati organiz. štatut; v priznanje je dobil 12. sept. 1812 titul. proštijo Ardagger; 5. febr. 1813 častni doktorat teol. fak. dunajske univ. Ko sta se 1814 izpraznili škofiji v St. Pöltenu in (po Kavčičevi smrti) v Lj., je bil G. predlagan za obe stolici, a za lj. je bil prvotno določen organizator cerkv. in šolske uprave v Iliriji prošt Jüstel. Ker je dobil st. pöltensko škofijo dun. prošt Dankesreither, ki je bil starejši, je postal lj. škof G., za katerega se je posebno zavzemal predsednik centr. organ. dvorne komisije grof Prokop Lažanský (25. jun. 1815 imenovan, 22. jul. 1816 v Rimu potrjen, 8. sept. 1816 na Dunaju posvečen, 10. nov. 1816 v Lj. vmeščen) ter upravljal lj. vladikovino do 1824, ko mu je tu sledil Wolf, med tem ko je sam odšel za nadškofa v Solnograd (23. apr. 1823 v Rimu na priporočilo avstr. ces. imenovan, 15. jan. 1824 zapustil Lj.). V Lj. je v času kongresa, a tudi sicer imel razne odličnike v gosteh (2. dec. 1816 sicilijskega princa Leopolda in soprogo; 9. febr. 1817 nadv. Reinerja, 14. apr. 1818 cesarja in cesarico, 13. avg. 1819 prestolonaslednika, 15. avg. 1820 nadv. Karla, v dobi kongresa carja Aleksandra, ki je s svito od 7. jan. 1821 stanoval v škof. palači, medtem ko se je škof nastanil v semenišču). Kmalu po zaključku kongresa je postal 2. jun. 1821 pravi tajni svetnik in s tem dobil naslov ekscelence.

G., ki je prišel v Lj. z glasom dobrega šolnika in latinika, a brez znanja splošnega jezika svoje vladikovine, se je začel tu učiti slovenščine, ter se v njej toliko izuril, da se je mogel z vsakim Slovencem sporazumeti, po preteku 5 let pa v slovenščini tudi pridigati (prvič po letu 1821 pri posvečenju župne cerkve na Breznici pri Radovljici). Njegovo vladikovanje v Lj. se je vršilo v znamenju cerkvenega kneza brez posebne lastne cerkveno-administrativne inicijative, ki se še ni bil otresel vtisov jožefinske vzgoje, imel birokratsko uglajenost, gojil morda željo, zabrisati razne spomine na svoje prejšnje delovanje (papež G.-a v začetku zato ni hotel potrditi, ker je kot referent za cerkvene stvari pri beneč. dvorni pisarni brez pridržka podpisal naredbo, s katero se uvaja jožefinski zakonski patent za benečansko-lombardsko kraljestvo; ko se je v Rimu potrditev celo leto zavlačevala, se je na Dunaju govorilo, da tiči vzrok v tem, ker bi bil G. nekdaj framazon, kar je vsaj Kopitar »rad verjel«), imel na vse strani dobro voljo, a bil v glavnem vendar tip prilagodljivca. Demokratizacija stol. kapitla je pod njim napredovala, toda menda bolj avtomatično, nego iz njegove tendence. (Gener. vikar je ostal janzenist Juri Gollmayer, kanoniki, med katerimi je bila že 1815 iz 12 polovica neplemičev, so postali po večini neplemiči: 1818 janzenista Mat. Ravnikar in Bonav. Huml, 1819 jožefinca Juri Mayer in Urban Ažbe; 1820 Lorene pl. Schluderbach in Štefan pl. Grizoni, 1821 Urban Jerin, 1823 Luka Burger in Andrej Albrecht, tako, da sta bila ob G.