Govekar, Fran (1871–1949)

Govekar Fran, pisatelj, r. 9. dec. 1871 na Igu kot sin nadučitelja in pedag. pisatelja Fr. G. Dovršil je gimn. v Lj. (1883–92) in študiral na dunajski univerzi medicino (1892 do 1896), odslužil po naravoslovnih izpitih polletno prostovoljno vojaško službo, vstopil 1. jan. 1897 v uredništvo SN, 1. jun. 1901 kot konceptni uradnik pri mestnem magistratu v Lj.; danes je višji mag. svetnik. Prvi G.-jevi pripovedniški poskusi, povestice in pripovedke za otroke, so izhajali 1887–90 v Vrtcu (Ižanske pripovedke i. dr.). Prav tedaj se je začela pozornost slov. mladine obračati na novo umetniško smer naturalizma. V LZ 1885 je svaril pred njim idealist J. Stritar, a že 1888 je poročal o njem Fr. Svetič v istem listu precej simpatično, čeprav mu docela še ne pritrjuje, in v Gestrinovi povesti »Iz arhiva« (LZ 1890), v Kersnikovi »Jari gospodi« (LZ 1893) se kažejo v snovnih motivih že prvi sledovi njegovega vpliva. Na Dunaju je bil naturalizem, ko je došel G. tja, prav v najsilnejšem razmahu, dasi se mu je prvi ondotni glasnik Herm. Bahr tedaj že bil izneveril (Zur Überwindung des Naturalismus, 1891). V tem ozračju se je G. odločno oprijel novega književnega programa, seznanil se z nem., franc. in ruskimi vzorniki naturalizma in ga začel uvajati v slov. književnost, najprej (1893–4) z Iv. Robido v dijaški Vesni (Na božični večer, Učitelj Marko, 1893; Stankov roman, 1894), nato (1894–6) tudi v listku SN (Idealist, Po šestih letih, Te punice, Dr. Strnad, Institutka, Pavlina i. dr.) in E (Lucijin ženin, Gospa Olga si išče tajnika, § 19, Rudi in bebeja, Ribičeva Jelica i. dr.); nekaj teh listkov je izšlo v knjižni obliki (O te ženske, 1897). 1895 se je odprl G.-ju tudi LZ (Sama svoja, 1895; Socialist, Vzor, 1896). Te novele in novelice, zajete večinoma iz zagatnega vzdušja spolnih zablod, pričajo, da je vplival naturalizem na G. bolj s svojo snovnostjo, risanjem nravne propalosti, z metodo, da si išče za snov »žive objekte«, nekoliko tudi s socialno tendenco, manj po slogu; tega je dobil G. v glavnem od Kersnikove družabne povesti, le tu in tam se je približal franc. vzorom tudi z natančnejšim risanjem vnanjosti. Več prilike je bilo za to, ko se je lotil, da presadi z romanom »V krvi« (LZ 1896) na slov. tla najznačilnejšo knjiž. obliko naturalizma, Zolajev eksperimentalni roman z vso njegovo prirodoslovnoznanstveno usmerjenostjo, s teorijo dednosti in miljeja. V tem romanu slika z najtemnejšimi barvami nenravnost meščanske družbe z atavistično in politično tendenco. Roman se sklada z Zolajem po tendenci, da razlaga propadanje glavne osebe z eksperimentalno nujnostjo iz podedovanosti in življenskega okrožja brez vpliva svobodne volje, skuša se mu bližati tudi po slogu v posameznih orisih in nekaterih široko zasnovanih dialogih; v motivaciji pa sledi še Kersnikovemu novelističnemu načinu: najvažnejše prehode v razvoju dejanja označuje le bolj nalahko po zunanje, ne da bi jih podrobno analiziral. V romanu ni prave skladnosti med načinom pripovedovanja in moralističnim sklepom, kritiki družbe nedostaja zolajevske elementarne sile in prepričanosti, zato se zdi proračunjena bolj na vnanji efekt ko pa na notranjo resničnost. G.-jev naturalizem se ne zdi nujen izraz umetniškega in življenskega prepričanja, ampak vnanja koncesija literarni modi, zanimiv eksperiment. To dokazuje tudi novela »Ljubezen in rodoljubje« (KK 1896); dasi je zajeta snov iz istih družabnih krogov z istim polit. ozadjem in je nastala skoro istočasno z romanom, ni v njej niti sledu o kaki atavistični in miljejski utemeljitvi dejanja, o skoro vseobči pokvarjenosti človeštva; svetloba in senca sta razdeljeni prav po načinu kersniške realistične družabne povesti. Kompozicijonalno je to morda najboljše G.-jevo delo. Še manj naturalizma je v koledarsko genljivi povesti »Iz ljubezni« (1896) in v zgodbi »Poštenost in pravica« (1896), ki ju je G. priobčil pod bratovim imenom (Dragutin) v DS. Slika modnega naturalista G.