Gradnik, Alojzij (1882–1967)

Gradnik Alojzij, pesnik in prevajavec, r. 3. avg. 1882 v Medani v Goriških Brdih. Oče mu je bil Slovenec, mati Italijanka. Osnovne nauke je dovršil v Medani, gimn. v Gorici (1893–1901), pravoslovne študije z rigorozi na Dunaju (1901–5). Ko je prestal drž. izpite, je vstopil pri sodišču v Gorici kot praktikant in avskultant, šel 1900 kot sodnik v Pulj, l. 1912. zopet v Gorico. V začetku svetovne vojne so ga z očetom in bratom zaprli in obtožili veleizdaje, nato je služboval kot sodnik v Cerknem; od 1920 je služboval pri ministr. za vnanje zadeve v Beogradu, s pričetkom 1922 pa nastopil službo pri lj. sodišču kot dež. sodni svetnik. Prve pesmi je priobčeval G. kot četrtošolec v tajnem litografiranem listu, ki ga je izdajal s Šantljem in B. Vošnjakom; javno se je oglasil kot jurist v dij. zborniku ›Na novih potih« (1902), v LZ 1902 in Slovanu 1902/3 (s pravim imenom, le enkrat v LZ kot »Soški«); od tedaj jima je bil reden sotrudnik. Tu in tam je priobčil kako pesem tudi po dnevnikih in časnikih (v Soči, Jutru i. dr.), sodeloval pri objavah Goriške Matice, pri Jadranskem almanahu i. dr. V knjižni obliki je izdal pesemski zbirki »Padajoče zvezde« (1916, 2. izd. 1923) in »Pot bolesti« (1922). Prvim pesmim se pozna, da se je učil pri J. Murnu, nekoliko tudi pri Gregorčiču, Jenku, a kmalu je našel samega sebe v ljubezenskih in pokrajinskih občutjih, najznačilneje v »Motivih iz Brd« (od 1909) in »Motivih iz Istre« (od 1911); v časih vojne in prevrata govori iz njegove pesmi slov. bolest teptanih in razdejanih goriških pokrajin, po tujcih ugrabljenega slov. Primorja in se preliva v gorko občuteno domoljubno liriko. G. ni pesnik nebrzdanega, plamenečega čuvstva; le tu in tam švigne z elementarno silo na dan pritajena strast. G. je odličen prevajavec; iz francoskega: Rodenbach, »Mrtvo mesto« (1923); Margueritte Burnat-Provins »Knjiga za tebe« (1023); iz angleškega: O. Wilde, Pravljice (Gorica, 1919); Rabindranat Tagore »Rastoči mesec« (1917), »Ptice selivke« (1921), »Vrtnar« (1922), »Žetev« (1922), »Gitandžali« (1924); iz srbskega: Čika Java Zmaj, Kalamandarija (1921), Malaj in Malon (1921), Pisani oblaki (1922), zbirka srb. novel »Božje solze« (Gor. Mat. 1920); Srba nar. pesmi (1923); iz hrvaškega: zbirka hrv. povesti »Zlata srca« (Gor. Mat. 1922); iz ruskega: M. Gorkij: Drobne povesti (1911); iz italijanskega: Sem Benelli: »Ljubezen treh kraljev« (1913), »Okrutna šala«, Mazzini, »Dolžnosti človeka« (1925). Grf.

Gradnik Alojz, pesnik, prevajalec, sodnik, r. 3. avg. 1882 v Medani, u. 14. jul. 1967 v Lj. Pokopan v Medani. Oče Jožef, čevljar in kmet, mati Lucija Godeas, po rodu Furlanka. G-ov rod prihaja s Tolminskega, iz Podmelca, in mu je moč slediti do sredine 17. st. Pesnikova stara mati Neža (roj. 1829) je bivala nekaj časa v Tolminu, kasneje pa odšla v Trst služit in tu rodila 22. marca 1855 nezakonskega sina Jožefa, pesnikovega očeta, ki so ga spočetka dali v najdenišnico, kasneje pa v rejo Jožefu Tinta v Kamence pri Anhovem. Deček je kasneje odšel v gorenja Brda, v zaselek Vrisk pri Kožbani, dokler ga ni čevljar v Medani vzel v uk in mu po svoji smrti zapustil orodje, da je tako nadaljeval kot samostojen obrtnik. Materin rod je prišel iz kraja Medea, sama mati pa je bila rojena v kraju Mariano del Friuli, kakih 15 km zahodno od Gor. Materina družina je bila številna: 10 otrok. Lucija, roj. 11. avg. 1855, se je s starši preselila v krminsko naselje na Čemajni, kjer je bil njen oče kolon grofa Formentinija. Za šiviljo se je izučila v bližnji Medani in tu spoznala Jožefa Gradnika, pesnikovega očeta, ko je ta že imel samostojno čevljarsko obrt. Družina se je morala večkrat seliti iz stanovanja v stanovanje, ki je bilo največkrat le en sam prostor za izredno številno družino. Saj je z leti narasla na 10 otrok: Gigia, Rajko (gl. čl.), Alojz, Ema, Gizela, Lovrenc, Avgusta, Josip-Pepi (gl. čl.), Vladimir (gl. čl.), Marija. Najprej so G-ovi stanovali v majhnem prizidku enonadstropne stavbe, kjer je bila stara medanska š. in učiteljevo stanovanje. Potem so se preselili na Kužinšče, od tu spet v staro