Grohar, Ivan (1867–1911)

Grohar Ivan, slikar, r. 15. jun. 1867 v Sorici, u. 19. apr. 1911 v Lj. Njegov oče Andrej, ki je bival, ko se je G. r., kot gostač v Spodnji Sorici št. 15 (»stari farovž« ), si je pozneje sezidal lastno bajto v Zgornji Sorici št. 31, a je živel z ženo Nežo (r. Jenšterle) in dvema otrokoma (hči Ivanka) zelo revno ter u. še v G.-jevi mladosti. G. je s kosom kruha, ki ga je imel za kosilo, obiskoval domačo ljudsko šolo, bil v njej zelo priden in kazal mnogo nadarjenosti; potem je hodil kot drvar v Jelovico in služil za hlapca in pastirja pri kmetih v Davči (pri »Dolinarju« in »Matevžu«). Že popolnoma dorasel je odšel, podpiran po soriškem župniku Ant. Jamniku, za malo časa kot vajenec k slikarju Bradašku v Kranj in nato (najbrž šele 1888) k ital. slikarju N. Milanesiju v Zagreb, a je moral pouk prekiniti, ko je bil 1888 pozvan k vojaščini (17. pp.). Črnovojniško poveljstvo št. 4 ga je označilo v svoji kvalifikaciji kot »odkrit, vesel, pošten in trden značaj«, ki na tovariše dobro vpliva; vojaška oblast ga je rabila kot litografa, a G. je bil večkrat v konfliktih z njo in je celo dezertiral na Beneško (baje je hotel stopiti v akademijo v Benetkah) ter bil nato, ko se je zopet prostovoljno javil pri vojakih, 24. sept. 1889 od garniz. sodišča v Trstu obsojen na eno nadaljnje leto službovanja in 5 mesecev težke ječe s hudimi poostritvami. Po vojaščini je G. odšel 1892 s podporo dež. odbora kranjskega v Gradec, kjer se je vpisal v »Landschaftliche Zeichenschule«, ki jo je vodil prof. Henrik Schwach. Po 3 letih risanja in slikanja na tej šoli se je 1895 oglasil za sprejem v dun. akademijo, a ni prebil sprejemnega izpita in je odšel za 2 meseca v Monakovo, da si ogleda zbirke in mesto, se vrnil v domovino, se tu slučajno seznanil z R. Jakopičem, s katerim ga je odtlej vezala vez iskrenega prijateljstva do smrti, živel in slikal nekaj časa v Sorici (atelier v »starem farovžu«, v Sp. Sorici 21 in nekaj časa v župnišču) in zopet odšel za 2 leti v Monakovo. Tu je hodil risat večerni akt v Ažbetovo šolo, v katero ga je bil vpeljal Jakopič, kopiral v Stari pinakoteki Murillove in Velazquezove slike in posebno ljubil Boecklina. V začetku 1900 se je vrnil v Lj. (stanovanje Krakovski nasip 22), sodeloval tu pri I. slov. umetn. razstavi, prirejal izlete na Gorenjsko, da slika krajine, in opravljal posle blagajnika v odboru Slov. umetniškega društva, kar je postalo usodno za vse njegovo življenje. Ko je 28. okt. 1902 odpotoval v Št. Peter na Beneškem, ga je odbor zaradi poneverbe ovadil policiji, in dasi se je G. sam, takoj ko je zvedel o tem, vrnil v Lj., dasi je za 850 K, ki jih je manjkalo v blagajni, zastavil društvu 50 slik, cenjenih na 2500 K, dasi se je ponujala še druga garancija in je vsaka škoda prav tako bila izključena kakor namera oškodovanja, ga je odbor izročil drž. pravdništvu, na čigar obtožbo