Gregorčič, Anton (1852–1925)

Gregorčič Anton, politik, r. 2. jan. 1852 na Vrsnem v župniji Libušnje pod Krnom na Tolminskem, u. 7. marca 1925 v Gorici. Šolal se je doma in od 1859 v Gorici, kjer je študiral gimn. (1863–71) in bogoslovje (ord. 1875). Služboval je kot subsidiarij pri božjepotni cerkvi na otoku Barbana (1875), odšel v Augustineum na Dunaj (1875–9) in bil promoviran za dr. bogoslovja (1879). Nato je služboval kot duhovni pomočnik pri župni cerkvi na Travniku v Gorici (1879), poučeval modroslovje v goriški bogoslovnici (1878–9) in naredil 1879–80 s podporo jubilejne potovalne ustanove dunajske univerze znanstveno potovanje po Nemčiji in Švici. Od 1880 je bil suplent in od 1881 prof. dogmatike in fundamentalke, poučeval obenem tudi modroslovje do 1889, bil od 1883 prosinodalni eksaminator in je sodeloval pri Goriškem Folium periodicum (De divinis nominibus 1881, šifra: —Y.—; De corpore Christi mystico, quod est ecclesia 1882–3; De angelis custodibus 1883; De mundi innovatione ultima 1884). Istočasno je nastopil v političnem življenju, vstopil v politično društvo Slogo, bil od 1883 njen tajnik, prevzel pomladi 1882 upravništvo in jeseni tudi uredništvo Sloginega glasila Soče, katero je vodil z majhnim presledkom (1887) do 1889, bil član in 1885 tudi podpredsednik Slovence in Italijane družečega katol. društva (Circolo cattolico, predsednik: Carlo Doliac), kjer je tudi predaval v slov. jeziku o propadanju verskega prepričanja. Po odstopu Fr. Povšeta je bil izvoljen v goriški dež. zbor; tu je zastopal slov. veleposestvo (1885–9), kmečke občine Tolmin-Bovec-Cerkno (1889 do 1913) in zopet veleposestvo (od 1913), bil dež. odbornika namestnik (1889, 1895 do 1901), dež. odbornik (od 1901), dež. glavarja namestnik (1895–913) ter član številnih odsekov: finančnega (od 1885), šolskega (1887, od 1893) in član dež. šol. sveta (od 1905), železn. odseka (od 1891), ekonomskega in tehnično-ekonomskega (od 1900), pravnega (od 1901), predsednik komisije za pogozdovanje Krasa (od 1909) i. dr. Izvrševal je svoje dež.-zborske funkcije še med vojno na Dunaju in po italijanski okupaciji v Gorici do ukinitve dež. avtonomije (1922). V drž. zboru je zastopal kmečke občine Gorica-Tolmin-Sežana (od 1891), splošni volivni razred Gorica-Tolmin-Cerkno-Bovec-Gradiška-Sežana (od 1897) in tolminski vol. okraj (od 1907), bil član raznih odsekov (peticijskega, upravnega, davčnega, budžetnega, železniškega, nar. gospodarskega i. dr.) ter član avstrijske delegacije v Budimpešti (1892–96), kjer je govoril o trozvezi (1892) in ji ni ugovarjal, kolikor je namenjena ohranitvi miru, pač pa je izrazil proti njej pomisleke, ker vpliva na notranjo politiko v škodo nar. enakopravnosti slov. naroda. — V dež. in drž. zboru je zastopal pred vsem gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev, v drž. zboru tudi splošne slov. narodnostne zahteve. V dež. zboru je podal predlog za spremembo § 61 občinskega reda glede zakladnega premoženja in posestva občin (1885), za spremembo domov. postave in ureditev oskrbe onemoglih na podlagi domovinske pravice (1885), za spremembo votivnega reda za dež. zbor, za trgovsko in obrtno zbornico ter občinskega reda mesta Gorice (1894–5), formuliral protest dež. poslancev proti skupnemu pastirskemu listu, ki so ga izdali na Missijevo iniciativo škofje goriške metropolitije proti agitaciji za slovansko bogoslužje i. dr.; ustanovil je 1895 klub dež.-zborskih slov. poslancev, kateremu je bil predsednik (podpreds. A. Coronini), se udeležil odnosno tudi vodil abstinenco dež. poslancev 1895 (gl. SBL 84) in 1897, ko je ital. stranka zavrnila predlog o ustanovitvi upravnega odseka. Slovenci so se vrnili v dež. zbor, ko je 1899 predložila vlada načrt zakona o dež. šolskem zalogu in ko so dobili po odstopu dež. glavarja Fr. Coroninija predsedstvo, katero je vodil G. kot glavarjev namestnik, in z vodilnim glasom tudi večino v dež. zboru, s čimer so pa provzročili abstinenco ital. poslancev, ki so izjavili, da se ne udeležijo nobene seje, ki bi na nje dnevnem redu bil predlog zakona o vzdrževanju in obiskovanju ljudskih šol, in tudi ne nobene seje, ako bi bil zaseden prostor virilnega glasu. Z imenovanjem Pajerja za dež. glavarja so bili zopet Slovenci potisnjeni v abstinenco (aprila 1899), ki je bila odobrena na sestanku dež. primorskih poslancev v Trstu (24. apr. 1899), kjer se je ugotovilo, da je zastopnikom slov. naroda v Istri, Trstu in Gorici onemogočeno sodelovanje v dež. zboru, in kjer se je sestavil stalni ožji odbor, v katerega sta bila za Goriško izvoljena G. in A. Coronini. Zahteve Slovencev, ki so izjavili svojo pripravljenost za pogajanja, je formuliral G.: popolna enakopravnost obeh dež. jezikov v dež. zboru in v odsekih, v dež. uradih in zavodih, nastavljanje uslužbencev, ki so popolnoma vešči obeh dež. jezikov, razdelitev dež.