stanovanje, potem so se vselili v hišo, last posestnika Šviligoja, ki pa jo je bil sebi postavil upokojeni medanski vikar J. Pahor, ki je pesnika tudi krstil. Tedaj je oče prišel tudi do skromnega koščka zemlje; da bi družino preskrbel, pa je opravljal tudi službo občinskega obhodnika, se ukvarjal z gojenjem sviloprejk in lupljenjem češpelj (»penčanjem sliv«), kasneje tudi z gostilničarstvom. Prve tri razr. lj. š. je mladi Gigi G. končal v Medani (1888–91), potem je na priporočilo vikarja Franceta Smrekarja, ki je očeta pregovoril, naj bi dal sina v šole, pesnika poučeval nekaj nemščine nadučitelj Anton Zorzut, ki mu je bil osnovnošolski učitelj v 3. razr. lj. š. Po sprejemnem izpitu v Gor. je bil G. sprejet v 3. razr. deške vadnice (Knabenubungschufle), stanoval pa je v Alojzijevišču, ki so ga prav tisto leto ustanovili in ga je tja priporočil omenjeni medanski vikar. Od 1892 do 1901 je G. obiskoval nemško gimn. v Gor., stanoval pa je še vedno v Alojzijevišču. Tu se je srečal z Ivanom Pregljem in starejšim Ivom Šorlijem, Avgustom Žigonom, Alojzijem Fogarjem. V 2. gimn. je bil sprejet v malo semenišče, kjer je imel za prefekta dr. Antona Mahniča, poznejšega škofa, o katerem se G. spominja, da »ni bil strog z gojenci, ampak nenavadno dober in blag, tako da smo ga imeli vsi prav radi« (Boršnikova, Pogovori 26). Slovenščino je G-a od 2. do 8. razr. učil suplent France Orešec. Za prefekta pa je imel še Antona Plesničarja iz Čepovana, tudi pesnika, ki je pobudil G-ovo prvo objavljeno pesem. Omembe vredno je tudi, da se je G. aktivno ukvarjal z glasbo; najprej je v zboru pel sopran, potem 2. bas, igral je 2. violino, tudi kasneje kot sodnik v Gor. do konca prve svet. vojne. In pa tamburico (prim. fotografijo v GorLtk 6, str. 404). Bil je med prvimi smučarji na Goriškem, ok. 1912; (prim. Brecelj, Gradnikova bibliografija, str. 58–9, enota 3). Po končani 6. šoli je prostovoljno izstopil iz semenišča, se preživljal s poučevanjem v družini baronov Formentinijev v 7. in dvema drugima inštrukcijama v 8. Maturiral je z odliko. Po mnenju profesorja za nemščino dr. Streinza je bila naloga Die Errungenschaften des 19. Jahrhunderts auf dem Gebiete der geistigen und materiallen Kultur »druckfähig«(= vredna natisa). 6. junija 1901 je maturiral in jeseni se je vpisal na juridično fakulteto dunajske U, ne iz posebnega veselja do tega poklica, temveč ker je zaradi pomanjkanja sredstev mislil, da se bo na izpite lahko pripravljal doma. Pa je že septembra odšel za domačega učitelja v družino barona Thömla v Pevmo pri Gor. V oktobru je bil za kratek čas na Dunaju zaradi vpisa na U. Naslednje leto je bil domači učitelj pri grofu Attemsu, katerega družina je tedaj stanovala v svojem dvorcu v Zdravščini. Po letu dni pa je tudi to zaposlitev pustil in sprejel službo prefekta v privatnem internatu prof. Kugelmayerja v Gor. v ulici sv. Ivana. Zadnja dva semestra pa je prebil na Dunaju ob podpori brata Rajka (gl. čl.), učitelja. Zadnje tri mesece tega študijskega leta je preživel v Pragi. Po absolutoriju 1905 se je vrnil v Medano, kjer se je preko poletja pripravljal na 2. drž. izpit, ki ga je opravil jeseni. S tem spričevalom se je vpisal v Trstu v seznam notarskih kandidatov in stopil v pisarno notarja Čibeja v Gor. Po treh mesecih je to službo pustil, šel spet domov in se pripravljal na tretji drž. izpit, ki ga je opravil maja 1906 in tako končal juridične študije. Takoj je stopil v sodno prakso pri okrožnem sodišču v Gor., ker je imel za seboj že dva rigoroza, in ko je 1907 opravil še tretjega, je bil 25. jan. 1907 promoviran za doktorja prava. Čez teden dni je napredoval v brezplačnega avskultanta; kot tak je bil od 7. sept. 1907 do 7. maja 1908 premeščen v Krmin. Od maja 1908 do 16. sept. 1909 je bil pri drž. pravdništvu v Gor., nakar je bil premeščen v Rovinj. Po opravljenem sodniškem izpitu pa še isto leto nastavljen kot sodnik v Vodnjanu in je torej spadal pod okrajno sodišče v Pulju. Od tu je na lastno prošnjo odšel spet v Gor. 28. dec. 1911. Službo pa je opravljal v Tržiču (Monfalcone) in Gradišču ob Soči. Od 30. jul. do nov. 1914 so ga