je bil 15. nov. 1902 obsojen po § 183 k. z. na 3 mesece težke ječe. 16. dec. 1907 je društvo sicer izjavilo, da po G. ni trpelo nobene škode, toda G. tega dogodka, ki je poleg strašne bede bil glavni vzrok njegovega nerednega življenja, telesnega hiranja in zgodnje smrti, ni nikoli več prebolel; svoje življenje je pozneje imenoval »pokoro za stare grehe«. V začetku 1903 je živel in slikal nekaj mesecev pri not. Rahnetu na Brdu, jun. 1903 pa se je preselil na Dunaj in tamkaj najel slikarsko delavnico, študiral v muzejih, prezebal in gladoval dolge mesece, v katerih so mu bila edina tolažba ure, prebite v prijateljski hiši Etb. Kristana, si hotel pomagati kot pomočnik pri nekem slikarju kulis, a to delo kmalu opustil, in odlično sodeloval pri Miethkejevi razstavi na Dunaju spomladi 1904, ko so slov. umetniki prvikrat skupno razstavili v tujini. Po Jakopičevi ponudbi Miethkeju iz Lj. je G. vodil dogovore z lastnikom salona, urejeval razstavo in sodeloval pri ustanovitvi prvega kluba slov. umetnikov Sava (organiziran na Miethkejevo pobudo, ostali člani: Ferdo Vesel, Matija Jama, Matej Sternen, Roza Klein, Ivan Berneker, Peter Žmitek). Po velikem uspehu razstave in prodaji lastnih slik z novimi upi navdan je odšel (najbrž sredi apr.) 1904 v domovino, živel in slikal nekaj mesecev v Sorici, potem pa se preselil jeseni istega l. v Šk. Loko, kjer sta že bivala Jakopič in Sternen, in si uredil atelier v »Štemarjih« pri Fr. Dolencu, kjer je ostal do zadnje bolezni, živeč po večini v najtežji bedi. Iz Šk. Loke je potoval večkrat na deželo slikat, bil 1905 v Berlinu, kjer je na Wertheimovo povabilo razstavil, na povabilo Nadežde Petrovićeve v Beogradu, febr.-marca 1908 v Varšavi, kjer je uredil slov. razstavo, maja-jun. istega l. v Bohinju, kjer je nabiral kostume in ljudi za dunajski jubilejni sprevod, nov. 1909 v Trstu in Gorici. Da se reši bede, se je nameraval potegovati za službo profesorja na srednji šoli, a njegovo prošnjo na cesarja od 23. okt. 1907 za spregled pravnih posledic nekdanje kazni je dež. sodnija zavrnila. Medtem se ga je lotila jetika, in ko mu je dež. odbor kranjski po Jakopičevem in Krekovem prizadevanju brez prošnje podelil spomladi 1911 štipendijo 2000 K, da odide v Italijo, je bila pomoč prepozna; G. je prišel v Lj., da dvigne štipendijo, a ga je Jakopič moral prepeljati v bolnišnico, kjer je izdihnil ob pol 12 po noči v sobi št. 30 v 2. nadstr. medic. oddelka. Pokopali so ga 21. apr. pri Sv. Križu v Lj. — G. je bil nadpovprečno visoke rasti, suh, po obrazu kozav, kodrastih rjavih las, kratke špičaste brade, dobrodušen, zaupljiv, zvest in radodaren, opore potreben, večinoma molčeč, neroden v izražanju, zgovoren in vesel le v svoji družbi, pevec, tipičen kmetski fant, ki je tudi kot slikar doma rad prijel za kmetsko delo in se dobro počutil le na deželi, z vsem srcem navezan na slovensko zemljo.

