Gregorčič, Simon (1856–1917)

Gregorčič Simon ml., prevajavec, r. 10. sept. 1856 na Libušnjem, u. 2. okt. 1917 v Lj. Dovršil je gimn. v Gorici (1868–1876), stopil v bogoslovje (ord. 20. sept. 1879), postal 1880 kaplan v Kobaridu, 1883 vikar in učitelj v Trenti, 1885 vikar v Logu, 1893 v Sedlu, 1909 v Avčah, kjer je bil tudi predsednik kraj. šol. sveta. Radi obstreljevanja se je moral umekniti k Bukovcem pri Kalu, od koder je kljub največji nevarnosti oskrboval Avče. Živel je v velikem pomanjkanju in strahu, dokler se mu ni omračil um; umrl je v lj. dež. bolnici. G. je priobčil v 90tih letih precej prevodov pripovedne vsebine, največ v Gabrščkovi SK in Knjižnici za mladino (KMl). Iz češčine je prevedel več mladinskih spisov El. Krasnohorské (Dedov srd, Marjetica in kopriva KMl 6 do 7, 1895), K. J. Zákouckega (Plemenita srca, KMl 9, 1895), J. Ehrenbergerja (Tatarji na Moravskem, KMl 17–18, 1895) in več pravljic B. Klimšove (KMl 4–7, 1895), razen tega X. Čekala Preskušnja in rešitev (Jan Krátky v Kaliforniji, SK, 27, 1894), in Fr. Pravde (V. Hlinke) Ne bodimo lipov les-Držislava Kazimory (SK 32, 1894), iz srbohrvaščine V. Novaka Lotarijko in dvoje starejših povestic iz »Putnika« 1862 (SK 26, 1894), iz lužiške srbščine troje povestic (SK 5, 1893); tem je pridejal še članek O baltiških Slovanih in Lužičanih. Več nepriobčenih rokopisov utegne imeti še A. Gabršček na Dunaju. Pisal je razen s pravim imenom in šifro tudi s psevdon. Simon Pomolov. - Prim.: Status goriške nadškofije in izporočilo dr. M. Brumata. Simonič, 137, 216, 219–221. Grf.

Gregorčič Simon, prevajalec, r. 10. sept. 1856 na Libušnjem, u. 2. okt. 1917 v Lj. Oče Matija, kmet, mati Uršula Juvančič. Gimn. je opravil v Gor. (1868–76), ordiniran kot tretjeletnik (1879). Prvo kpl mesto je dobil v Kobaridu (1880–83), ko je postal vikar in učitelj v Trenti (1883–85), vikar in učitelj na Logu (1885–93). Tu je bilo njegovo š. delo naravnost usodno za ohranitev narodne zavesti; Nemci so namreč že poskušali ustanoviti na Predelu ali celo v samem Logu nemško š. Nevarnost pa je preprečil prav G., ki se je skupaj z občinskimi možmi odločno postavil v bran proti nam. prodiranju čez Predel. Naslednje mesto je dobil v Sedlu pri Kobaridu, od 1909 pa je bil v Avčah. Tu je bil tudi preds. krajevnega š. sveta. Med prvo svet. vojno je doživel mnogo hudega; umakniti se je moral zaradi obstreljevanja v Bukovce (Kal nad Kanalom), od koder je kljub največji nevarnosti oskrboval Avče. Med prvo svet. vojno je živel v velikem pomanjkanju in strahu, zaradi česar se mu je omračil um. Umrl je v lj. deželni bolnišnici. G. je pripadal eni izmed tistih generacij slov. dijakov in kasneje visokošalcev ali bogoslovcev, ki so se iz plemenitega nagiba, da bi spoznavali .bratske slovanske jezike in književnosti, sami izven š. začeli učiti posameznih slovanskih jezikov. To poznamo že od pesnika Gregorčiča in drugih takratnih navdušenih za slovansko stvar. Tako se ni čuditi, če je G., kakor prevodi kažejo, znal češko, poljsko, lužiško–srbsko, srbsko in hrvaško in morda še kateri slovanski jezik. Ko je Gabršček v začetku 90–tih let začel izdajati Slovansko knjižnico (SK) in kmalu zatem še Knjižnico za mladino (KMl) ter nekaj drugih zbirk, je potreboval večje število prevajalcev, veščih prav slovanskih jezikov. Tudi G. je v teh zbirkah prispeval svoj delež. Objavil je prev. del naslednjih čeških avtorjev: E. Krasnohorska (Dedov srd, Marjetica in kopriva; KMl 6–7); K. Zakoucky (Plemenita srca; KM1 9); J. Ehrenberger (Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov; KM1 17–18); B. Klimšova (Tri rože, Dediči, Mlinar; MK1 4–7); X. Čekal (Preskušnja in rešitev; izv. nasl. Jan Krátky v Kalifornii; SK); Fr. Pravda-V. Hlinka (Ne bodimo lipov les! [izv. nasl. Držislavy a Kazimory]). Iz iužiške srbščine je prevedel troje anonimnih del: Cesarja je bil šel gledat. Pravda, Rrevžitkar (SK 5). Dodal pa je prevodom lep zapis O baltiških Slovenih in Lužičanih. Iz poljščine je prevedel Stanislava Grudzinskega Punčiko (SK 64). Iz hrvaščine oz. srbščine pa: Vjenceslav Novak, Lotarijka, Izgubljeni sin, Mrtvaška srajca (teksta vzeta iz Putnika 1862; vsi trije v SK 26); Jemeršičev pedagoško-narodnovzgojni spis Materino delo za Boga in domovino (1896) ter Despotovičevo delo Hudoben tovariš (KMl 12). Njegove so po vsej verjetnosti tudi Trentarske pripovedke, ki jih je objavil v Soči 1884, št. 36, 41, 42 in 44 pod psevdonimom Podkljukar (ponatisnjene v zborniku Bovško berilo, Nova Gorica 1971, str. 83–93). Po podatkih SBL, naj bi bil hranil G-eve neobjavljene prevode Andrej Gabršček (PSBL 5, 404–7). Poleg pravega imena je uporabljal še psevdonime in šifre: Simon Pomolov, Simon Gregorčič ml.; S. G., S. P-ov. Rutarju je pomagal pri knjigi o Beneški Sloveniji.

Prim.: krstna knjiga Libušnje; ŠematGor; Simonič 137, 216, 219–221; SBL I, 257; Gabršček I, 221; Branko Marušič, Iz zgodovine Trente, JKol 1977, 186 (in ponatis v separatnem odtisu).

Brj.