skupaj z drugimi vidnejšimi gor. Slovenci zaprli na goriški grad. Aprila 1915 je bil poslan kot namestnik k okrajnemu sodišču v Tolmin, mesec dni kasneje pa k okrajnemu sodišču v Cerkno. Tu je ostal do začetka 1918, ko se je vrnil v Gor., ker je začelo tamkaj spet delovati okrajno sodišče. V Gor. je ostal do pomladi 1920. Na lastno željo je bil tedaj imenovan za tajnika III. razr. oz. za vicekonzula jsl. konzulata v Trstu, dejansko pa bi bil moral priti v službo k zunanjemu ministrstvu v Bgdu. Ko je bil razrešen službe v Gor. (konec aprila 1920), je že 10. maja nastopil službo v Bgdu na konzularnem oddelku. Zaradi bolezni (pogosta vnetja sipkastih kosti in čelne votline) se je zdravil in bil operiran v Padovi že 1914, v Bgdu pa se mu je stanje spet poslabšalo in je zato prosil za bolezenski dopust, ki naj bi sledil ponovni operaciji (opravljeni 3. marca 1921 s trapanacijo čelne votline). V tem času je bil nezakonito odpuščen iz službe, preživel nekaj mesecev doma, potem pri bratu Rajku na Bledu, nakar je dobil dekret za sekretarja II. razr. na oddelku za mednarodne pogodbe, od jan. 1922 pa je bil prestavljen na višje deželno in apelacijsko sodišče v Lj. in sicer v treh obdobjih: 1922–29, 1931–36, 1941–45, vmes pa je bil sodnik državnega sodišča za zaščito države v Bgdu (1929) in član Stola sedmorice v Zgbu (1936–1941), ko so ga ustaške oblasti odpustile iz službe. Leta 1936 je bil, ne da bi vložil kako prošnjo, čez noč prestavljen v Split, ker pa je bil 1935 operiran na Šalati, se je na novo službeno mesto le javil in takoj prosil za bolezenski dopust. Avgusta 1936 je bil, ne da bi za to prosil, postavljen za sodnika Stola sedmorice v Zgbu. Po koncu zadnje vojne je bil 1946 upokojen v Lj. – Poleg izvirnega pesniškega ustvarjanja in prevajanja pa je G. v nekaterih obdobjih deloval tudi na kulturnem in prosvetnem področju. Že kot visokošolec je bil član akademskega društva Slovenija na Dunaju in en semester tudi njen tajnik. V okviru akademskega ferialnega društva Adrija se je lotil narodnopro-svetnega dela na Goriškem. S tovariši so prirejali shode za slov. ljudske š. v Gor., za slov. gimn. v Gor. in za slov. U v Lj.; na dveh takih shodih (Dobrovo, Nabrežina) je G. tudi govoril. Predaval je dalje na večerih, ki jih je prirejala Adria, tako npr. O državi in njenih oblikah, poleg tega so ustanavljali knjižnice, posebej v nacionalno ogroženih krajih (Mirnik). Bil je G. načelnik gledališkega odseka v Narodni prosveti v Gor., v Pulju predsednik tamkajšnje čitaonice in po 1912 tudi predsednik Goriške Čitalnice. V okviru Narodne prosvete je tudi večkrat predaval, tako o modernem impresionizmu, v Trgovskem domu o psihologiji množice. Bil je tudi član Družbe za izdajanje Soče in Primorca. Po končani balkanski vojni se je v Gor. udeleževal tajnih sestankov v vili dr. Vošnjaka (z njim še Damir Feigel, dr. Drago Marušič, Andrej in Fran Gabršček, dr. Vladimir Knaflič, dr. Dinko Puc), kjer so obravnavali vprašanje o posledicah, ki bi jih utegnila imeti za Avstrijo in njen obstoj zmaga balkanskih narodov, ter o potrebi, da se na bolj ali manj prikrit način med ljudstvom zaneti revolucionarno razpoloženje za odcepitev od Avstrije ter za politično združitev z ostalimi jugoslovanskimi narodi, s Hrvati, Srbi in, če mogoče, z Bolgari, še pred koncem balkanske vojne je gor. Čitalnica na G-ovo pobudo sklenila organizirati koncert v korist Srbskega Rdečega križa, do česar pa ni prišlo zaradi policijske prepovedi. Po odhodu v Jslo po prvi svetovni vojni se G. ni več udejstvoval na prosv. polju, aktivno na političnem polju pa itak se ni nikoli. 