-zborskih poročil po narodnostnem načelu, podpora okrajnim šolskim zalogom s sredstvi dež. zaloga v znesku 80 odstot. učiteljskih plač, podpora slov. obrtno-nadaljevalni šoli za deklice, izvršitev sklepa dež. zbora iz 1892 glede nakupa delnic vipavske železnice v znesku 100.000 gl., povoljna rešitev vprašanja slov. javne šole v Gorici in odprava občinskih mitnic goriškega mesta. Sledeči razdor med G. in Gabršček-Tumovo skupino, a tudi nezadovoljnost z abstinenco in agitacija proti njej, katero je vprizorilo menda zlasti učiteljstvo, ki se je potegovalo za regulacijo plač, ter navzočnost nadškofa Missie pri dveh sejah je onemogočila nadaljnjo abstinenco; na prvi seji 1900 je bil na dnevnem redu kompromisni vladni predlog o dež. šolskem zalogu, ki je bil izročen posebnemu odseku, v katerem so bili izmed Slovencev G., Berbuč in Tuma. Ko si je priborila v naslednjih letih slov. napr. stranka več mandatov in se je ločitev izvedla tudi v dež. zborskem klubu, se je zvezal G. z italijansko napredno (Pajerjevo), a slov. (napredni) klub s italijansko katoliško (Faiduttijevo) stranko. — V drž. zboru je G. podal resolucije in interpelacije radi ravnopravnosti slovenščine v uradih, pri porotnih sodiščih, izbere porotnikov, radi Slovencem sovražnega ravnanja polit. oblasti (prepoved ustanovitve sokolskega društva v Prvačini, Gorici in Ajdovščini, volivni izgredi na Primorskem 1897, 1898 i. dr.), za zidavo vipavske železnice in njene izpeljave do kake postaje juž. železnice na Kranjskem, za zidavo soške železnice čez Predelj in turske (1894, 1896), za progo Kobarid-Sv. Lucija do kranjske meje (1911), predlog za spremembo drž.-zborskega volivnega reda kmečkih občin (1896), po katerem naj bi se pridružila vol. okrožju, obstoječemu iz sodnih okrajev Gradiška, Kormin, Červinjan, Tržič, še Sežana in Komen, za spremembo volivnega reda v goriško trgovsko in obrtno zbornico (census 5 fl 35 na kmetih, 8 fl 92 v mestih), predlog za slov. paralelke na goriških srednjih šolah (1907), razne predloge za pomoč po uimah prizadetim krajem i. dr., ter se je tudi v budžetnih debatah in v odsekih zavzemal za slov. narodnostne zahteve, ponovno in intenzivno za slov. šolstvo (1894, 1896). Bil je član Hohenwartovega kluba, iz katerega je izstopil nov. 1893, kar so odobrili njegovi volivci na shodih v Šempasu, Dornbergu, Biljah, Kanalu, Kobaridu in Bovcu (1894). Predlog, ki je zahteval Gregorčičev izstop iz Hohenwartovega in ustanovitev jugoslovanskega kluba, je stavil Makuc že na občnem zboru Sloge (sept. 1892) in se je zanj zavzel zlasti A. R. Rojic, a končno se je predlog umaknil (Slovenec 1892, št. 225), G. pa je podpisal (1896) razglas slov. in hrv. poslancev, da je potrebno ustanoviti parlamentarno skupino za odločno in solidarno delovanje v narodnostnih in gospodarskih vprašanjih.

Največje uspehe je dosegel G. na narodno-gospodarskem in na šolskem polju. Bil je 1882 soustanovitelj Slov. bralnega in podpornega društva, njega podpredsednik in po odstopu Fr. Povšeta, dokler ni prišlo društvo v narodno-napredne roke, tudi predsednik (dec. 1884–1900), prirejal društvene izlete, shode in poučne večere, mu pridobil pravico okrajne bolniške blagajne in osnoval podružnice v Solkanu, Biljah in Mirnu, kjer je ustanovil tudi pomožno blagajno. Sodeloval je pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice (ustan. vsled sklepa Sloge jan. 1883), bil njen blagajnik (1885) in pozneje predsednik, dokler ni prišla v narodno-napredne roke, na kar je ustanovil Centralno posojilnico, kateri je predsedoval po smrti J. Pavlice. Osnoval je Goriško zvezo gospodarskih zadrug in društev (sedanja Zadružna zveza) in ji pridobil pravico revizije ter drž. in dež. podporo, vodil po smrti J. Pavlice rešilno akcijo za Krojaško zadrugo, bil ustanovitelj in dosmrtni predsednik Narodne tiskarne (1899), Narodne knjigarne (1920) in Goriške Matice (1920). — Inicijativno je sodeloval (1883) pri ustanovitvi prvega slov. otroškega vrtca v Gorici, katerega je vodil kot odbornik Sloge, 1885 je sledil 1. razred zasebne dekl. ljudske šole, potem 2. (1887) in 3. (1889) razred, 1894 je dosegel dovoljenje za obrtno-nadaljevalno šolo, katero je upravljal poseben odsek pod G.-evim načelstvom. Ker se je šolstvo pod njegovim vodstvom širilo in je bilo treba ločiti šolske zadeve od političnega društva, je ustanovil društvo Šolski dom, kateremu je bil ves čas predsednik; to društvo je prevzelo 1898 vse Slogine šolske zavode, dogradilo 1898 šolsko poslopje Šolski dom in vzdrževalo 1899–900 tri otroške vrtce v Gorici (ustan. 1883, 1892, 1894), otroško zabavišče v Devinu (ustan. 1899) s skupno 218 otroki, ljudsko šolo (ustan. 1885 kot enorazrednica) z 11 razredi, katero je obiskovalo 573 otrok, dekliško obrtno in nadaljevalno šolo, obstoječo iz strokovne šole za umetno vezenje in belo šivanje (ustan. 1896), za krojno risanje, krojenje in risanje (ustan. 1898), pripravljalnega tečaja za učiteljice ročnih del (ustan. 1899), in nadaljevalne šole (ustan. 1897) s skupno 73 učenkami, posebne učne tečaje za stenografijo in deklamiranje in obrtno-nadaljevalno šolo za dečke (ustan. 1894), kateri je priboril G. drž. in dež. podporo letnih 1100, oziroma 1000 gl. Število gojencev je stalno naraščalo in preseglo 1899/1900 število 1000; društvo je moralo graditi nova poslopja. Nastal je Simon Gregorčičev dom, Mali in Novi dom. Pred vojno (zadnji podatki 1912) je vzdrževalo društvo tri otroške vrtce, šestrazr. dekl. ljudsko šolo, petrazr. deško, petrazr. deško in dekliško ljud. šolo, enorazr. pripravljalnico za srednje šole, dvorazr. dekl. pripravljalnico, trirazr. deško obrtno nadaljevalno in trirazr. žensko obrtno šolo. Soustanovil, vodil in nadzoroval je G. tudi otroške vrtce v Ločniku, Podgori in Pevmi, bil ustanovitelj goriške podružnice CM in ji 20 let načeloval, dosegel odlok dež. šolskega sveta, da mora goriški magistrat otvoriti v šol. letu 1894–5 slov. mešano štirirazredno ljudsko šolo, dosegel premestitev moškega učiteljišča iz Kopra v Gorico, sklical 1910 zborovanje za ustanovitev slov. zasebne gimn. in tako izsilil od vlade otvoritev slov. drž. gimn. v Gorici (1910) ter priskrbel ob izbruhu ital.-avstr. vojne otvoritev zaposlovalnih tečajev slov. goriške gimn. v Trstu, moškega in ženskega učiteljišča v Trstu in Lj.

