Goriup, Frančišek Ksaverij (1721–1781)

Goriup Frančišek Ksav., nabožni pisatelj, r. 14. febr. 1721 v Celju, u. 2. dec. 1781 v Novi Cerkvi pri Vojniku. Po završitvi študij (kraj in čas njegovega gimn., filoz. in teol. študija nista ugotovljena, ord. v Vidmu 30. nov. 1745) je služil po raznih štajerskih župnijah oglejskega patrijarhata (ozir. od 1751 goriške nadškofije) ter bil 1748–50 kaplan v Vojniku, a po 1750 v Novi cerkvi, kjer je postal 1753 po naklonjenosti kapitla v Strassburgu, ki mu je bila ta župnija vtelešena, »večni vikar«, in 17. jul. 1754 po naklonjenosti goriškega nadškofa komisar za ves novocerkv. distrikt (gor. nadškof ga je imenoval še pred 1770 tudi za konsist. svetnika). Bil je na glasu vnetega in čednostnega dušnega pastirja in ta vnema ga je naklonila, da se je še pred pričetkom literarno-preporod. gesel pridružil Kranjcem v misli na pomnoževanje slovenske cerkvenopismenstvene zaloge kot prvi izmed mašnikov, ki so bili v celjskem okrožju (na sever razširjeni nekdanji celjski grofiji, oz. celjski četrti) doma in v službi (iz prejšnje dobe so se ohranili na označenem ozemlju le: Wintersheimbov nagrobnik v Celju s slov. napisom iz 1653, prim. Orožen III, 97; ces. odločilo iz 1675 in 2 vuzeniški prisegi, prim. ČZN I, 22 in II, 82; Steržinar kot Kranjec spada v ta okvir le na pol). Prvo pobudo mu je dala »bratovščina Marije od dobrega sveta«, ki jo je pri Novi cerkvi ustanovil 1761 (listina 20. jul.). V tej zvezi je nastal rokopis »Odpustki inu Postave Bratoušine Matere bože od dobriga sveta imenuvane« (ali Bratovsko pismu te … Brat. Marie te Matere dobrega svieta) 1761 in pa 2 letaka, ki sta se nekako istodobno natisnila v Lj.: »Pesem, Marie Divice od dobriga Svetvanja per PP. Augustinarjih v Lublani pred spitalskim mostam častite«; »Litanie Marie Divice od dobriga Sveta«. Med tem je goriški nadškof Karl Mihael Attems duhovščini opetovano naročil, naj napravi ob nedeljah in praznikih tudi pri prvi maši, zlasti še, ako drugo opravilo ni pri farni cerkvi, kratko pridigo, ki se govori izpred oltarja; a G. je na drugi strani upošteval tudi okoliščino, da duhovniki »iz katirih nekteri za voljo drugih notišnih opravil, nekteri tudi za voljo pomankajna naše gmein šprahe, posebnu aku so šele oni iz šole, ali iz drugih dežel inu krajev k nam peršli, v leti njim gori naloženi dolžnosti obeno majheno težavo naobčutijo«. V zamašitev te vrzeli je napisal G. »Cirkounu lejtu ali Evangelske navtike za use nedele inu praznike celiga lejta« (Lj. 1770; nova izd. Lj. 1806). Spis je bil v rokopisu menda že dlje časa gotov, zadnjo pobudo za objavo je dala menda goriška sinoda okt. 1768 (cenz. imprimatur lj. gener. vikarja 15. dec. 1768). Ne gre za kako novo jezikovno prireditev teksta, ki bi v »kranjskem jeziku« že bil prirejen, ampak za oblikovanje posebnih pridigarskih tekstov, kratkih homiletičnih razlag dotičnega evangelija s posebnim poudarkom nauka. Svoj jezik imenuje »slovenski« ter hoče pisati »večtal toku, koker se v' tem kraju Cela govori« (piše tudi »u« nam. končnega »l«), a vpliv pisave v lekcijonarju, ki ga je imel pri oblikovanju homilij neprestano pred sabo, je očiten. Pohlinove gramatike G. pred oddajo svojega rokopisa menda še ni čital, ker je knjiga i brez pohlinijanizmov i brez vsakršne polemične izjave proti. V lat. jeziku je sestavil 1771 zgodovino svojega komisarijata. - Prim.: Pohlin 1803; Šafařík I, 24, 123; Marn XXII, 35; Orožen VIII, 51, 96, 169, 171; Glaser II, 178; Ilešič, O slov. Štajerju v jožef. dobi, ČZN 1904, 153; Grafenauer, Kratka zgod. (v izd. 1820, 104); Kidrič, ČJKZ III, 112 (o obeh letakih iz 1761–2). Kd.