21. dec. 1962 je bil imenovan za rednega člana SAZU v razredu za umetnosti. V letih po zadnji vojni se je tu in tam udeležil nastopov s slovenskimi književniki, slov. zamejska mladina ga je povabila na Tržaško spomladi 1953. Član slov. Pen-kluba je bil od njegove ustanovitve, udeležil se je kongresov na Dunaju, v Sofiji, Budimpešti in v Dubrovniku. Na njih se je osebno srečal z vrsto literarnih ustvarjalcev drugih narodov (npr. Bagrjana, Gabé, Dimitrova, Kasrova, Karaljičev, Marsov, Petkov, Jazov, Salvini, Maver, Damiani, Govoni, Marinetti in dr.). Leta zadnje vojne je preživel v Lj., kjer je ustvarjal in objavljal. Izdal je v tem času nekaj pesniških zbirk in nekaj prevodov knjig, obenem pa sodeloval v Maleševi Umetnosti, posebno v njeni prilogi Živa njiva s pesniškimi prevodi predvsem iz vzhodnih literatur. Leta 1962 je za G-ovo 80-letnico pripravil M. Brecelj v Študijski knjižnici v N. Gorici obširno razstavo o njegovem življenju in delu z bogatim slikovnim in dokumentacijskim gradivom, kot plod katere je vzporedno nastala tudi Gradnikova bibliografija istega avtorja, ki zajema vse G-ove knjižne izdaje do 1964 in sicer izvirno poezijo, prevode, prevode G-ovih del, uglasbitve njegovih pesmi ter upodobitve pesnika. Po 1945 se je G. rad vračal na domačijo v Medani, kjer je podoživiljal letne čase, ki jih je v .pesmih, navezanih vedno na rojstni kraj, tako doživeto opeval; posebej je to veljalo za dobo cvetenja češenj. Rad se je pomujal z ljudmi, obujal spomine na mladostna leta, se posebno rad zanimal za ljudsko govorico. Ob teh obiskih so ga pogosto spremljali književniki ali likovni umetniki, prijatelji in občudovalci njegove poezije in Brd. Mlajšim pesnikom je prebiral njihove pesmi. – G. se je 1924 poročil z Miro Potokar; iz taga zakona ima sina Sergeja. Kasneje je svoje življenje povezal s Francko Žgur, hčerjo pesnika Frana Žgura. – G. je posamezne pesmi začel zelo zgodaj objavljati; 14-letnemu je V 1896 že objavil pesem Materino gorje (pod psevdonimom Jaromil). 1902 je že zastopan z 8 pesmimi v dijaškem almanahu Na novih potih (cikel V pomladi: In zdi se mi..., Jaz sem sanjal o rudeči roži, V maju, Pod oknom, Jeseni, Oj, jaz sem te davno že zabil..., Ti rada zreš..., In zaveli so vetrovi). Tega leta se pojavi tudi prvič v osrednji slov. literarni reviji LZ, ki ji ostane zvest vse do sredine 30-tih let, in v Sn. Prvo samostojno pesniško zbirko izda sorazmerno kasno, v svojem 34-tem letu, leta 1916, ko je sodnik v Cerknem. Tako zagledajo beli dan Padajoče zvezde (v drugi izdaji 1923), ki ga kmalu odkrijejo kot svojevrstnega poeta ljubezni in smrti, dvojice, ki jo je kasneje podrobneje utemeljil J. Vidmar (v zadnjem desetletju ji oporekal T. Kermauner), pa tudi močnega oblikovalca pokrajinskih motivov. V tej zbirki so ti združeni v dveh ciklih: Motivi iz Istre in Motivi iz Brd. Kakor se že v prvi zbirki oglaša sodobnost z vojnimi motivi iz let 1915–46, tako je druga pesniška zbirka Pot bolesti (1922) po svojem prvem delu, kjer prevladuje erotična poezija, uglašena vsa na boleče obnavljanje spomina na primorske kraje, 'ki so ostali pod Italijo. Tu je jedro njegovih znanih primorskih sonetov, ki jim v posebnem razdelku sledi cikel Tolminski punt (mišljen je tu veliki tolminski punt 1713), v katerega je G. položil vso razbolelost svojega primorstva in slovenstva. V tej zbirki se tudi prvič javljajo nekateri G-ovi prevodi iz kitajske lirike, navada, ki jo bo pesnik ohranil tudi kasneje, ko bo med izvirne pesmi večkrat vstavljal kak prevod tujih pesnikov, ki se po vsebini ali občutju tesno prilegajo pesnikovemu vsakokratnemu miselnemu in čustvenemu svetu. Podobno je sestavljena tudi zbirka De profundis (1926), ki ji po istoimenskem ciklu desetih pesmi ljubezenske vsebine sledi cela vrsta pesmi, razdeljenih v oštevilčena poglavja. Pomembnejše so v skupini III, novi soneti o primorskih krajih, vrsta družinskih in rodbinskih sonetov, med njimi Vrnitev, Materi, Sinu, Jeseni v Medani, Dvogovor. Ob pesnikovi 50-letnici (1932) je Modra ptica izdala zajeten izbor – antologijo G-ove dotakratne lirike, pomnožen z nekaterimi novimi pesmimi in z dodatkom nekaterih prevodov iz tujih literatur, Svetle samote. Za pesnika je ta zbirka pomenila posebno afirmacijo in ga povzdignila med vodilne pesnike na Slovenskem ter jasno začrtala njegovo fiziognomijo, ki jo je urednik Josip Vidmar označil kot nagonsko ter pesnika uvrstil med pesnike »pretežno izpovedovalskega« in ne »oblikovalskega tipa«, obenem zarisal kot osrednje jedro G-ove ustvarjalnosti binom Eros–thanatos. Pri isti založbi so šest let kasneje izšli Večni studenci (1938), ki so