Gregorič - Stepančič, Marica (1874–1954)

Gregorič-Stepančič Marica, pisateljica, r. 2. dec. 1876 v Škednju pri Trstu, je obiskovala slov. ljudsko šolo v Škednju (1882–6), nem. ljudsko in mešč. šolo v Trstu (1886–91) ter učiteljišče v Gorici (1891–5). Učiteljevala je v raznih krajih tržaške okolice, nazadnje v Škednju. Tedaj si je na raznih potovanjih ogledala skoro vso Evropo (razen Rusije). 1917 se je omožila z Gracijanom St., lastnikom tvrdke Pipan & dr. v Trstu. Pisateljevati je začela 1896, v začetku drobne članke in dopise o tedanjem nar. boju, posebno ob Adriji, pozneje tudi razne prigodnice in listke in jih priobčevala (psevdonimno) večinoma v E, pa tudi v SN, Miru, Jutru, Dnevu, Rdečem praporu, Zarji. i. dr. S pesmimi in leposlovnimi spisi je sodelovala pni MD, DP, LZ (od 1901), nekoliko tudi pri DS (1905), Zvončku, Naši bodočnosti, Slovanu (1910) i. dr.; posebno mnogo je pisala za Jadranko, ki jo je urejevala 1921–3. Izmed leposlovnih spisov je omeniti trodejansko tragedijo Veronika Deseniška (Jadranka, 1922), izmed potopisov opis lundske kripte in upsalske katedrale (DS, 1912) ter Izprehode po Skandinaviji (Jadranka, 1922). Tudi je prevajala iz ruskega (Puškina, Tolstega), ital., franc. in nem. jezika. Za deco je spisala Otroški oder (1910) in z Utvo-Prunkovo Pravljice (MD, 1910). Izdala je Slov.-ital. slovnico (1913), Ital.-slov. slovnico (1915), zgotovila Slov.-franc. slovnico in paše zgodovino tržaških Slovencev. Psevd.: Vanda, Mira, Škedenjka, Zagorka, Primorka, Ksenija, Mihajlova, Rodoljubka, Kraševka, Tržačanka, Marica (Mara, M.), G. (Stpč., S.), Gracijanova i. dr. *