Ko je Gregorčič nastopil v kompromisnem političnem društvu Sloga in še urejeval njeno glasilo, so se prikazali že prvi znaki novega razdora; Mahničev nastop, njegova sodba o pesmih Simona G., je delila goriške duhovnike in posvetnike v dva tabora. Simonu G.-u so priredili duhovniki pri Rebku na Vipavskem (29. jan. 1885) častni večer (glavni govornik Janez Klobovs), drugo politično društvo na Goriškem »Slovenski jez« v Brdih (predsednik vikar Žnidaršič) mu je poslalo adreso in anonimen »odkritosrčen rodoljub« je zahteval v brošuri Pozor! Slovenci na Goriškem (Maribor 1885), naj prevzame Anton G. dež. odborništvo in vodstvo na Goriškem. Do javnega razkola je prišlo po dež.-zborskih volitvah 1889, ko je sicer Sloga postavila oficialno kandidaturo G.-evo, a so mu postavili Slogini odborniki in člani neoficialnega protikandidata (Gabršček, Spomini) in ko je J. Tonkli spravil svojega brata Nikolaja v dež. odbor, ne uvažujoč pričakovanja, kateremu je dal tudi Simon G. izraza, da postani dež. odbornik Anton G. Ko se je Soča pod novim urednikom A. Gabrščkom postavila na G.-evo stran in jo je J. Tonkli usurpiral ter oddal Mahniču v urejevanje, sta ustanovila G. in Gabršček Novo Sočo. G. je sicer pod vtisom proti njemu naperjene, od nadškofa in drugih duhovnikov podpisane izjave, katero je izzval članek Nove Soče »Tonklijeva okolica«, odložil dež.-zborski mandat in druge funkcije (1889), a sprejel je novo izvolitev (1890) in premagal Tonklija pri občnem zboru Sloge, kjer je postal sam predsednik in Gabršček tajnik (1890), ter pri drž.-zborskih volitvah (1891). Tonklijeva Soča je prenehala izhajati in Nova Soča si je nadela staro ime, a ostalo je nasprotstvo med Mahničem in G.-em. Mahnič se je oglasil že v prvem letniku RK (1889, 324, 579) proti G.-evi Soči, ker je pohvalila LZ in ker je zahtevala, da naj bi imeli razen načel tudi uspeh pred očmi, po katerem se ceni politika; dosledno je zagovarjal načelno politiko, nemožnost, da bi verni Slovenci sodelovali z brezverci v delu za narod, in ponovno polemiziral z Novo Sočo in Sočo, katerima je očital versko indiferentnost (RK 1891, 263). Ta spor, v katerega so posegli tudi vsi goriški profesorji bogoslovja — razen enega — (menda G. sam) z zaupnico Mahniču (RK 1891, 443) in ki datira morebiti še iz skupnih dijaških let (G. in Mahnič sta bila sošolca in Mahnič je preprečil kot osmošolec zaupnico goriških gimnazijcev Stritarju; RK 1891, 339), je dobil izraza tudi na prvem katoliškem shodu v Lj. (1892) v odseku za narodno organizacijo, v katerem je bil G. poročevavec (bil je tudi izvoljen v stalno komisijo za drugi katoliški shod), ko je Mahnič priporočal izmed gor. društev samo Katoliško politično društvo v Čepovanu in nastopil proti G.-u, ko je le-ta omenil kot društva, ki delujejo na katoliški in narodni podlagi, tudi Slovenski jez, Zavednost, Katoliško bralno in politično društvo v Podgori in Slogo, ki se je 1890 prenovila in 1891 postavila na katol. tla. Proti G.-u se je oglasil tudi Slovenec (1892, št. 227), da dela samo praktično, a nikdar ne načelne politike. Politično razdvojitev po 1. katoliškem shodu je skušal G. premostiti na shodu zaupnikov v Lj. (nov. 1894) z dodatkom k peti in šesti točki resolucije, v katerih se je izrekel za slogo, ker se narodnost in vera dasta združiti in dobiva narodnost v veri svoje požlahtnjenje in svoje merilo; priznal je, da ima sicer program katoliškega shoda kot prvi in glavni smoter versko-nravstvena vprašanja, da pa ne izključuje narodnosti, in je bil prepričan, da je razdvojitev, katero je prinesel katoliški shod, le začasna in ji bo sledila združitev vseh Slovencev na versko-nravni podlagi. Na istem shodu je govoril tudi proti predlogu Fr. Podgornika, da se odobri izstop iz Hohenwartovega kluba, ker je namen shoda, vrniti Slovencem slogo in postaviti skupni program, kjer se enako poudarja narodnost in vera, katero oboje je treba resnično združiti; priznal je možnost združitve s konservativnimi Nemci, ako priznajo slov. narodnostni program, ne pa z Mladočehi, ki priznavajo samo naše narodnostne zahteve; poudarjal je proti L. Svetcu, da ne izključuje program katoliškega shoda narodnostnega vprašanja, da pa morajo zavezniki Slovencev priznati naš narodni in verski program; sprejet je bil tudi njegov predlog, da se z veseljem pozdravlja kršč.