posvečeni spominu pravkar umrle (1937) pesnikove matere. Zbirka je po tonu mračna, saj nam z vseh strani pretežno govori minljivost, smrt, zimski motivi, svetlo ožarjena pa je z vero v onstranstvo, v Boga. Tudi ljubezen je v njej bolj poduhovljena. Posebnost te zbirke, čeprav ne njen vrh, je skupina 20 pesmi z enotno se ponavljajočim naslovom Kmet govori..., v katerih je pesnik postavil podobo kmeta oz. kmečkega človeka ali delavca kot razsodnika živim in neživim stvarem, predvsem celi vrsti predstavnikov upravnih in umetniških poklicev, v katere pravzaprav polaga pesnik sam svoje misli in izkušnje ter išče rešitev zagonetkam življenja. Samo dve leti zatem je G. objavil zbirko pesmi Zlate lestve (1940), ki v petih ciklusih prinašajo tematsko različno gradivo, deloma še kot odmev in nadaljevanje Večnih studencev, močno pa je v njih prisotna slutnja bližajoče se svetovne vojne oziroma odmevov, ki so jih začetki te vojne pobudah do slovenskega sveta (Nova Golgota), v oddelku Blizu zemlje pa se spet mudi na domači briški zemlji. Leta 1944 sta izšli dve G-ovi pesniški besedili: najprej Pesmi o Maji, ki so pravzaprav en sam ciklus pesmi, podoben ciklu Kmet govori, kajti tudi tu skozi pesnikovo fiktivno žensko osebo se zvrsti 22 pesmi in s tem 22 odgovorov, ki jih pesnik daje sebi in bralcu na določene konkretne življenjske situacije. Druga zbirka istega leta je Pojoča kri, ki ima nekaj skupnih potez z Zlatimi lestvami. V njej prevladuje sonetna oblika, kot novost pa se pojavlja tu domača motivika, in sicer pesmi o koncentracijskih taboriščih, o pokopu od okupatorja ustreljenih, o odganjanju Slovencev v taborišča, o nečloveških razmerah v teh, itd. Po vojni, vse tja do leta 1952 ni izšla nobena izvirna G-ova knjiga. Pesnitev Spev svobode, ki je nastala leta 1945, je izšla v tisku v celoti šele 1978 v trž. Mladiki, šele ob G-ovi sedemdesetletnici je izšla prva povojna knjiga G-ove izvirne poezije, pa čeprav so bili to le ponatisi sonetov s primorsko tematiko (Primorski soneti, z uvodom Jara Komaca, Lipa v Kopru). Zbirka torej ni prinesla nič novega. Iz leta 1954 je zbirka pesmi za mladino Narobe svet, ki je prva pesnikova izvirna mladinska knjiga. Čeprav namenjen za sedemdesetletnico, je obširen antologijski izbor G-ove lirike v redakciji Filipa Kalana-Kumbatoviča izšel šele 1954 z naslovom Harfa v vetru. To je za Vidmarjevimi Svetlimi samotami drugi reprezentativnejši izbor G-ove lirike, v kateri se nam pesnik po urednikovi zaslugi predstavi še z drugimi pesniškimi obrazi. Urednik je namreč dodal binomu Eros-thanatos, ki je dotlej veljal za G-a, še binom Natura-Patria, in tako vanj zajel vso tisto tipično G-ovo poezijo na ti dve temi. Knjiga je opremljena z mnogimi bibliografskimi .podatki o pesmih, biografskimi podatki ter odmevi na G-ovo ustvarjanje v tisku. Izbor pa tudi tokrat, kakor pri Svetlih samotah, ne prinaša le že natisnjenih pesmi, temveč tudi nove tekste, izbrane iz revijalnih objav in iz rokopisov. Nov izbor predvsem G-ove erotične poezije prinaša zbirka Eros-tanatos, ki jo je za pesnikovo osemdesetletnico pripravil in jo s spremno besedo opremil Kajetan Kovič (1962, ponatis 1972). Izvirno pesniško delo je zbirka Lucipeter, ki je izšla 1973, že po pesnikovi smrti, medtem ko so Pesmi v miniaturki izšle 1962 (19672), Izbrane pesmi v zbirki Kondor 1964, Izbrano delo v zbirki Naša beseda 1968. Med vsemi naštetimi izdajami pa je izšlo še nekaj bibliofilskih in posebnih izdaj, tako: Verzi Alojzija Gradnika kot priloga k Fr. Tratnikovemu ciklu »Begunci« (1917) dve izdaji, Pisma, z Jakčevimi lesorezi (1924), Bog in umetnik (1943), Tolminski punt (1973). – Poleg izvirnega, je obsežno in deloma zelo pomembno G-ovo prevajanje. V knjižnih izdajah so izšli naslednji prevodi: Maksim Gorki: Drobne povesti (1911); Sem Benelli: Ljubezen treh kraljev (1913); Tagore: Rastoči mesec (1917, 19212); O. Wilde: Pravljice (1919); Božje solze [srb. pov.] (1920); Tagore, Ptice selivke (1921, 1961); J. J. Zmaj: Malaj in Malon in druge pesmi za deco; isti, Kalamandarija (1921); Sem Benelli: Okrutna šala (1922); Tagore: Žetev (1922); Zlata