Gregorec, Lavoslav (1839–1924)

Gregorec Lavoslav, politik, r. 17. dec. 1839 v Desterniku, župnija Sv. Urban pri Ptuju, u. 22. okt. 1924 pri Novi Cerkvi pri Celju. Študiral je v Mariboru gimn. (1852 do 1860) in bogoslovje (ord. 1864), nadaljeval bogoslovne nauke privatno in bil promoviran v Gradcu (1864). Služboval je kot kaplan v Zrečah pri Konjicah, Marenbergu in pri Sv. Rupertu v Slov. Goricah, kot profesor teologije v Mariboru (od 1869), kot župnik (1885), vicarius perpetuus in dekan (1895) pri Novi cerkvi in je bil knezoškof. duh. svetnik in kanonik kolegijatnega kapitla v Strasburgu na Koroškem. Na njegovo slov. orientacijo sta odločilno vplivala prof. Raič in Dav. Trstenjak. V Mariboru je prevzel po odhodu Jož. Ulage 1875 uredništvo in upravništvo SG, hi ga je vodil menda do svojega odhoda k Novi cerkvi (1885, odgovorni urednik je bil še 1882), urejeval je nekaj let tudi Südsteierische Post, bil je predsednik katol. pol. društva, odločno je zastopal slov. narodnostne zahteve in se zlasti boril proti nemškutarjem, kar mu je nakopalo razen denarnih glob tudi 42 dnevni zapor in nenaklonjenost škofa Stepischnegga, ki mu je vzel profesuro in ga poslal k Novi cerkvi. Kot samostojne publikacije je izdal Opombice zastran občnega cerkvenega zbora v Rimu 1869 (Maribor 1869), Pij IX. sveti Oče oropani (Gradec 1871), Stara in nova šola (Gradec 1871), kjer je v poljudni obliki izrekel svoje pomisleke proti šolski reformi, hvalil staro šolo in se zavzel za vpliv duhovščine nanjo, Mala apologetika (Maribor 1873), Marija mati dobrega sveta (Maribor 1904), večinoma dobesed. posneta po Kerschbaumerju, dvoje političnih brošur Nemški šulverein, Ljubljenim Slovencem v pouk in svarilo (Maribor 1884, pseud.: Desterniški) in Prvi splošni shod avstrijskih katoličanov in njegove resolucije (Maribor 1878) ter versko obrambno brošuro Martin Luther, wie er leibte u. lebte. - V drž. zboru, kamor je bil izvoljen po Raičevi smrti, je zastopal kmečke občine Ptuj-Rogatec-Ljutomer (1886–900); bil je član odseka za užitninski davek, tislovnega odseka, kmetijskega, odseka za volivno reformo in obrtnega odseka, in s Šukljejem in Tonklijem član odseka, ki je sestavil 1886 spomenico slov. zahtev. Govoril je za avtonomijo avstrijskih narodov (1887); Avstrija naj gre do Soluna, ustvari naj južnoslovansko narodno skupino, ki bo strla dualizem in brzdala Madjare (1887); smatral je avtonomijo za edino pravo upravno razvrstitev Avstrije (1891), ker le taka Avstrija sme brez strahu zreti v bodočnost (1896). Bil je član Hohenwartovega kluba, a med najradikalnejšimi slov. poslanci in s klubovo taktiko nezadovoljen. Že na shodu v Ptuju (1887) se je zavzel za zedinjeno Slovenijo, se izrekel proti Hohenwartu, ki mora kot uradnik delati le ono politiko, ki je ministrom ugodna, imenoval njegov klub »Verschleppungsklub«, ugotovil, da niso Slovenci kljub sedemletnemu hlapčevanju vladi ničesar bistvenega dosegli. Snoval je (1887) na Dunaju slovansko zvezo, ki naj bi se potegovala za nar. in polit. pravice, zajamčene v čl. XIX osnovnega zakona, iskal tudi zvezo s tirolskimi Italijani in prišel s svojim radikalnim nastopom v konflikt s Šukljejem, ki ni smatral vprašanja zedinjene Slovenije