Umetniški dar je bil G.-ju prirojen in si ga je, če izvzamemo neznatno pomoč ljudske šole in nekega slikarja-rokodelca, ki je prebival v G.-jevi rojstni hiši, vso mladost sam izpopolnjeval. Kot deček je neutrudno rezljal igrače, a tudi slikal, kakor dokazujejo risbe, ohranjene v zapuščini župnika Karlina; risal je celo med vojaško službo. a) V tej zgodnji dobi, pred graško šolo in med njo, so nastale slike: Kronanje Matere b. (v znamenju Podroštom pri Zalem logu); Immaculata (mežnarija v Sorici, slikano v Zagrebu 1888); Moška glava s fesom (1893, Nar. gal.); Glava starca (študija, 1893, Nar. gal.); Moška glava (študija, 1893, Nar. gal.); Ženska glava (študija, 1894, Nar. gal.); Glava deklice (1894, Nar. gal.); Ženska glava (1894, Nar. gal.); Mati b. s sv. Dominikom (župnišče v Sorici, 1894); Emavs (znamenje pred mežnarijo v Sorici, 1894); Župnik Eržen vidi Abrahama (župnišče v Zalem logu, 1894); Na Pogačarjevem trgu (akvarel, Nar. gal.); Portret moža (študija, 1895, Nar. gal.); Moški portret (študija, 1895, Nar. gal.); Sv. družina (župna cerkev v Sorici, 1895). V tem času kaže G. malo umetniške samostojnosti; mlademu samouku in poznejšemu graškemu šolarju gre zlasti za pravilnost risbe, ki je še zelo trda. — b) Izza 1895, po prvem obisku v Monakovem, do ok. 1900, se poskuša G. zlasti v figuralni kompoziciji in slika nabožne slike pa genreske prizore. V tem času so nastale: Sv. Miklavž (prvotno v vel. oltarju, sedaj v zakristiji v Sorici, 1896); Rojstvo (1896, Nar. gal.); Jaslice (1896), »Župnik Boncelj vidi Abrahama« (1896), Maček, Mrtva narava, Pincgavka (vse v župnišču v Sorici); Sedeča dekle s podprto glavo, Deček od zadaj, Kmetska peč, Pogled na Triglav (vse 1897 in v Nar. gal.); Pogled na Triglav (iz istega časa, Nar. gal.). Hkrati izvršuje ilustracije: Ob izviru Sore (DS 1896, 18) in Pri kopi (DS 1898, 617). V tej dobi je nastala dolga vrsta cerkv. slik: V Libušnjah na Goriškem (v presbit. Štirje evangelisti; na stropu ladje Marijino vnebovzetje, za oltarjem Prihod sv. Duha); v Logu pod Predelom (Češčenje sv. R. T., Marijino kronanje, Mučeništvo sv. Štefana); v Ročinju nad Kanalom (Češčenje sv. R. T.); pri Sv. Heleni pri Dolu (Najdenje sv. križa, Sv. družina pri delu, oboje dogotovljeno febr. 1898); v Ribnici (Sv. Štefan papež, začeto v Monakovem 1900, končano spomladi 1901 doma); Srce Jezusovo za lj. škofa in za cerkev v Begunjah na Gor. (dva osnutka v Nar. gal., 1900); na Brezjah (Sv. Anton Pad. in Pušč., izvršeno v Monakovem ob koncu 1899, osnutka v Nar. gal.); Mati b. s sv. Tomažem Akv. in sv. Alojzijem (1900, Nar. gal.); Študija za svetnika (Nar. gal.). V to dobo spadajo genreske slike: Dobro došel! (pivska družba pozdravlja novega gosta), Slaba vest (= Prepovedan sad; dekle, ki zoblje grozdje); Nezakonska mati (vse razstavljeno pri Mathianu v Lj. febr. 1898); Pred poroko (nar. noša, prodana v Zurichu, kjer je bila razstavljena); Mož pri peči (si prižiga pipo) in Žena ob ognjišču (oboje prodano v Monakovem); Maske na svatbi (imen. tudi »Petelin«, »Pustne šeme« in »Brna na svatbi«; prva, starejša kompozicija v Nar. gal., 1899, druga, večja in mlajša v zasebni lasti); V nedeljo zjutraj, Moja mati (Nar. gal.), Naš Peter, Slap pod Krnom (vse razstavljene 1900). Nar. gal. hrani dalje osnutek kompozicije Prometej (1899) in kompozicije Povodne vile (najbrže iz istega leta), 2 akvarela (Ležeča ženska) in 3 osnutke za poslikanje trnovske cerkve v Lj. (1901), katero naročilo so G.