srca [hrvaške povesti] (1922); J. J. Zmaj: Pisani oblaki (1922); Marguerite Burnat-Provins: Knjiga za Tebe (1923); G. Rodenbach: Mrtvo mesto (1923); Srbske narodne pesmi (1923); Tagore: Gitanžali (1924); G. Mazzini: Dolžnosti človeka (1925); Kitajska lirika (1928, 1951, 1958, 1963, 1973, 1974); Narodne pripovedke (1928); Koko in druge živalske zgodbe (1929); Narodne zagonetke (1929); Čarobni studenec in druge japonske pripovedke (1930); E. Barett-Browning: Portugiški soneti (1933, 1961); Ada Negri: Novele (1934); Italijanska lirika (1940); Gabriele D'Annunzio: Sen jesenskega zatona (1941); Anton Čehov: Kaštanka (1943); Moderna španska lirika (1943); Michelangelo Buonarroti: Soneti (1945); Prešernovi nemški soneti (1946); Prešernove nemške pesnitve (1947); Peter Petrovič Njegoš: Gorski venec (1947, 1965); Jovan Jovanović - Zmaj: Pesmi za otroke (1948); Srbski realisti (1948); Branko Čopić: Armada, obramba tvoja (1949); Izbrane srbske narodne pripovedke (1950); Li-Tai-Po: Pesmi (1950); Srbske narodne uganke (1951); Ivan Mažuranić: Smrt Smail age Čengijića (1951); Barčica [ruske otroške pesmi] (1952); Francesco Petrarca: Soneti in kancone (1954); Omar Hajam: Rubajati (1955); Laž ima kratke noge (1956); Stojša in Mladen (1956); Ugo Foscolo: Gomile (1957); Silvije Strahimir Kranjčević: Izbrane pesmi (1958); Tagore: Spevi (1958); Dante Alighieri: Pekel (1959); Giacomo Leopardi: Pesmi (1961); Li-Tai-Po: Pesmi (1963); Dante Alighieri: Vice (1965). Posamezni njegovi prevodi so prešli tudi v izbore Carduccija (1970), Leopardija (1971), Lorce (1969, 1978) itd. – G. je za primorske razmere po prvi svetovni vojni pripravil Pesmarico, zbirko narodnih in drugih pesmi (1920, ponatis 1946) ter 3 pravne tekste, pravilnike in zakone s komentarji (1925 in 1926). – G-ovo pesniško delo je našlo v svetu lep odmev, saj so posamezne pesmi prevedene v angleščino, bolgarščino, češčino, francoščino, gruzinščino, italijanščino, latinščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, novogrščino, poljščino, ruščino, slovaščino. V samostojni knjigi so izšli angleški prevodi Selected poems, London 1964. Vrsto G-ovih pesmi so uglasbili A. Lajovic, R. Paternost, L. M. Škerjanc, R. Simoniti, U. Vrabec, J. Pribošič, M. Kogoj, A. Srebotnjak, V. Ukmar, M. Tomc, idr. Izvirno G-ovo poezijo sta spremljala predvsem dva likovna umetnika; tako je G-u do zadnje vojne opremljal in ilustriral pesniške zbirke Božidar Jakac, med vojno in po vojni Riko Debenjak, kasneje spet tudi B. Jakac. Največkrat je pesnika portretiral Božidar Jakac, potem pa še: Avgust Bucik, Rajko Šubic, Saša Šantel, Miha Maleš (večkrat), Avgust Černigoj, Riko Debenjak (večkrat), Borut Pečar, Nora Lavrinova, Boris Batista, Robert Hlavaty, Zdenko Kalin. Zadnji portret je delo Negovana Nemca (1978) na spomeniku v N. Gorici (postavil Klub starih goriških študentov). V rojstni hiši v Medani mu je bila odkrita spominska soba, ki jo oskrbuje Goriški muzej v N. Gorici. – Prvi obširnejši popis G-ovega dela je bil objavljen v trž. Razgledih (1955, str. 109–12, nedokončano; avtor verjetno dr. Anton Urbanc). Popis vseh objavljenih pesmi do 1941 z vključenimi prevodi G-ovih pesmi v tuje jezike, tiskanih v Jugoslaviji je prinesla Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova, 5, Zgb 1960, str. 53–57. France Dobrovoljc je objavil Pesniško delo A. G-a v prevodu, Bori 1955, 78–83, 345; Janez Logar: Bibliografski popis literarnih del Alojzija Gradnika, Letopis SAZU 1962, 13. knj., 1963, str. 34–8; Marijan Brecelj: Gradnikova bibliografija, Nova Gorica 1964; France Dobrovoljc, v LPJ II, 279–81 (najobširnejši dosedanji popis G-ovega dela, vsebuje popis izvirnih knjig in knjig prevodov; popis G-ovih pesmi, prevedenih v tuje jezike; literaturo o pesniku in njegovem delu od 1913 do 1974; zajet ni le popis G-ovih prevodov [neknjižnih] iz tujih jezikov). Marja Boršnikova je objavila Pogovore s pesnikom Gradnikom, NO (Mrb) 1953, ponatis v knjigi 1954. Vrsta pesnikov mu je posvetila svoje pesmi, zastopan je v skoraj vseh antologijah slov. pesništva, v vseh šolskih čitankah in literarnih pregledih, itd.

