Grafenauer, Franc (1860–1935)

Grafenauer Franc, orglar in politik, r. 2. dec. 1860 v Mostah pri Brdu v šmohorskem okraju na Koroškem. Oče, ki se je od pastirja in cerkveniškega pomočnika z izobrazbo povzpel do umetelnega izdelovatelja orgel in narodno zavednega občinskega moža, ga je dal v domačo ljudsko šolo (na Brdu); naročil je učitelju Jan. Šumiju, naj ga uči posebno tudi slovenščine. Dovršil je še 4. razr. v sosednem (nemškem) Šmohorju (1873–4), nato pa stopil v uk v očetovi obrti in na njegovem majhnem kmetiškem posestvu pri Plicu. V 5 letih se je izučil in postal očetov pomočnik, po očetovi smrti (1889) njegov naslednik. Postavil je množico novih orgel, največ na Koroškem, pa tudi v sosednjih deželah in izpopolnil njihovo izdelovanje z novimi idejami v izvedbi bistvenih delov, le da jih radi pomanjkanja kapitala ni mogel docela izvesti in splošno uveljaviti. Kmalu se je začel udejstvovati tudi kot narodni buditelj in politik. Drugujoč s tremi tovariši G.-ji, zgodaj (s 17 leti) umrlim Stanarjevim Urhom, ki ga je seznanil s slov. knjigami, posebno Mohorjeve družbe, starejšim bratom Mihom (u. 1925), in Zotlarjevim Mihom z Brda (očetom književnega zgodovinarja), se je navzel ljubezni do slovenščine in narodne zavesti. Izobraževal se je s čitanjem slov. in nem. knjig, časnikov in časopisov, dopisoval v »Mir«, širil ga s slov. brošurami in knjigami vred v domači in sosedni občini, vnemal ljudi za slovenstvo in seznanjal jih s slovanstvom. Odpadniški učitelji so njega in očeta ovadili sodišču, ki je očeta obsodilo radi žaljenja veličanstva na 6 mesecev ječe, sin pa je bil (1888) radi veleizdaje 3 mesece v preiskovalnem zaporu. Občani so odgovorili s tem, da so ga še isto leto, dasi premladega, izvolili v občinski odbor. Kmalu so ga poznali kot slov. nar. delavca po vsem slov. in nem. Koroškem in 1897 so ga v domačem (slov.-nemškem) volivnem okraju (Šmohor-Koče-Podklošter-Trbiž) skupno s »črnim« Huberjem izvolili v dež. zbor. Ostal je v njem do vojne, nekaj časa kot edini slov. dež. poslanec; pozneje je zastopal slov. dolenjekoroški okraj (Pliberk-Žel. Kapla). V dež. zboru je zaslovel kot duhovit govornik z blestečo poljudno šaljivostjo in kot sijajen debater; odločno in vztrajno je zastopal narodne pravice in gospodarske koristi kor. Slovencev, ki se jim ni izneveril, dasi so ga z mamljivimi obljubami vabili v nasprotni tabor. 1907 so ga izvolili tudi za drž. poslanca, po presledku 6 let kot drugega (prvi je bil Lambert Einspieler, 1897–1901), a zopet kot edinega zastopnika kor. Slovencev v avstr. drž. zboru, prav tako l. 1911. Tudi tu se je krepko in odločno potezal za nar. pravice kor. Slovencev, hkrati je po shodih, sestankih in s članki v »Miru« budil nar. zavest in bodril k vztrajnemu delu. To delo je prekinila vojna, ko se je zatvoril drž. zbor, v katerega se ni več povrnil. Na ovadbo, da je prorokoval rusko zmago, so ga namreč 2. febr. 1916 prijeli kot veleizdajalca in odvedli v voj. zapore v Beljak, kjer sta mu drugovala med drugimi nekaj časa Ks. Meško in mladostni tovariš peravski organist Miha Grafenauer, nato v Celovec. Le s težavo je ušel smrtni obsodbi po prekem sodu, a prisodili so mu 5 let težke ječe (z izgubo poslanskih mandatov) in ga zaprli v vojaško ječo v Müllersdorfu na N. Avstr., kjer je bil zaprt tudi češki parlamentarec dr. Kramař. Čas pa si je krajšal z verzificiranjem preživelih »Hudih dni« (DS 1920). Junija 1917 ga je rešila amnestija, ni pa mu odprla vrat v parlament deklaracijske dobe. V prvih dneh prevrata je organiziral nar. stražo po vsej gorenji slov. Zilji, a ker kljub njegovim nasvetom in prošnjam ni bilo zadostne in pravočasne voj. pomoči, so ostale glavne politične in strategične točke (Šmohor, Beljak, Celovec) nezasedene in koroško Slovenijo je zadela januarska katastrofa 1919, ko je moral z mnogimi drugimi bežati iz domovine tudi G. Prišel je v Lj. in bil izbran kot zastopnik Koroške za nar. poslanca v nar. predstavništvo. Koroško Slovenijo je zadela druga katastrofa v maju 1919, ki ji je sledila kljub zopetni zasedbi in plebiscitnemu delu, ki se ga je G. udeleževal z vso vnemo, še tretja, nesrečni plebiscit 10. okt. 1920. V ustavodavno skupščino ga kor. Slovenija ni mogla več voliti, domov tudi ni mogel več; zato je bil nekaj časa oskrbnik na Grimšicah na Bledu, nato organist v Naklem, dokler si ni kupil hiše z nekaj zemljišča v Smokuču v brezniški občini na Gorenjskem (1923). Šele 1925 se je smel bolan vrniti na Koroško. — Prim.: Rožič, DS 1920; Slovenec, 1920, št. 280; Radikal, 1924, št. 16 (s sliko). Slike: IT I, št. 8; M II, 31. Grf.