Gregorič-Stepančič Marica, pisateljica, publicistka, r. 2. dec. 1874 v Škednju pri Trstu, u. 16. febr. 1954 v Trstu, pokopana v Škednju. Oče Mihael, po domače »Črešnjar«, je bil kmet in mesar, mati Marija Hrovatič, perica. V družini je bilo šest otrok, med njimi poleg Marice kar tri v pedagoškem poklicu, od katerih ena uršulinka v Gor. Lj. šolo obiskovala v Škednju 1882–86, nemško lj. in mešč. š. v Trstu 1886–91, slov. učitelj, v Gor. 1891–95. Učiteljevala je najprej na Katinari, nato v trž. okolici, nazadnje pa v Škednju (od 1906) do 1917, ko je učitelj. poklic opustila in se poročila z Gracijanom Stepančičem. G-eva je začela pisateljevati že na učitelj. Tu jo je literarno spodbujal V. Bežek (PSBL II, 79). Najprej se je začela javljati kot leposlovka: pesmice in drugo leposlovno gradivo (igrice, članki, črtice, potopisi, prevodi, priredbe in strokovni spisi) v E, Rdečem praporu, J, UT, LZ, Ska, SkaGosp, DP, Sn, amer. Glasu svobode, DS, Naši bodočnosti, Miru, Dnevu, Zarji in seveda največ v Jadranki, ki ji je bila vse: izdajateljica, urednica in glavna sodelavka. Iz vsega tega lit. zelo raznolikega gradiva kaže posebej omeniti le nekatere lepo in zanimivo napisane potopise (npr. Uppsalska katedrala, Lundska kripta, oboje v SDS 1912), saj je G-eva prepotovala velik del Evrope in prišla tudi v Azijo in Afriko. Bila je v Dalmaciji, Italiji, Nemčiji, Holandski, Norveški, Švedski in Finski; bila je tudi v Hammerfestu in v Nordkapu, potovala preko Severnega Ledenega morja mimo Narvika in norveške obale, obiskala Laponsko in Lofote. Med leti 1910–14 je bila na Balkanu, v Angliji, Franciji, Španiji in Portugalski. Dalje je prišla do Carigrada in v Malo Azijo. Dodobra je prepotovala Italijo. Vse te poučne izlete je opravila vedno med šolskimi počitnicami, da je tako izkoristila prijetno s koristnim. Na vsak način pa so ji ta potovanja, srečavanja s številnimi prebivalci tujih in močno oddaljenih narodov dajali mnogovrstno netivo, da si je tako bogatila svojo pisateljsko domišljijo in izredno širila obzorje, k čemur je prispevalo tudi njeno aktivno poznavanje vrste večjih evropskih jezikov. – V prvem obdobju njenega ustvarjanja je pesnenje v ospredju. Objavila je kakih 25 pesmi pod različnimi psevdonimi (Mira, Ksenija, Vanda, Mara, Mara Gr., Gracijanova, Kraševka), objavljala pa v DS, E, Ski, Zk, LZ, Sn, Jadranki. So to predvsem razmišljujoče pesmi, večkrat z narodno poanto. Tovrstne so se, pretežno neobjavljene, ohranile še v rkp. zvezku, ki obsega pesmi od 1894 do 1909, med njimi je tudi vrsta ljubezenskih. Poleg poezije pa je G. pisala od vsega poetka tudi prozo, predvsem seveda novičarsko. Med proznimi teksti prednjačijo potopisi, nekaj pa je strokovnih člankov z različnih področij (npr. O značaju in dobrem čtivu, Spalnica za otroke in njihovo spanje, O narodnosti in tujem duhu). Posebno mesto v njenem literarnem snovanju zavzema zgodovinska drama v petih dejanjih Veronika Deseniška, ki jo je G-eva ponudila Slovenski Matici pod naslovom Zagorski biser, vendar je ta ni sprejela. Avtorica jo je ponudila tržaškemu gledališču, ki jo je odigralo 30. aprila 1911 že pod naslovom Veronika Deseniška. Kasneje (1922) jo je objavila v Jadranki. Literarno-zgodovinsko je drama brez posebne vrednosti, vendar je vsaj zanimiv slovenski literarni dokument o slovstvenih in političnih vplivih hrvaške književnosti na slovensko ter o nekaterih motivnih inovacijah v literarni zasnovi o Celjskih (po B. Hartmanu). Poleg tega teksta je G-eva napisala celo vrsto krajših dramskih tekstov za otroke. Pobudo zanje je dobila v delovanju sestre Drage Gregorič, ki je od 1898 do 1900 vodila otroški vrtec v Škednju, na lastnem domu. Tako je izdala Otroški oder, ki je izšel v dveh izdajah: 1910 in 1920, drugič pomnožen. Vsebuje igrice: Darežljivi otroci, Bratovska ljubezen, Zapeljivec, Sneguljčica, Kaznovani šaljivec, Lepota slepi, Jagode, čista vest, Pepelka, Lažniva Milena, Človeški poklic, Jankovo življenje, Kosec in ženjica, Tri ženskice. V samostojni knjigi so izšle tudi nekatere pravljice, ki jih je pod psevdonimom Mira izdala skupaj v eni knjigi s Ksenijo Prunkovo Utvo (Clc 1913). – Kot urednica si je V-eva pridobila posebno priznanje z izdajanjem (in urejevanjem) lista Jadranka, vendar z njim ni imela sreče. S prispevki ga je morala sama polniti in kasneje tudi ustaviti, ko se je na obzorju po^ kazala namera za izdajanje Ženskega sveta. Po prenehanju Jadranke je objavila le še kaj malega, tako članek v jubilejni številki E ter Spomine tržaške Slovenke na Ptuj 1908 (objava v J 1938, št. 210). Po zadnji vojni je po izjavi Makse Samsa objavila še kaj v PDk. – G-eva je pripravila tudi več izdaj slovenske slovnice za Italijane in obratno. Izšle so naslednje: Lingua e gramatica slovena (Trst 1916), Corso di lingua slovena ad uso degli italiani (Trieste 1922), Gramatica slovena, 4a ed. (Trieste 1936); Slovensko-italijanska slovnica (Trst 1919), Slovensko italijanska slovnica (Clc 1922), Italijanska slovnica, 3. ponat. (Lj. 1941). V rkp je ostala Slovensko-francoska slovnica (po SBL). G-eva je tudi nekaj prevajala iz ruščine (Puškin, Tolstoj), iz it., francoščine, nemščine. Zbirala je gradivo in pisala zgodovino trž. Slovencev. Uporabljala je še šifre G. Stpč., S., M. Stpč., M. in psevdonime: Škedenjka, Primorka, Mihajlova, Rodoljubka, Tržačanka, Vzgojiteljica, Marja Mihajlovna, Italska Slovenka. Po njej je bila 1978 poimenovana osnovna šola pri Sv. Ani v Trstu. – Njena sestra Draga Gregorič poročena Rosenberg (rojena 2. marca 1879, umrla 28. marca 1965) je dala pobudo za odprtje prvega slov. otroškega vrtca v Škednju, ki ga je potem, od 1898 do 1900, vodila na lastnem domu, nakar ga je prevzela Družba sv. Cirila in Metoda in ga preselila na kraj, kjer je zdaj igrišče športnega društva Servolana.

Prim.: SBL I, 260; Slovenska žena, Lj. 1926, 99; Luč III, 1928, str. 42–4; jt [= Janko Traven], Pozabljena »Veronika Deseniška«, GILjD 1950–51, 15–8; Mara Samsa; Pri M. G.-S., JKol 1954, 504 s sl.; Dr. Rudolf Mole, M. G-eva in »Naša Bodočnost«, PDk, št. 173–177, 179480; Smrt M.G.-S-eve, SPor 1954, št. 40, str. 2; Mara Samsa, M. G.-S-eva, PDk 1954, št. 41, str. 2; Bibl JLZ 2, 68–9; Koleričeva; Repertoar, enota 3051, str. 336; Lino Legiša, Še ena Veronika Deseniška, JiS 13 (1968), 1304; Pavla Hočevar, Pot se vije, Trst 1969, 82, 84, 131; Zbornik za historiju.školstva i prosvjete, 5, Zgb 1969–70, 160; ZSS VI, 21; SDL I, 13940; SGL III, 139–40; Bruno Hartman, Celjski grofje v slovenski dramatiki, Lj. 1977, str. 66–9, 144; Marica Gregorič-Stepančič. Ob poimenovanju osn. š. pri Sv. Ani v Trstu, Trst 1978 (vsebuje: Milena Lavrenčič-Lapajna, M. G.-S., str. 7^28; Minka Pahor Bibliografija M. G. S., str. 31–9). Ilustr. Prva objava v PDk 21. 5.1978; 28. 5. 1978.

Brj.