Gottweis, Ivan (1779–1851)

Gottweis Ivan, politik in mecen, krščen 26. dec. 1779 v Mariboru, u. 1. maja 1851 v Ljutomeru. Bil je najdenček, ki ga je dal J. A. Kavčič v šole. Študiral je gimn. v Mariboru 1793–8, filozofijo in jus v Gradcu, postal dr. jur. ter bil 1803 po 11. marcu suplent poetike v Gradcu, 16. nov. 1803 prestavljen na gimn. v Mariboru (tu od 14. dec. 1803 prof. stilistike), a postal dec. 1807 uradnik na Braneku, graščini pri Ljutomeru, imel Branek tudi v najemu, zadnje čase živel v trgu. Pač pod Kavčičevim vplivom se je začela oblikovati v njem slov. miselnost, ki jo je poglobil v družbi Harmana in Narata. Pesmi je zlagal v mladih letih sicer v nem. jeziku, a že pred učenci je naglašal semterje tudi preporoditeljska gesla ter vzbudil n. pr. v Cvetku veselje do slov. pesništva. S simpatijo je spremljal po vsej priliki že tendence Naratove »akademije« in Primčeve »družbe«, a Dajnkovim prizadevanjem je bil tako naklonjen, da se je pri sekovskem ordinarijatu 28. avg. 1832 s posebno vlogo poganjal za dajnčico. Z graškimi »slavisti« Vrazove generacije in njihovimi somišljeniki med Muro in Dravo je dobil razne stike (z Vrazom si je dopisoval 1839; Trstenjaka je naklonil, da je zložil in 19. jan. 1839 objavil pesem za rojstni dan nadv. Ivana; s Prelogom sta postala po 1842 najboljša prijatelja itd.). Ob pogledu na uspehe ilirizma je bil že 1839 uverjen, da je ta struja, kjer dela poleg Gaja Vraz, dobra tudi za Slovence in da je treba paziti, da postane »ilirsko narečje« tudi njim razumljivo. Za novi češkoilirski pravopis ga je Krempl tako vnel, da se je potegnil 1838 zanj pri štajerskem guvernerju Wickenburgu. V 40tih letih se je zbirala okoli njega vsa rodoljubna ljutomerska družba (med sabo je govorila ta družba še nemški; tudi diletantske predstave v Ljutomeru, katerim je bil Prelog režiser, Trstenjak dramaturg in G. intendant, so bile nemške). Po dunajski revoluciji 1848 se je zbal kmetov ter pred 22. apr. pobegnil v Gradec. Ko je bil junija 1848 poleg Kočevarja v mariborskem okraju izvoljen za deželnozborskega poslanca, zvezi z Nemci sicer ni ugovarjal, pač pa se je potegnil za slov. poslovni jezik v projektiranem južnoštaj. zastopstvu. G. je bil član štaj. kmet. družbe in izkušen gospodar, ki ga je vse od kmeta do nadvojvode Ivana rado spraševalo za svet. Dobrobit svojega okoliša je imel vedno pred očmi, v Ljutomeru je ustanovil bolnico, napravil okoli mesta 2 drevoreda, zravnal Globetko ter pomagal po požaru 1827. Zlasti se je brigal za šolstvo, 1824 začel zidati šolo v Cezanjevcih, a v oporoki omogočil ustanovitev obrtniške šole v Ljutomeru, ki se je 1861 osnovala ter 1863 pretvorila v enorazredno nižjo realko. Za to šolo je določil, da ji bodi učni jezik »slovanski (slavisch) in nemški«, učitelj pa Slovan (Slave) brez ozira na pleme. — Prim.: N. 1852, str. 288 in 396; Matjašič, progr. marib. gimn. 1858, 110 do 118; J. L., Ljutomer, LMS 1872/2, 23; Trstenjak, SN 1876, št. 39 in 40; Lapajne, Polit. zgod. štaj. Slovencev, 291; Apih, 167 do 178; Košan, progr. marib. gimn. 1890, 22/3; Slekovec, Zgod. ljutom. šole, P 1898, 119–22, 170; Šurmin, Hrv. preporod II, 284; Weiss Ant., Gesch, der oesterr. Volkssch. II, 748; ZMS 1904, 126 in 1905, 132, 174 (Murščeva kor.); Ilešič, Iz prvih časov romantike, ČZN 1905, 10–41, 23; Verstovšek, Prelog, DS 1907, 474, 499; Kidrič, češko ilir. pravopis na Štaj. do Novic, Zbornik u slavu Jagića 1908, 660; IMK 1909, 103 (Bratuša-Vrazu 22. apr. 1848); Kidrič, ČZN 1910, 371; Kovačić, Ljutomer 111. Kd.