-ju kesneje umeknili (prim. Slovenec 1911, št. 229). G. se je v tej dobi oprostil šolskega vpliva, se izobrazil ob kompozicijah mojstrov v Monakovem, a vendar ostal v okviru idealistično navdahnjenega realizma. — c) Po prihodu iz Monakovega v domovino do naselitve v Šk. Loki se izvrši v G.-jevem stilu radikalen preobrat k impresionističnemu naturalizmu. To je doba, ko je bil pod močnim vplivom Segantinija, s čigar delom se je bil seznanil med drugim bivanjem v Monakovem, in slov. impresionistov (Jakopič, Jama). Cerkvene (idealistične) snovi ga niso zanimale več, predmet mu je postala impresionistično pojmovana natura, zlasti krajina. Na razstavi 1902 v Lj. se je pojavil nov G., krajinar: Ob savskem bregu; Iz Stare fužine (= Pogled na Triglav, Nar. gal.); Trnovsko pristanišče (Nar. gal.); Ribiški čoln (Nar. gal.); Stari devinski grad (Nar. gal.); Solnčni zaton; Južina; Ob Gradaščici (Nar. gal.); Motiv iz Koprivnika (Nar. gal.); Devin (zasebna last); Sv. Jakob (Nar. gal.); Diploma (dr. Majaron, Lj.). V tej dobi so nastale tudi: Pot z vozom (Nar. gal.); Pod Koprivnikom (= Počitek, Nar. gal.); Spomlad (nastala pri not. Rahnetu na Brdu 1903, Nar. gal.); Mecesen (nastal 1904 na Heblarjih pri Sorici, Fr. Dolenec, Št. Loka); Reka Alberone, Študija, Vas Occulis (kupil kralj Peter), Polje pri Rafolčah (kupilo dun. ministrstvo, ostala na Dunaju), Občinski svetnik (dr. Demšar, Lj.), 3 Zimske študije (vse razstavljeno 1904 pri Miethkeju na Dunaju), Jez v Železnikih (dr. Demšar, Lj.). V Belgradu 1904 je G. razstavil še Na paši (prodano prosv. ministrstvu v Belgradu), Gorenjsko krajino, 2 Skici (kupil belgrajski trgovec Zenović), iz te dobe hrani Nar. gal. akvarel Most v beneški vasi. L. 1902. je G. portretiral pisat. Kostanjevca, 1904 izvršil Portret starčka in trg. Fr. Souvana za Mestno hranil. V Lj., nekaj del simboličnega značaja je sam uničil. Krajine, ki jih je G. izvršil v tej dobi, niso zgolj naturalistična obnova atmosferičnih in geoloških posebnosti naše zemlje, marveč so hkrati nje poetična interpretacija, kar je zunanja kritika zaznamenovala kot svojstveno slov. umetn. občutje. — d) Ko se je G. 1904 naselil v Šk. Loki, se je bolj in bolj osvobajal od tujih vplivov, tu je našel, čeprav združen po istih ciljih z ostalimi slov. impresionisti, svoj lastni umetn. izraz. Do 1906 so nastale Postojnska jama (Nar. muzej, Lj.), Za vasjo (kesneje preslikano), Na njivi, Drevo, Študija; portret Fr. Levca (Sl. Matica, Lj.); do 1907 Sejavec (končan 1907 v Šk. Loki, v lasti Fr. Dolenca v Šk. L.), Ajda v cvetju (platno, pozneje preslikano), Snežni metež (Fr. Dolenec v Šk. L.), Iz loškega kota (Nar. gal.), Portret Mite Petrovića (zasebna last, Belgrad); ok. 1906 tudi Sv. Ciril in Metod v Rimu (g. Pavlin v Podbrezju); do 1908 Kapela v gozdu, Stare fužine v Bohinju, V gozdu, Kamnitnik v snegu (Fr. Dolenec v Šk. L.); Hrast (= Na sedlu, Nar. muzej v Lj.), Krajina ob Sori (Fr. Dolenc v Šk. Loki.), zimska krajina (not. Rahnè na Brdu), Gerajte (Fr. Dolenec, Šk. L.), Stara Loka (Nar. gal.). V zadnjih delih, izvršenih v letih, ko je bilo njegovo telo že razjedeno od bolezni, je G.