Prim.: LibBapt III, 46, nr. 24 v Medani; o Padajočih zvezdah: O. Župančič, LZ 1917, 47; Iz. Cankar, DS, 1917, 121–2; Milan P[ugelj], Sn 1917, 27; Dis [= Milan Pugelj], SN 1. 1. 1917; Obzor 20. 1. 1917; S. Š[antel] E 11. 2. 1917; F. Albreht, Demokracija 1918, 90–3; o ciklu Begunci: y [ = Hugo Uhlyrl], SN 7.1.1918; S 5. 1. 1918; 1. Dornik. Jsl(n) 12. 1. 1918; o Poti bolesti: I. Pregelj, DS 1922, 469; SN 21. 6. 1922; –k, UT 13. 7. 1922; J. K., J 3. 8. 1922; R. Rehar, 13. 8. 1922; –c, E 7. 9. 1922; Prosveta (Gorica) 1922, 63; D. M., SN 22. 9. 1922; F. Kozak, LZ 1923, 118–9; Sr. Kosovel, UL III, 7/8, 1923; o 2. izd. Padajočih zvezd: Miran J.[arc], SN 14. 6. 1923; o bibliofilski izd. Pisem: Frst. [ = France Stelè], DS 1924, 183; J 29. 5. 1924; M. Jarc, SN 1. 6. 1924; o De profundis: J. Vidmar, Kritika 1926–27, 73–6; M. Jarc, J 17. 10. 1926; I. LCah], SN 24. 10. 1926; B. Borko, Tabor (Mrb) 24. 10. 1926; Nova doba (Celje) 6. 11. 1926; J 5. dec. 1926; Narodni dnevnik 6. 12. 1926; A. Gspan, Mladina 1926–7, 118–20; F. Kozak, LZ 1927, 121–3; F. Vodnik, DS 1927, 121–2; F. Bevk, NG 1927, 101–2; K. Širok, E 18. 1. 1927; B. Borko, E 3. 2. 1927; J 26. 6. 1927; o Svetlih samotah: A. G., SN 23. dec. 1932; –O i– Božidar Borko], J 24. 12. 1932; F. Vodnik, DS 1933, 161–2; B. Borko, LZ 1933, 119; F. Kozak, Sd 1933, 418–20; L. Mrzel, Žena in dom 1933, 136–7; R. Rehar, MV 4.2.1933; o Večnih studencih: F. Vodnik, MP 1937–38, 191–2; U. Urba ni, MP 1937–38, 223–4; T. Cokan, DS 1937–38, 377–8; F. Vodnik, Obzorja 1938, 267–9; Inko [= Ivan Ko– lar], Misel in delo 1938, 204–6; P. Karlin, Prijatelj 1977, 306–7; –o [= Božidar Borko], J 23.4.1938r td [= Tine Debeljak], S 6. 6.1938; A. Budal, LZ 1938, 478–1, 603–5; M. Jarc, MP 1938–39, 150–5; F. Kalan (Kumbatovič), Sd 1939, 16–20; L. Legiša, Dejanje 1977, 40–4; S 8.2.1939; 2. 9. 1939; J 10. 2. 1939; –o [=B. Borko], J 10. 2. 1939; o Zlatih lestvah: –o [=B. Borko], J 19. 3. 1940; J 14.12.1940; L. St[anek], Um 1940–41, 220–2; V. Pavšič, LZ 1941, 76–81; F. Vodnik, DS 1941, 439–41; SN 14. 1. 1941; –r [= Radivoj Rehar], MV 5. 3. 1941; –ok, Slovenija 21. 3. 1941; o pesnitvi Bog in umetnik: M. S. [R. Rehar], Um 194243, 194; o Pesmih o Maji: M. S. [= R. Rehar], Um 1943–44, 190–2; J 16. marca 1944; SN 20. 3. 1933; Družinski tednik 30. 3. 1944; td [=T. Debeljak], S 4. 4. 1944; GorL 5. 8. 1944; o Pojoči krvi: F. Vodnik, DS 1944, 131–2; J 3. avg. 1944; in, Družinski tednik 10.8.1944; td [=T. Debeljak], S 24. 8. 1944; –c, SN 4. 9. 1944; SN 18. 9. 1944; M. S. [= R. Rehar], Um 1944–45, 404; o Harfi v vetru: D. Ž.[eljeznov], Knjiga 54, 575–9; K. Kovič, Beseda 1954, 575–6; T. Žagar, Beseda 1954, 577–80; Marjan Jerše [= Miklavž Prosenc], SPor 14. 11. 1954; A. Budal, PDk 5. 12. 1954; L. Legiša, LDk 11. 12. 1954; M. Brecelj, SlovJ 24. 12. 1954; M. S., Mlada pota 1954–55, 99–101; L. Legiša, Bori 1955, 51; o Narobe svet in druge pesmi za mladino: SPor 20. 2. 1954; K–č [= K. Kovic], LDk 13. 2. 1954; M. Brecelj, SlovJ 25. dec. 1953; o Eros–tanatos: K. Ković, NSd 1962, 698–706; R. Šuklje, TT 14. 8. 1962; V. Bartol, PDk 26. avg. 1962; B. H.[ofman], LDk 8. 9. 1962; F. Forstnerič, NO 1963, 75–7; B. Borko, Le livre slovene 1963, 24; o Selected Poems: Knjiga 64, 128; M. Brecelj, PrimN 2. 7. 1964; isti, NL 2. 7. 1964; M. Jurak, Delo 15. 7. 1964; M. J., PDk 30. 7. 1964; o Lucipetru: A. I.[nkret], Delo 24. 10. 1973; Sl. Ru.