-ja se tudi v naslednjih pripovednih spisih ni bistveno izpremenila (novele in črtice: Triglav, Slovenka, 1897; Saldirano, Mladost, 1898; Suzana, Mala rokavičarica, LZ 1900; Vanda, Spomencvieće, 1900; Na verandi, Život, 1901; Gorjančeva Marjanica, Slovan 1903; Mlaj, Slovan 1907; Film, LZ 1916; Volkodlak, Slovan 1917; Žabota, LZ 1920; romana: Nad prepadom I (nedovršeno), Slovan 1905; Svitanje, SN 1919 do 1920, knjiga 1922; razni listki). Skoro popolnoma prevladujejo seksualni motivi, ki se jim le časih pridruži kak političen, kulturni, gospodarski problem. A tudi tu nazor o življenju ni enoten. G.-jevi spisi pričajo o rutiniranem pripovedovavcu, ki se razvija posebno ob risanju zabav, tonečih v bakhantnost alkoholnega in erotičnega delirija, često z močnim pretiravanjem (Mlaj); kompozicije so večkrat šibke in feljtonski površne, časih tudi skrbneje premišljene. Bolj kakor po pripovednih spisih se je razširilo G.-jevo ime po njegovih dramatizacijah. Snov Jurčičevih in Kersnikovih »Rokovnjačev« je porabil za ljudsko igro, ki so ji spesnili pevske vložke med drugimi Gangl, Jesenko in Ant. Medved; žela je obilo uspeha in doživela več izdaj (1899, 1904, 1918); nato ji je napisal uvodno igro »Legionarji« (1903), dramatiziral »Desetega brata« (1901, 1913) z nekoliko preobilo porabo Jurčičevih pripovednih dialogov in spisal na osnovi Levstikove povesti tendenčno igro »Martin Krpan« (1905), ki je zbudila odločen Cankarjev odpor (Krpanova kobila). Spisal je razen tega svobodomiselsko tendenčno trodejanko Grča (1910) in za H. oder še dramatizacijo Champolove »Simone« in igro »Mrakovi«. G. je tudi mnogo prevajal, največ za lj. gledališče iz češčine, srbohrv. in nemščine (»Oder«: Br. Nušić, Navaden človek, 1923; Narodni poslanec, 1925; Fr. Ks. Svoboda, Poslednji mož, 1924), razen tega Jiráskove Psoglavce (Slovan 1917), Azov in Teffi: Humoreske in satire (1917), Bedier: Tristan in Izolda (SN 1922). G. je bil sourednik Vesne (1893–4), urednik Slovana (1902/3 do jun. 1910) in Gabrščkove zbirke gledal. iger »Talija« (1902–10). Zelo delaven je bil kot časnikar svobodomiselne smeri. V liter. boju med staro in novo strujo, ki se je vnel ob romanu »V krvi«, je kot spreten člankar in temperamenten polemik zagovarjal realizem in naturalizem, potem se je udejstvoval kot časnikarski poročevavec in člankar tako o kulturnih književnih in gledaliških kakor tudi o političnih zadevah. Bil je sourednik SN (1897–901, 1919–22) in Jutra (od 1922), urejal tednike Naš list (1907–8), SIT (1914), TS (1915–8), Domovino (1917–8), uradniški Naš glas (1919–23) in mesečnik Slovenijo (1907), sodeloval kot dopisnik in člankar pri E (1912–4), SS (1895–6), Dnevu (1912 do 1914), Slov. gospodinji (1905–10), LZg (1904, 1918), z gledališkimi poročili v brnskem Jevištu, praški Politiki in Divadlu, zagr. Domu i svietu, s posameznimi članki tudi pri zagrebški Prosveti (o Prešernu 1905) in P (o V. Bežku 1920). Bil je soustanovitelj in prvi tajnik Slov. umetniškega društva v Lj. (1899), odbornik Dramat. društva (od 1900), hkrati tajnik gledališča, dramaturg, intendant (dvakrat), ravnatelj (1908–12), 1918 soustanovitelj in član ravnateljstva Slov. gled. konzorcija, ki je 1918 zopet obudilo lj. slov. gledališče in ga vodilo do podržavljenja (1920), v začetku do 1. febr. 1919 tudi gled. upravnik. Psevd.: Fr. G. Podkrimski (Vrtec), Fran Ribič (Vesna, E), Aruch Baruch (E), Fr. G. Kosec, Marijan Savič, Roman Košir (LZ), M. M., Proteus (SN, Jutro), Ignotus, Ivan K—r (Dan), Entoutcas (Jutro), Jos. Golob, David, Veridicus, Rihard Svoboda in razne šifre. S pomočjo M. Zarnika je izdal Bon ton (Lj. 1925). — Prim. razen kritik: Nova Nada 1897; Vida, Mladost, 1898; Glaser IV, 137; Ilešić, Hrv. Kolo I (1905), 392; Ottův Slovn. naučný (M. Murko); Ottův Slovn. divadelní; Grafenauer, Kr. zgod. slov., 272; Jutro 1921, št. 289; Jugoslavija 1921, št. 300; Čechosl.-jihoslov. liga 1921, št. 1–2; Zrnje 1921, št. 27; Prijatelj, Kersnik II, 604–12; Wollman, Slovinské drama; Jutro 1926, št. 66; SS IX, 53. Slike: Dan 15. jan. 1912; IT III, št. 49. Grf.