-socialno gibanje. Kmalu nato je prišlo na Goriškem res do sprave, akoravno so poprej onemogočili G.-evi pristaši prvi javni nastop krščanskih socialistov in razbili shod Mahniča, Kreka in Gostinčarja, ki ga je sklicalo katol. pol. pevsko in bralno društvo Slov. zveza v Šempetru pri Gorici (1896). Na obč. zboru Sloge (1898) je podal župnik Ant. Berlot v imenu konzorcija Primorskega lista izjavo, da podajajo lojalno, brez skritih namenov in popolnoma odkritosrčno svojo roko v skupno delo, da popolnoma zaupajo G.-u in prepuščajo njemu, naj ukrene, kar je potrebno, da se doseže stalna sprava. Sprejeta je bila tudi Frankova resolucija v prid sprave na Kranjskem. Kljub spravi pa so »novostrujarji« zlasti po prihodu nadškofa Missije vnovič zahtevali načelno politiko, istočasno je rastel v G.-evih vrstah osebni odpor proti Tumi, zlasti pri A. Coroniniju (Gabršček, Spomini), ki se je prvič javno pokazal na občnem zboru ljudske posojilnice (1899), kjer so nastopili G.-evi pristaši (Berbuč) odkrito proti Tumi. Ko se je Gabršček v Soči zavzel za Tumo in osebno zahteval od G.-a odločen nastop proti navostrujarjem, ta pa od Gabrščka ločitev od Tume (Gabršček, Spomini), sta se G. in Gabršček razšla; G. in A. Coronini sta kupila Obbizijevo tiskarno, iz katere je izšla Gorica kot glasilo slov. drž. poslancev in večine slov. dež.-zborskega kluba, izjavi v prvi številki lista se nista pridružila izmed dež.-zborskih poslancev Abram in Tuma. Ločitev od Gabrščka in Tume je G.-evo stališče v katoliški stranki vsaj med pristaši načelne politike ojačila, a rodila je narodno-napredno stranko, proti kateri je iskal G. v dež. zboru zaveznikov pri laški liberalni stranki. Ta zveza, ki ni ustrezala zahtevi po načelni politiki, in G.-eva navada, da je tudi v važnejših vprašanjih najrajši sam odločal, ne da bi vprašal vodstvo stranke, je med goriško SLS (ustan. 1906, preds. G.) vnovič ojačila levo krilo, čigar pristaši so zraven sodelovanja zahtevali tudi soodločanje, zvezo s katoliško Faiduttijevo stranko in načelno politiko ter se končno od njega ločili in ustanovili pod vodstvom Jos. Srebrniča slov. katol. tiskovno društvo, izdali Novi čas (1908) in postavili G.-u ob dež.- zborskih volitvah 1913 protikandidata. G. je propadel v svojem volivnem okraju in bil izvoljen nato z naprednimi glasovi veleposestva. Spor med njim in levim krilom se je poravnal 1918. - Izmed doslej še neomenjenih shodov se je udeležil G. vseslov. in istrsko-hrv. shoda (1897), kateremu je predsedoval na Šušteršičev predlog in ki je odobril v vseh točkah program shoda slov. kršč. zveze, shoda slov. županov (1898), sestanka slov.-hrv. drž. poslancev (1899) in je sklical s Krekom in Žičkarjem kot poslanec 5. kurije prvi vseslov. shod kršč.-soc. delavcev (1898).

G. ni bil načelen politik v Mahničevem smislu; šlo mu je v prvi vrsti za gospodarsko in kulturno osamosvojitev goriških Slovencev, za organizacijo skupnega dela in skupnega nastopa, v kar ga je že sililo številčno razmerje med slov. in ital. poslanci v dež. zboru, ki je bil dela nezmožen, če so Slovenci ali Italijani izostali. Skušal je najti formulo, da bi premostil naravno se porajajočo ločitev med katoliško in napredno orijentiranim razumništvom ter da bi združil vse sile v dosego enotnega cilja. Zdi se, da je smotreno iskal pota, kako priboriti Slovencem večino v dež. zboru in izvesti ločitev Goriške v slovenski in laški del, za kar se je izrekel na shodu v Prvačini (1899). Zaradi njegove absolutne anonimnosti, pomanjkanja izjav ali podatkov o vplivih na njegovo svetovno naziranje, je tudi težko reči, ali je temeljilo njegovo od sodobnikov izpričano »liberalno mišljenje« še v čem drugem nego v prizanesljivosti in verski strpljivosti. Akoravno se mu ni posrečilo, da bi dosegel kljub tej prizanesljivosti - ali baš radi nje ne - enotno organizacijo, je vendar priklenil svojemu delu duhovnike in skoraj vse posvetnike svoje generacije, ki so odklanjali Mahničev program (narodno-napredno stranko in levo krilo SLS je tvorila mlajša generacija) in s katerimi je dosegel zlasti na šolskem polju naravnost ogromne uspehe in narodno-gospodarsko ter kulturno preobrazitev goriških Slovencev.