[pel], PDk 28. okt. 1973; M. Jevnikar, M(Trst) 1973, 188; Knjiga 73, 575–8; N. Gaborovič, Dialogi 1974, 1304; izbor splošnih člankov o G-u in delu: Bulletin yougoslave, Paris 1918, février, no. 29, p. 23; SN 6. aprila 1929; A[nton] K[acin], KolGMD 1931, 73; I. Peruzzi, DP 1932, 2504; Lj. Mlakar, Sokolič 1932, 235–7; F. Albreht, LZ 1932, 565–6; –o [ = B. Borko], J 3. 8.1932; SN 3. 8. 1932; s. š. [= Silvester Škerl], S 3. 8. 1932; z. 1. [= Ludvik Zorzut], MV 4. 8. 1932; Istra (Zgb) 12. 8. 1932; S. Malič, KolGM 1934, 53; Gabršček, II; B. Fatur, Sd 1936, 159–63; Slovenija 21. 8. 1936; R. J., Istra 3. 2. 1939; –o [= B. Borko], J 14. 12. 1939; J 13. 11. 1940; –o [= B. Borko], J 11. 1. 1941; 11. 5., 15. 6., 28. 6., 29. 6., 2.–3. 7.; A. B., J 18. 7. 1944; A. Budal, Razgl 1948, 2134; L. Legiša ,Razgl 1952, 558–64; A. Budal, PDk 3. avg. 1952; L. Smrekar, PDk 5. 8. 1952; L. Legiša, LDk 6. 8. 1952; Sidro, jesen 1953, str. 3; Galeb 1954–55, 1, 5; B. Hofman, PDk 22. 3. 1953; M. Samsa, PDk 7. 5. 1953; A. Hmeljak, LitV 1953–54, 34; J. Moder, KolMD 1954, 66–67; Č. Šinkovec, NRazgl 1954, 14–6; M. Prosenc, Beseda 1955, 243–7; Večer 16. 3. 1955; Sl. Ru.[pel], PDk 10. 4. 1955; Soča 16. aprila 1955; L. Smrekar, DL 25. 11. 1955; F. Zadravec, JiS 1955–56, 310–3; J. Glazer, NO 1957, 248–50; PrimN 2. 8. 1957; V. Bartol, PDk 22. 5. 1960; Soča 4. 6. 1960; V. Vovk, PV 1962, 433–5; L. Zorzut, P V 1962, 548; B. Borko, NŽ 1962, 321–2; Prešernov koledar 1962, 56–8; M. Brecelj, PrimN 1. 8. 1962; J. Kajzer, Mladina 4. 8. 1962; B. Paternu, NRazgl 1962, 291; DL 25. 10. 1962; J. Sever, DL 28. 11. 1962; Letopis SAZU 1963, 33–8; F. Forstnerič, NO 1963, 28–30, 75–7; PDk 9. 1. 1963; Veno Pilon, Na robu, Lj. 1965; TT 13. 1. 1966; F. Zadravec, Dialogi 1967, 76–82, 147–57, 210–19; A. Kodermac, GorS 1967, 64–8; L. Zorzut, PV 1967, 464–5; Rodna gruda 1967, 260; 15. 7. 1967; PDk 15. 7. 1967; Matajur 15. 7. 1967; J. Snoj, Delo 15. 7. 1967; D. Ž[eljeznov], PrimN 15. 7. 1967; Matajur 15. 7. 1967; Primorski dnevnik 16. 7. 1967; 18. 7. 1967; Pesnik gor. Brd A. G.; Pogreb A-a G-a, KatG 20. 7. 1967; V. B., Gosp 21. 7. 1967; SlovV 21. 7. 1967; F. Kalan (Kumbatovič), NRzgl 29. 7. 1967; F. Bevk, NRazgl 29. 7. 1967; A. Slodnjak, Delo 29. 7. 1967; B. Kreft, Letopis SAZU 1968, 79–82; GorZb II, 111; J. Dolenc in L. Zorzut, KolMD 1968, 103–7; n. j. [=M. Brecelj], KolGMD 1968, 142–4; Matajur 15. 3. 1969; M. Remic, LDk 19. 4. 1970; B. Paternu, SR 1970, 163–78; Sreč 1970, št. 25/26 prinašajo razprave o G-u in njegovem delu naslednjih avtorjev: M. Boršnik, 32–5; B. Paternu, 35–9; F. Petre, 41–3; T. Kermauner, 43–5; M. Mitrovič, 45–9; J. Mahnič, 49–54; F. Zadravec, 54–61; F. Bernik, 62–5; E. Štampar, 66–8; J. Seražin, JiS 1970–71, 153–4; B. Borko, Srečanja, Lj. 1970, str. 19–23; Taras Kermauner, Dileme sodobnega slovenskega pesništva, Lj. 1971, 114, 97–131: L. Zorzut, KolGMD 1971, 144–6; K. Kovič, PiČ 1970, 9/10, 497–503; M. Brecelj, Naš list (Anhovo) 1972, 10; Ana Čebokli, Dan 1973, 7; M. Vuk, Goriški muzej, N. Gorica 1977; JKol 1977, 123–132; (19792), 15–7; V. Truhlar, Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, Lj. 1977, 163–9; J. 240, 289; JiS 1970–71; SR 1979, 25–27; M. Kožuh, SR 1979, 207–213; GorLtk 6 (1979), 383–4; vključujejo ga vse slov. lit. zgodovine in enciklopedije ter pretežno vse antologije slov. pesništva v izvirnikih in prevodih. Za popolno bibliografijo člankov in ocen o G-u in njegovem delu ter prevodov njegovih pesmi v tuje jezike, ki jo je sestavil F. Dobrovoljc, gl. LPJ II, 281–3 ter Kalanov seznam v Harfi v vetru, str. 281–5.

Brj.