-jevem odhodu med 9 pravimi kanoniki le 2 plemiča.). Stranke janzenistov ni ljubil, a kot prilagodijivec ž njo ni iskal konfliktov, pač pa je imel često za primerno, da ji ugodi. Ko je 1820 po demisiji janzenista Klementinija predlagal za ravnatelja bogoslovskih študij janzenista Bonav. Humla, ni uspel, ker je bil imenovan Urban Ažbe. Le semtertje zazveni iz njegovih ukrepov rahel odmev nejanzenistične miselnosti. Ko so se obrnili n. pr. lj. šentpetrski predmeščani 1816 nanj s prošnjo za nadaljnjo dovolitev šmarnogorske procesije, so bili uslišani; a ponovno borbo radi te procesije je končal 2. jul. 1819 z res »lavirarskim« odlokom, naj sicer »izostane v prihodnje binkoštni torek na Šmarni gori pridiga, ki je itak nasprotna bogoslužnemu redu, ker so propovedi dopustne same o zapovedanih praznikih«, da pa škofijstvo »Šentpeterčanom, hotečim opraviti binkoštni torek pobožnost na Šmarni gori, ne bo nikdar branilo romanja tjakaj, tudi ne bo prepovedovalo najemati župno duhovščino, ali, ako bi ta ne mogla ali ne hotela iti, druge svetne ali redovne mašnike za eno ali več svetih maš«, in končno, da »škofjstvo Šentpeterčanov ne bo oviralo prositi Boga po presv. Bogorodici za odvrnitev požarnih nesreč«. Na sličen način, ki bi naj zadovoljil obe stranki, je skušal rešiti tudi vprašanje križevega pota. Ko je namreč na vizitaciji po večini cerkva svoje vladikovine našel podobe križevega pota, a obenem videl, da ga verniki za nobeno reč toliko ne prosijo, kakor za dovoljenje te pobožnosti, je predložil 4. marca 1818 lj. okrožnemu dekanu Bonav. Humlu v presojo vprašanje, ali se ne bi moglo ugoditi želji ljudstva tako, da bi verniki ne hodili od postaje do postaje, ampak ostali vsak na svojem prostoru v cerkvi ter poslušali razmišljanja in molitve, ki bi jih prednašal duhovnik na prižnici o določenih dneh v zvezi s podobami križevega pota. (Rezultat ni ugotovljen.)

Sodeloval je pri raznih akcijah onodobne lj. družbe. Ko je 1817 radi prejšnje slabe letine nastala velika draginja ter se po inicijativi guvernerja grofa Strassolda osnovalo posebno dobrodelno društvo, je G. sprejel vodstvo društva. Predvsem njegova zasluga je ustanovitev ubožnega zavoda v Lj. v začetku 1820, čigar komisiji je bil tudi predsednik. Po vzpostavitvi stanovske ustave 1818 je 18. marca imel sam cerkveno slovesnost, nato je v dež. zboru v imenu stanov odgovarjal guvernerju kot deželnoknežjemu komisarju, v isti seji bil izvoljen tudi za stanovskega odbornika z duhovske klopi. Tudi pozneje je v zboru o važnih prilikah govoril. Ko so se 1821 nekateri člani stanovskega dež. zbora nagibali k mnenju, da je »za državo bolj škodljivo nego koristno, če se toliko kmetiških šol ustanovi« in da »duševno delovanje sinove plemenitih rodbin varuje lenobe, kmetiške sinove pa zapeljuje k lenobi«, G. ni bil za to, da bi se odpravilo nekaj šol, pač pa menil, da bi bilo treba namesto trivijalk osnovati več glavnih šol. Ob snovanjih lj. muzeja je 4. jul. 1821, pač v sporazumu z guvernerjem, prvi v dež. zboru uradno o tem govoril, da »se tudi na Kranjskem ustanovi domoroden muzej, kakršne že imajo druge pokrajine monarhije«, predlagal za vodjo »Družbo za poljedelstvo in koristne umetnosti« ter imel v seji 15. okt. 1821 tudi referat, ki je spravil stvar v pravilno smer. Ravnikar-Gollmayerjeva struja za večjim uveljavljenjem slovenščine v osnovnem šolstvu je začela delovati sicer že pred njegovim prihodom, a nasprotoval ji po vsej priliki ni, čeprav 