-jeva poteza postala širja, kolorit enotnejši in kompozicija monumentalna; v teh slikah je višek njegovega ustvarjanja. Do 1909 so nastale: Kmečki dvor, Štemarski vrt (Fr. Dolenec, Šk. L.), Študija, Na polju, Z mojega okna, Sorško polje, Opekarna, Vaška cesta, Jesensko solnce (= Praprot, Nar. gal.), Sejavec (Nar. muzej v Lj.), Bajka (Nar. gal.), 2 Jeseni, Zelje (preslikano); pred smrtjo še: Voznik (= Deček z vozom, nedovršeno, Fr. Dolenec, Šk. L.), Pastir (nedovršeno, zasebna last), Kozolček (prodano v Belgradu), Pri delu (= Krompir, Jelko Erzin, Lj.), Vasica, Stara Loka (nedovršeno, dr. Virant Lj.), Pod Kamnitnikom (Jelko Erzin, Lj.), Snopje (Nar. gal.), Hribček (= Holm, Nar. muzej v Lj., 1910). — Razen omenjenih silk jih je še mnogo v zasebnih rokah, risbe v zapuščini župn. Karlina, pri Rib. Jakopiču, A. Gabru, Iz. Cankarju. Nekaj slik je G. pozneje, ko ni mogel kupiti platna, preslikal; mnoge so zaradi slabe kvalitete barve obledele in se spremenile. — G. je razstavljal spočetka po trgovskih izložbah v Lj., nato na 1. razstavi 1900 v Lj., febr. in jun. 1902 pri Schwentnerju v Lj., na II. razst. 1902 v Lj., pri Miethkeju na Dunaju 1904, v Belgradu na jugosl. razst. 1904, v Secesiji na Dunaju 1905, v Berlinu pri Wertheimu 1905, v Londonu na avstr. razstavi 1906, v Sofiji na jugosl. razstavi 1906, v Trstu 1907, v Krakovu in Varšavi 1908, istega l. se prepozno priglasil za mednar. razstavo v Benetkah, pri Schwentnerju v Lj. 1908, na razst. v Lj. 1909 in 1910, po smrti v Lj. 1911 in na jugosl. razstavi v Belgradu 1912. Priznanje v tujini je bilo popolno, doma so ga v prvi, realistični dobi ocenjevatelji hvalili, pozneje je bila sodba rajši neugodna, a oprezna, takoj po smrti se je jel splošno poudarjati njegov pomen za slov. umetnost. Po belgrajski razstavi 1904 je bil odlikovan z redom sv. Save. Poleg ustvarjanja stalnih umetnostnih vrednot kot takih je G.-jeva zasluga, da je bistveno sodeloval pri zoblikovanju slov. moderne umetnosti s svojstvenim značajem, pri organizaciji slov. razstav v tujini in pri ustanovitvi prvega slov. umetn. kluba. — Prim.: Matice soriške župn. sodni akti; poročila župn. Jan. Mikuža in Ant. Jamnika, Rih. Jakopiča; G.-jeva korespondenca Nadeždi Petrovićevi; katalogi razstav v Lj. 1900, 1902, 1909, 1910, 1911, pri Miethkeju na Dunaju 1904, v Belgradu 1904 in 1912, Sofiji 1906, Trstu 1907; LZg 22.-25. apr. 1911 (Fr. Kobal); DS 1896, 18; 1898, 617; 1900, 152, 153, 608, 728, 729; 1911, 240, 285 (Jos. Regali); SN 8. jan. 1900 (V. Holz); 1900, št. 246; 1911, št. 98 (Fr. Kobal); Slovenec 22. apr. 1911; RP 22. apr. 1911; E 5. maja 1911 (Munih); LZ 1902, 213, 788; 1904, 63, 445, 510, 571; 1905, 63; 317 (Iv. Prijatelj); 1907, 607, 761; 1909, 525; 1911, 297, 648, 355 (Rih. Jakopič); Slovan II, 387; III, 159; IV, 192; 1909, 288; 1910, 227; 1914, 111 (Rih. Jakopič), 113 (Iv. Vavpotič); Vesna 1921, št. 2. (Iv. Vavpotič); Omladina VIII. št. 3.; NZ 1911, št. 4.-5. (E. Kristan); IT 1911, št. 10. (s sliko); Hrv. Prosvjeta 1911, št. 17. (s sliko); Slav. Tgblt, Dunaj, 1911, št. 147.; Veda 1911, 504; Srp. knjiž. glasnik 1905, 1. jul. (Slovan III, 286). Moletova pesem posmrtnica LZ 1911, 296. Prim. tudi sodni zapušč. oklic v LZg 1911, št. 93. in 108. Reprodukcije G.-jevih slik, zlasti še v Slovanu 1914, Vesni 1921, Slov. moderni umetnosti I. Slika: Slovan 1911, 221. Cr.