Prim.: Pertrattazioni della dieta di Gorizia e Gradisca; Stenographische Protokolle des Abgeordnetenhauses; Zlata knjiga društva Šolski dom I-VII, Gorica 1898–904; Kolmer, Parlament u. Verfassung Österreichs VI, 181, 196; Prijatelj II, 237, 451, 457; Ipavec, Izvestje slov. drž. gimn. v Gorici 1913–4, 5–9; Lesar, VBV XIX, 78–80; Lončar, Politično življenje Slovencev 65, 66, 72, 75, 76; Lovrenčič, Čas 1921, 74, 77, 80–2; Brecelj, Mladika VI, 350–1, s sliko; Brecelj, Čas XIX, 324–6; Goriška Straža 1925, št. 3, 20; E 1925, št. 10, 58; Slovenec 1925, 11. jan. in št. 55; SN 1925, št. 8, 56; Sivec, KGM 1926, 16–22, s sliko; Abram, KGMD 1926, 51–3, s sliko; Lovrenčič, KMD 1926, 104, s sliko; KCD 1926, 60, s sliko; Gabršček, E 1926, št. 15. - Slika SIT I, 20. Pir.

Gregorčič Anton, politik, kulturni delavec, duhovnik, r. 2. jan. 1852 Ivanu in Katarini, p. d. pri Podkletnikovih, na Vrsnem pri Kobaridu, u. 7. marca 1925 v Gor., pokopan v Štandrežu pri Gor. Šolanje je pričel pod vikarjem Jan. Červom v domači župniji Libušnje, kamor Vrsno spada, od nov. 1859 nadaljeval v Gor., bil kot drugošolec sprejet v deš. sem., dovršil normalko, klasično nemško gimnazijo in maturo z odliko (1863–1871), nato stopil v goriško bogoslovje in bil 10. jan. 1875 posvečen v duhovnika. Od 20. avg. do konca okt. 1875 je deloval kot duhovni pomočnik pri romarski cerkvi na otoku Barbana, od 4. nov. 1875 je nadaljeval študije v Avguštineju na Dunaju, kjer je 17. jan. 1879 promoviral za doktorja bogoslovja. Po povratku v Gor. je v drugem polletju šol. leta 1878/79 predaval filozofijo v gor. centralnem bogoslovju in bil hkrati od 24. apr. do 20. okt. 1879 kpl pri Sv. Ignaciju na Travniku. Od okt. 1879 do avg. 1880 je opravil znanstveno potovanje po Nemčiji in Švici s sredstvi jubilejne potovalne ustanove dunajske univerze. 1. okt. 1880 je postal suplent, a 1. jul. 1881 profesor dogmatike in fundamentalke v gor. bogoslovju, kjer je predaval tudi filozofijo do 1889, bil je še imenovan za prosinodalnega eksaminatorja (1883). Ta čas se je znanstveno udejstvoval na področju teologije in pisal razprave v FoliumGor: De divinis notninibus, 1881, 9, 77, 180, 307, 336, 365, šifra – Y; De corpore Christi mystico, guod est ecclesia, 1882, 79, 140, 208, 234, 303, 367 in 1883, 72; De angelis custodibus, 1883, 134; De mundi innovatione ultima, 1883, 330 in 1884, 43, 146. Njegovo zanimanje je bilo istočasno usmerjeno v javno politično življenje, kjer je posvečal vedno več časa gospodarskemu in kulturnemu razvoju gor. dežele, posebej slov. šolstvu v sami Gorici; prav te vprašanja so ga kmalu v celoti zaposlila. – V ospredje gor. političnega življenja je stopil 1880, ko se je vključil v politično društvo Sloga, prevzel spomladi 1882 upravo, jeseni pa uredništvo društvenega glasila Soča in jo vodil v letih 1882–87 in 1888–89; 1883 je prišel v odbor Sloge in postal njen tajnik; jan. 1885 je sprejel mesto podpredsednika v Doliacovem katoliškem društvu, ki je nastalo že 1870 z namenom, da združuje katoliške Slovence in Italijane. Po odstopu dr. Povšeta je na nadomestnih volitvah 17. okt. 1885 prišel G. v gor. deželnozborske klopi, kjer je mandat z malenkostnim presledkom (od 6. nov. 1889 do 30. avg. 1890) ohranil še po razpadu Avstro–Ogrske, najprej kot poslanec slov. veleposestva (1885–89), potem kmečkih občin Tolmin–Bovec–Cerkno (1890–1913) in ponovno veleposestva (od 1913). Septembra 1890 se je povzpel na sam vrh političnega življenja na Gor. in bil izvoljen za predsednika Sloge (ko je bila 1907 ustanovljena SLS za Goriško, je postal njen prvi predsednik). Od 1891 je bil poslanec v državnem zboru, kjer je 1891–97 zastopal slov. del goriških kmečkih občin (Gorica, Tolmin, Sežana), v letih 18974907 goriški splošni volilni razred (peta kurija) in od 1907 tolminski volilni okraj. Kot deželni in državni poslanec se je vneto potegoval za narodnostne, kulturne in gospodarske koristi gor. Slovencev, na Dunaju pa je zagovarjal tudi splošne slovenske narodne interese. – Od izvolitve v deželni zbor (1885) je G. nastopal s številnimi predlogi, poročili, interp1elacijami, peticijami o aktualnih vprašanjih narodne in gospodarske politike, za osvoboditev slov. življenja na Goriškem od italijanske premoči. Osnoval je »Klub slov. poslancev goriškega deželnega zbora« (1895) in mu bil predsednik, vodil je abstinenco slov. dežel, poslancev v konfrontaciji z italijansko stranko zaradi zavračanja slov. zahtev (1895 in 1897), predložil je dež. zboru 1899 v imenu Kluba slov. poslancev zahteve gor. Slovencev tako glede popolne enakopravnosti obeh dežel, jezikov v vseh deželnih ustanovah, glede finančne podpore slov. šolstvu, glede slov. javne šole v Gorici, kakor glede drugih gospodarskih vprašanj. V samem dež. zboru je opravljal številne službe: bil je namestnik dež. odbornika (1889, 1895–1901), dež. odbornik (od 1901), namestnik deželnega glavarja (1895–1913) in član raznih odsekov (finančnega od 1885, šolskega 1887 in od 1893, železniškega od 1891, ekonomskega in tehnično–ekonomskega od 1900, pravnega od 1901), član dež. šol. sveta od 1905, predsednik komisije za pogozdovanje Krasa, idr. Med prvo svetovno vojno se je z dež. odborom umaknil na Dunaj (1915), kjer je skrbel za goriške begunce, nato se je mimo Celja (1918) spet vrnil v Gorico (1919) in po italijanski okupaciji še deloval kot deželni poslanec do ukinitve dež. avtonomije (1923), potem je dal politiki slovo. – Tudi v državnem zboru je bil vztrajen borec za enakopraven položaj Slovencev, za uveljavitev slov. uradovanja, za slov. poroto pri sodiščih, za slov. šolstvo v Gor., za gradnjo vipavske železnice in drugih železnic na Gor., itd. Bil je član Hohenwartovega kluba, a je iz njega izstopil nov. 1893, ker se vlada ni ozirala na slov. in hrv. interese; vstopil je 1917 v Jugoslovanski klub in podpisal Majniško deklaracijo. Včlanjen v razne odseke drž. zbora (peticijski, upravni, davčni, proračunski, železniški, nar.-gospodarski, idr.), je v njih vestno deloval do razsula Avstro–Ogrske (1918). Bil je tudi član avstrijske delegacije v Budimpešti (1892 in 1896). Svoje politično zadržanje je javnosti tolmačil v listih, ki jih je vodil oz. v njih sodeloval: Soča (1882–89; 1892–99), Nova Soča (1889–92), Gorica i(1899–1914), Primorski list (1901–14), Goriški list (1914). – G. življenjsko delo je bila skrb za slov. šolstvo v Gorici: vanj je osredotočil vse svoje sile in ljubezen, naklonil mu je vse svoje prihranke. Kot odbornik Sloge in kasneje njen predsednik je dal 1883 pobudo za ustanovitev prvega slov. otroškega vrtca v Gorici, sledil mu je 1892 drugi in 1894 tretji; 1885 je dosegel odprtje 1. razreda zasebne slov. dekliške ljudske šole (1887 2. r., 1889 3. r.), 1886 je ustanovil v Gorici podružnico CM družbe, bil njen predsednik dobrih 20 let in še istega leta podal družbinemu vodstvu v Lj. pregled stanja slov. šolstva na slov. zahodni narodnostni meji in v Gor. ter svoje poglede na to vprašanje (Sreč 1969, 17, 51–52); 1894 je izbojeval dovoljenje za slov. obrtno nadaljevalno š. za dečke, omogočil nastanek dekliške obrtne š. s strokovno š. za umetno vezenje in belo šivanje (1896), nadaljevalno š. za deklice (1897), in strokovno š. .za krojno risanje, krojenje in šivanje oblek i(1898); organiziral je pripravljalni tečaj za učiteljice ročnih del (1899) in posebne učne tečaje za stenografijo in deklamiranje. Ob taki razvejanosti šolstva se je porodila zamisel o ustanovitvi posebnega društva »Šolski dom« (16. sept. 1897) in G. je postal društveni predsednik od vsega začetka; njegova naloga je bila zidati Šolski dom, v katerem bi dobili slov. učni in vzgojni zavodi svoje prostore. Društvo Šolski dom je tako prevzelo Slogine zavode okt. 1898 in jih dec. istega leta preselilo v novozgrajeno poslopje Šolskega doma. Spričo stalnega naraščanja gojencev je društvo na G-vo pobudo zgradilo nova poslopja: Mali dom (1902), Novi dom (1906), S. Gregorčičev dom (1908) in v njih vzdrževalo tri otroške vrtce, šestrazredno dekliško ljudsko š., petrazredno deško, petrazredno deško in dekliško ljudsko š., enorazredno pripravljalnico za srednjo š., dvorazredno dekliško pripravljalnico, trirazredno deško obrtno nadaljevalno in trirazredno žensko obrtno š., kuhinjsko š. in zadnja leta pred vojno tudi slov. moško učiteljišče z vadnico (v času največjega razcveta so zavodi šteli preko 2.000 gojencev na leto). Soustanovil in vodil je še otroške vrtce v Devinu (ustanov. 1899), v Ločniku, v Podgori in Pevmi. Izboril je odlok o odprtju slov. mešane štirirazredne ljudske š. po goriškem magistratu v šol. letu 1894–95, izposloval je vrnitev slov. moškega učiteljišča iz Kopra v Gor. (1910) in mu nudil gostoljubje v Gregorčičevem domu, izsilil od vlade odprtje slov. drž. klasične gimnazije (1910), ki se je z »zaposlovalnimi tečaji« v Trstu med prvo svet. vojno razvila 1918 v popolno gimnazijo, pripomogel je k ustanovitvi moškega in ženskega učiteljišča v Trstu in Lj. Za dvig narodne kulture na Gor. je ustanovil in do smrti vodil Narodno tiskarno (1899), Goriško matico (1920), Narodno knjigarno (1920). – Prav tako so pomembne njegove zasluge na gospodarsko-socialnem področju: marca 1882 je bil med ustanovitelji »Slov. bralnega in podpornega društva«, postal njegov podpredsednik in ga od dec. 1884 (po odstopu F. Povšeta) vodil kot predsednik do 1901, ko so društvo prevzeli narodnonapredni krogi (dr. Tuma). Društvo je postalo prvo zatočišče slovenskega obrtništva in delavstva v Gor. in so v njem prirejali shode, poučne večere, izlete; G. mu je pridobil pravico okrajne bolniške blagajne in je tako ustanova naredila za prebujo slov. življa več kot Čitalnica skozi desetletja; osnoval je podružnice še v Solkanu, v Biljah in Mirnu, kjer je nastala tudi pomožna blagajna. Jan. 1883 je botroval ustanovitvi prvega slov. denarnega zavoda v Gor. »Goriške ljudske posojilnice«, bil