1821 v dež. zboru izjave Karla Zoisa za samoslovenske šole ni izrečno podprl. Ravnikarjeva akcija za ustanovitev slov. stolice v lj. bogoslovju je bila ob njegovem prihodu v Lj. že v ugodnem toku, v njem pa dobila, kakor vse kaže, akcija in realizirana ideja uvidevnega podpornika. Izmed slov. šol. knjig »je pustil natisnet« vsaj »en nov Keršansk navk ali Katekizem«, t. j. pač 1822 prevod novega Leonhardovega »Keršanskega katolškega návuka«, ki ga je priredil ali Ravnikar ali Zalokar. Nekoliko je prispeval menda tudi k pomnožitvi slov. cerkvenopismenstvenega repertoarja. Sicer je serija lj. poloficialnih cerkvenonabožnih tiskov iz 1817–23 skromna in označena s ponatisi (med 13 tiski je 8 ponatisov), med tem ko so knjigotržni kramarji (Bilderbücher- u. Liederkrämer) po sejmiščih in božjih potih širili »verskosanjave spise in pesmi v obliki ljudskih knjig in molitvenikov, ki bi mogli na verske pojme priprostega naroda slabo vplivati«. Toda med poloficialnimi spisi sta tudi Metelkova prevoda, ki je dal zanja inicijativo pač G. (Piusa VII. apost. pismo, 1822; Gruberjeva »Zadna pridiga« 4. jan. 1824). Kakor se je pod njegovim vladikovanjem izdal prvi tiskan slov. prevod apost. pisma, tako se je najbrž že tudi mislilo na potrebo slov. tiskanih pastirskih listov, katerih serija se začne 1824. Izmed katehetičnih in drugih spisov, ki jih je pozneje dal v tisk, ni menda nobeden nastal v Lj. Pri odhodu iz Lj. je odšel ž njim njegov dvorni kaplan Fr. Kutnar, ki se ima njemu zahvaliti za karijero.

Prim: V škof. arhivu (po prepisih I. Vrhovnika): Fasc. XII/9–1 (okrožni lj. urad 7. nov. 1817 okrožnemu lj. dek. o prodaji verskosanjavih knjig) in fasc. XII/9–2 (škofijstvo 4. marca 1818 okrožnemu lj. dek. o križ. potu); gradivo prof. Polca v Lj. (med dr. spisi drž. sveta v drž. arhivu na Dunaju št. 3581/1815, 232/1817, 1547/1817); LZg 1817 (3. maja, 20. jun.), 1818 (21. jul., 20. nov. 27. nov.), 1819 (23. marca, 22. okt.), 1822 (8. marca); IB 1821, str. 212; Schumann Ignaz v. Mannsegg, Geseh. des Lebens weiland des (itd.) Augustin Gruber, Salzburg 1836; šem. lj. škof. 1843, 22; Bleiweis, Zgod. kmet. družbe 1855, 6; isti, Zgodov. črtice važn. delovanja kmet. dr., 1867, 20; Wurzbach V (1859), 378; Šafařík I, 149; Marn IX, 5; Dimitz IV, 288; Apih, Dež. stanovi kr. 1818–47, LMS 1890, 152; Müllner, Gesch. d. krain. Landesmus., Avgs. 1897, 7; Weiss Ant., Gesch. d. österr. Volksschule, I (1904), 160, 178, 181, 231; II, 1, 178, 179, 363, 365, 440, 443, 486, 503, 533, 569, 574, 579, 580, 649, 653, 667, 698, 702, 824, 898, 938; Simonič I, 102, 118, 139, 207, 276, 277, 279, 304, 306, 390, 408, 505, 528, 589, 613; IMK 1907, 16; Prijatelj, Doneski k slov. liter. in kult. zgod., LMS 1907, 10–11; Vrhovnik, Ozadje Preš. »Šmarne gore«, DS 1920, 247; Prijatelj, Duš. profili, LZ 1921, 392, 394; Polec, Kralj. Ilirija 32, 74. V beletriji: Tavčar, Izza kongresa (izd. 1924, 11, 14, 50, 61, 215, 285, 323, 327, 464). - Slika: Leop. Layer (Nar. muz. v Lj., prim. Steska, Carniola 1914, 24); Janez Potočnik (Nar. muz., prim. Steska ZUZ 1924, 79); neznan avtor (škof. dvorec v Lj.); litografija brez umetnikovega podpisa je priložena nekaterim prim. Schumanna 1843. Kd.