za oportuno, in z ostalimi slov. poslanci Hohenwartovega kluba (Slovenec 1887, št. 236, 259, 279; SN 1887, št. 214, 215; 1888, št. 21), iz katerega je izstopil 1893, kar je motiviral v parlamentu. Istočasno je hudo napadal koalicijo (1893), ki mu je nemško-liberalna, radi česar jo neodvisni poslanci odklanjajo, da vzdržijo slov. program v svoji čistosti (1894), pri čemer se je skliceval tudi na skupni pastirski list avstr. episkopata iz 1890, na čigar podlagi je zahteval versko in narodno šolo. Udeležil se je zlasti proračunskih debat in podal številne interpelacije za dosego enakopravnosti slovenščine v šolah in uradih, interpeliral za imenovanje slov. pomožnega škofa za Koroško, za vpeljavo slov. učnega jezika v ljudskih šolah na Koroškem, za otvoritev slov. paralelk v Celju (1894), za delitev koroškega in štajerskega dež. šolskega sveta in za imenovanje slov. dež. šolskega nadzornika (1896), podal predlog za regulacijo dotacije katol. kapitlov, za ustanovitev obligatoričnih stanovskih zadrug za kmečka posestva, za spremembo dodatka k dež.-zborskemu volivnemu redu štaj. mest, za zopetno vpostavitev slov. juridičnih predavanj v Gradcu iz predmetov judicialnega drž. izpita, dokler se ne reaktivira pravna akademija v Lj. (1896), za znižanje pristojbin za prenos premoženja kmečkih posestev in drugih realitet srednjega in manjšega obsega, s Šukljejem in Barwinskim nujni predlog, naj vlada predloži zakonski načrt za izpeljavo člena XIX osnovnega drž. zakona za enakopravnost narodov in zahteval, da se jezikovni predlogi odkažejo jezikovnemu odseku, v katerega naj se izvoli 48 članov in ki naj bi bil permanenten, zahteval varstveni zakon za narodne manjšine, podal predlog za ustanovitev slov. obrtne šole na južnem štajerskem in formuliral v debati o Koerberjevi izjavi (1900) slov. zahteve: da mora imeti slovenščina v slov. delu Koroškega in Štajerskega v šolah, uradih in v javnem življenju iste pravice kakor nemščina, da se ustanovi pri dež. predsedstvu v Celovcu in pri namestništvu v Gradcu slov. odsek, ali pa v Mariboru namestništveni oddelek za slov. Štajer, da se ustanovijo mesto kmetijskih družb dež. kmetijski sveti s slov. in nemškim oddelkom, da se ustanovi višje dež. sodišče v Lj., kateremu naj se dodelijo slov. okraji Štajerskega in Koroškega, da se uredi slov. ljudsko in srednje šolstvo tako, da dobijo Slovenci nar. avtonomijo z razdelitvijo dež. šolskega sveta v 2 oddelka, da se sklene minoritetni šolski zakon, da se ustanovi slov. univerza v Lj. in se spremeni dež. red in dež. volivni red z vpeljavo narodnostnih kurij s pravico veta; če bi pa parlament vsega tega ne zmogel, naj se spremeni ustava, gosposka zbornica naj se dopolni z delegati dež. zborov in na mesto zbora dež. poslancev naj stopi ljudski zbor, izvoljen na podlagi splošnih in direktnih volitev. - Prim.: Stenogr. Protokolle d. Abgeordnetenhauses; KMD 1890, 102, s sliko; Glaser IV, 256, 431, 437; VBV VII, 389–90; Kolmer, Parlament u. Verfassung in Österreich VI, 31–2, 186; Prijatelj II, 222, 224–5, 235–6, 550; Lončar 65; Slovenec 1924, št. 243; Straža 1924, št. 83, 123; SG 1924, št. 29; Žagar, KMD 1925, 100–2 (s sliko); DS 1897, 127 (s sliko), 1907, 464 (s sliko). Pir.