v začetku njen blagajnik, kasneje pa predsednik; ko je 1900 prišel zavod v liberalne roke, je G. osnoval »Centralno posojilnico« in jo kot predsednik vodil. Bil je pobudnik in predsednik »Goriške zveze gospodarskih zadrug in društev« (Zadružne zveze), ki je postala matica slov. zadružništva na Gor., končno je po smrti J. Pavlice rešil propada tudi Krojaško zadrugo. – Za njegovo vztrajno delo ga je občina Kožbana imenovala za častnega občana (1896), 1901 je prejel državno odlikovanje Red železne krone III. vrste. – G-evo nastopanje v politični javnosti je bilo prepleteno s številnimi preobrati, ločitvami in razdori. V spravaškem polit. društvu Sloga so se že pred G-evim vstopom kazala prva trenja, ki jih je J. Tonkli takrat še obvladoval (1879), a so ponovno oživela z Mahničevim nastopom proti pesniku S. Gregorčiču. A. G, sicer Mahničev gimnazijski sošolec in študijski tekmec, je takrat urejeval Sočo v smeri spravne, strpne politike in se ideološko še ni ločeval od Mahniča, vendar se je kasneje zbližal s svojim rojakom in ga pritegnil na svojo stran (po Simonovi smrti je 1906 celo dal pobudo za prvi izčrpen pesnikov življenjepis, ki ga je sestavil A. Burgar). Med strogim ideologom Mahničem in političnim taktikom G. je moralo počiti. To se je pokazalo že 1887 ob izidu pastirskega pisma škofov goriške metropolije proti agitaciji za slov. bogoslužje in z ostro noto proti katoliškemu liberalizmu. G. je v Soči menil (10. dec. 1887, št. 50), da je pastirski list »udaril nedolžni, že tako preveč zatirani slov. narod« ter je v gor. dež. zboru interpeliral v imenu vseh slov. poslancev proti pisanju tiska, ki je napačno tolmačil vsebino pisma na škodo slov. naroda. Do popolnega razkola je prišlo poleti 1889 po deželnozborskih volitvah, ko bi G. moral priti v dež. zbor, a mu je to preprečil konzervativni J. Tonkli tako, da je na to mesto spravil svojega brata Nikolaja. G. je tedaj že povabil k Soči za urednika A. Gabrščka, ki ga je odločno podprl v njegovi politični smeri, toda Tonkli jima je Sočo odvzel in jo izročil Mahniču. G. in Gabršček sta v odgovor ustanovila Novo Sočo (1889–92) s katoliško liberalno smerjo, kar je Mahniču dalo povod, da je tudi v RK ostro nastopil proti A. G. in Gabrščka pisanju in politiki, češ da širita verski indiferentizem (RK 1891, 263). G-eva struja je v enaki meri upoštevala in v neločljivo skupnost postavljala narodno in versko vzgojo; v službi za narodno edinost je odklanjal radikalno katoliško strujo, ki je stavila vero pred narodnost: po Mahničevem mnenju je bil to katoliški liberalizem. Vendar razcep ni prinesel formalne strankarske porazdelitve, pač pa merjenje moči pri vodenju obstoječih institucij v slov. javnem življenju na Gor. G. se je sicer v prvem hipu 1889 hotel umakniti iz politične javnosti zaradi članka v Novi Soči »Tonklijeva okolica«, ki je zbudil vihar protestov v vrstah duhovščine, vendar je naslednje leto (1890) sprejel novo izvolitev v dež. zbor, spodnesel J. Tonklija pri vodstvu Sloge (1890 – preds. G., tajnik Gabršček in kmalu še dr. Tuma) in porazil nekdanjega prvaka pri državnozborskih volitvah (1891). Nasprotstvo je prišlo do izraza tudi na prvem katoliškem shodu v Lj. 1892, kjer je v odseku za narodno organizacijo nastopil G. kot poročevalec in predlagal, naj med katol. polit. društva prištejejo med drugimi še Slogo; Mahnič je predlog ostro odklonil in ožigosal G. kot zastopnika breznačelnega slogaštva. Kljub temu je Gregorčičev krog prevzel vodstvo slov. politike na Gor. in ob koncu 1892 ponovno list Sočo. Mahničevi pristaši so takrat nastopili s Primorskim listom (J. Pavlica), ki je postal sčasoma glasilo nastopajočega krščanskosocialne–ga gibanja (novostrujarji) in nadaljevali z odločnim obsojanjem G–evega polit. delovanja; to se je pokazalo tako na njihovem shodu v Mirnu pri Gorici 1893, še bolj pa 1894, ko se je G. udeležil ljubljanskega shoda liberalnih zaupnih mož in se izrekel za slogo, saj se narodnost in vera dasta združiti in dobiva narodnost v veri svoje po–žlahtnjenje in svoje merilo. Na drugi strani G–eva struja ni sprejemala vedno bolj se uveljavljajoče krščanske socialce in je razbila prvo krščanskosocialno zborovanje na Gor. junija 1896 v Šempetru pri Gor.; podeželje pa ni ostalo gluho za vabljive obljube gibanja, ki se je zavzemalo za socialno pravičnost. – Svež veter je zapihal, ko je 1897 prišel v Gorico za nadškofa J. Missia, odločen nasprotnik liberalizma in močna opora »novostrujarjev«. Duhovi so se polagoma pomirili tudi zato, ker je vseslovenski shod v Lj. 1897 pod predsedstvom dr. G-a nasvetoval narodno spravo. G. je tako na občnem zboru Sloge 1898 sklenil sporazum s krščansko socialno strujo okrog Primorskega lista. Toda na obzorju se je pojavil nov političen razdor. Vnovična zahteva po načelni politiki v katoliškem taboru, ki jo je podpiral Missia, na drugi strani pa naraščajoča napetost med G. in Tumo, sta povzročili razkol v dotedaj uradnem narodnem vodstvu na Gor.: po desetletnem tesnem sodelovanju sta se G. in Gabršček razšla. Do prvega spopada je prišlo aprila 1899 na občnem zboru Goriške ljudske posojilnice, iz katere je G. hotel odstraniti Tumo (ki ga je Gabršček podpiral), a je sam propadel. Nato je G. s pomočjo J. Pavlice ustanovil konkurenčno Centralno posojilnico. Do obračuna je prišlo tudi v polit. društvu Sloga. Ker se Gabršček ni hotel oddvojiti od Tume, G. pa ne obsoditi krščanskih socialcev (novostrujarjev), je občni zbor Sloge julija 1899 odstranil iz društva Gabrščka in Tumo, ki sta nato ustanovila Narodno napredno stranko za Goriško in obdržala Sočo. G. se tedaj še ni spojil z novostrujarji, ampak je odkupil Obizzijevo tiskarno, jo preimenoval v Narodno tiskarno in začel izdajati list Gorica kot glasilo slov. poslancev dež. zbora (7. julija 1899). Končno se je G. 1900 povsem pomiril z novostrujarji in 1901 prevzel vodstvo tiskovnega društva, ki je upravljalo tako Gorico kot Primorski list. Čeprav je poslej nekaj časa vodil ostre politične boje z narodno napredno stranko in se proti njej vezal v dež. zboru z italijanskimi liberali (Pajerjeva stranka), je v svojem taboru nastopal samovoljno, podcenjeval in zapostavljal mlade sile ter tako povzročal nove napetosti. To je tudi povzročilo zaton Sloge in rojstvo SLS za Goriško, v kateri je bil G. vendar izvoljen za predsednika (nov. 1907). Mladi, krščanskosocialno usmerjeni, so mu zamerili kompromisarsko in oportunistično politiko, obsodili zvezo z ital. liberali in zahtevali povezavo s furlanskim krščansko-social. gibanjem Faiduttija. Prelom je bil neizbežen in –mladi so 1908 pod vodstvom dr. J. Srebrniča ustanovili Katoliško tiskovno društvo ter začeli izdajati list Novi čas (1909), dasi so navzven še vedno nastopali enotno. Poleti 1913 so se novostrujarji vendar odločili za samostojen nastop pri deželnozborskih volitvah, ker je bil G. po njihovem imnenju v stranki »neodjenljiv samodržec, v deželnem zboru pa uslužen hlapec italijanskih liberalcev« i(A. Brecelj, Pesnik S. Gregorčič v dr. Tumovi luči, ponatis iz Dejanja, 1939, 6–7). G. je propadel v svojem tolminskem volilnem okraju, mandat so mu v zadnjem hipu omogočili veleposestniki. Ko je jan. .1914 nadškof Sedej z okrožnico prepovedal lista Gorico in Primorski list, ju je G. ustavil in začel izdajati Goriški list. Med prvo svet. vojno se je spor poravnal (1918). Po vojni je Goriška prišla pod Italijo in G. je v Gorici ustanovil Goriško matico (1920), ki naj bi slovenski manjšini v Italiji nadomestila celovško Mohorjevo družbo. Vendar so se na založniškem področju pojavila nova trenja kot posledica neprebolelih predvojnih razkolov. Nekdanji novostrujarji s KTD niso mogli najti skupnega jezika z G-em glede preureditve GorM in glede skupne knjigarne in tiskarne. Tako je KTD ustanovila lastno tiskarno (Zadružno oz. Katoliško tiskarno) in GMD, G. pa je ob Narodni tiskarni postavil še Narodno knjigarno in ohranil Matico. – Ni dvoma, da mu je ves čas javnega delovanja bila pred očmi boljša narodna usoda gor. Slovencev, zato je tudi hodil po stezah nekakega narodno poudarjenega katoliškega liberalizma in je bil pripravljen sodelovati z vsemi, ki so mu omogočali doseči preobrazbo gor. Slovencev na narodnogospodarskem in kulturnem področju. Tako je postal »marljiva čebelica, ki je nosila narodu medu in voska« (Gabršček, I, 213). 24. dec. 1977 mu je bila odkrita na rojstni hiši na Vrsnem spominska plošča, kip pa v Novi Gorici.

Prim.: Zlata knjiga društva Šolski dom, I–VII, Gorica 1898–1904; Lesar, VBV, XIX, 2, 1916, 78–80; Lovrenčič, Čas 1921, 74, 77, 8082; GorS, 1925, št. 20, 1–2; E 1925, št. 58 in 59, 1; Brecelj, Mladika VI., 1925, 350–51 s sl.; Brecelj, Čas 1924–1925, 324–326; Sivec, A. Gregorčič, KolGorM 1926, 16–22 s sl.; KolGMD 1926, str. 51–53: Jos. Abram, dr. A. Gregorčič, s sl.; KMD, 1926, 104 s sl.; Pirjevec, G. A., SBL 1926, 2, 248–251, z obširno literaturo; Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, 1928, 48–49, 137–441, 286–296; F. Šuklje, Iz mojih spominov, 1929, II, 20, 21, 70, 135; Gabršček, I (od 213 dalje) in II; Tuma, Iz mojega življenja, 1937, od 209 dalje; Goriški koledar 1946, 28–35; Ob 20-letnici smrti dr. A. Gregorčiča, s sl.; Rejec, A. G., EncJug 1958, 3, 618; Koblar, S. Gregorčič, 1962, 96, 110, 115, 149, 154, 166, 167, 169 170, 171, 228, 331, 375, 388; PDk 1965, št. 218, 5; Vatovec, Vihar iz časniških stolpcev Soče, JKol 1971, 175–186; Klinec, GMD, 10–11; ZbGMD, 44–46; Marušič, Goriški Slovenci v Taaffejevi dobi, ZČ, 1/2, 127438; PrimN 1976, št. 26, s. sl.; PDk 1975, št. 147, 3; 1. z.[orzut] Fervidus, A. G. v aleji velikih mož, KolGMD 1977, 74–75, s sl.; Marušič, Slovenska politika na Goriškem v zadnjem desetletju 20. stol., ZČ 1977, 1/2, 35–48; NL 24. 6. 1976; Bevk, Mrak za rešetkami, opombe; Gosp 1976, št. 1102, 3; KatG 1976, št. 26, str. 3; GorLtk 6 (1979), 384.

Kralj