Golmajer, Urban (1820–1905)

Golmajer Urban, duhovnik, r. 21. maja 1820 v Žirovnici, u. 2. jul. 1905 v Tomaju (brat Matije, sorodnik Andreja Gollmayerja). Končavši srednjo šolo (1834–9 je bil na gimn. v Lj.) je študiral dve leti pravo, potem vstopil v goriško bogoslovje in bil 1847 posvečen v mašnika tržaške škofije. Kot kaplan v Roču v Istri 1848–52 je zbiral okoli sebe mladino in jo poučeval in vzgajal v verskem in nar. duhu, s čimer si je nakopal hudo sovraštvo Italijanov. Njegov je nasvet, naj se Kras razdeli, da se lažje pogozdi (N 1856, 49; 1859, 81). Kot župnik v Grimaldi je v času ponovne uime vsled suše skrbel za bedno prebivalstvo in mu pomagal, ko je razsajala kolera. V Berseču ob Kvarneru je zgradil šolo in kaplanijo. Kot župnik in dekan v Tomaju 1877–85 je ustanovil Kraško vinarsko društvo, vodil in podpiral razne verske, prosvetne in gospodarske organizacije. Pomagal je tudi zbirati podatke o Prešernu (LZ 1882, 465). Ko je stopil v pokoj, je z nabranimi milodari 1887 postavil v Tomaju zavod za vzgojo deklet in njega vodstvo izročil šolskim sestram iz materne hiše v Mariboru (od 1898 ljudska šola in poleg nje od 1908 gospodinjski tečaji). - Prim.: kat. lj. gimn. 1835–9; Glaser III, 34, 233; DS 1905, 700 (s sliko); KGM 1923, 23. Lkn.

Golmajer (Gollmayer) Urban, duhovnik, r. 21. maja 1820 v Žirovnici, župnija Breznica na Gorenjskem, u. 2. jul. 1905 v Tomaju. Oče Simon, kmet; po materi Mariji Avsenek je bil pravi bratranec »velikana učenosti« Matija Čopa. V sorodu je bil tudi z Andrejem Gollmayerjem, goriškim nadškofom (gl. čl.). G. je bil izredno nadarjen; zato so ga starši poslali v šole. Gimn. je obiskoval v Lj. (1834–39), prav tako licej (1839–41). V letih 1838–40 se je ob drugih predmetih marljivo učil tudi ital., kot bi slutil, da bo pozneje kot duhovnik deloval tudi med Italijani. 1842 je šel v Gradec študirat pravo. Toda mati, ki ga je spremljala do gore Zelenice (med Gorenjsko in Koroško), mu je smeje rekla: »Verban, pojdi, kamor hočeš, toda ti boš gospod. Moliva sem zate in še bom moliva, da boš pravi gospod.« In res, po dveh letih je pustil pravo in vstopil v bogoslovje v Gor. Posvečen je bil 12. sept. 1847 kot duhovnik trž. škofije. V nov. 1847 ga je škof Legat poslal za kaplana v Roč v Istro. V župniji je bilo kakih 1.400 Hrvatov, ki so mu bili vdani, in okrog sto Italijanov, ki ga niso marali. G. je zbiral otroke, jih brezplačno poučeval in vzgajal v verskem in narodnem duhu. V viharnem letu 1848 je vrelo tudi po Istri. Sledila je prva vojna za zedinjenje It. Ker se G. ni strinjal z zahtevo, naj se Istra priključi It., ga je Garibaldijev odbor obsodil na smrt. Ni si pa upal položiti roke nanj, ker Istra ni bila it. Po koncu vojne je G. zopet odprl javno osn. š.; imel je okrog 80 učencev. V okt. 1852 je bil imenovan za žpk v Grimaldi. Naslednje leto je bilo za Istrane zelo težko zaradi dežja in suše, G. je pomagal, kolikor je mogel. Konec sept. 1854 nastavljen v Roču kot žpk. 1855 je v župniji izbruhnila kolera, župnik je pomagal, hodil okrog bolnikov, delil svete zakramente, dokler se ni kolera lotila tudi njega. Kolera je pobrala desetino njegovih faranov. Ko je bolezen prenehala, je popolnoma preuredil domačo župnijsko cerkev. Mnogo se je trudil za pogozdovanje Krasa in učil kmete umne sadjereje, svilopreje in čebelarstva. 1860 je bil premeščen za žpk v Boršec ob Kvarnerskem zalivu med Hrvate, ki so ga kmalu vzljubili. Popravil je razpadajoče župnišče, zgradil š. in kaplanijo. 1872 so ga prestavili v Kubed blizu Kopra. To je bilo njegovo zadnje službeno mesto v Istri. Tudi tu je bila njegova prva skrb pouk in vzgoja mladine. Javnih š. v Istri takrat skoraj še ni bilo. Poučeval je v svojem stanovanju brezplačno. Med njegovimi učenci je bil poznejši pisatelj Evgen Kumičić. 1877 je škof Juraj Dobrila (PSBL IV, 290) poslal G-ja za žpk in dekana v Tomaj na Krasu. Tu je popravil ž. c. sv. Petra in Pavla, oskrbel novo kamnito prižnico, nov križev pot, spovednice in nove cerkvene klopi ter dal podaljšati zakristijo. Mnogo se je trudil, da izboljša kmetom gmotno stanje. Dal je zasaditi 5.000 kv. metrov velik vinograd in ustanovil Kraško vinarsko zadrugo z namenom, da bi pravilno gojili trte, ki dajejo teran. Predvsem mu je bila pri srcu verska in moralna vzgoja mladine. Boril se je proti plesu. Podpiral je razne verske, prosvetne in gospodarske organizacije. Pomagal je tudi zbirati podatke o Prešernu (LZ 1882, 465). 1894 je stopil v pokoj. Ko je bil rešen skrbi za župnijo, je hotel zgraditi zavod za vzgojo ženske mladine. Že 1877 je kupil v Tomaju na griču Tabor hišo, nekaj stavbnih parcel in vrt. Ko je dobil potrebna dovoljenja od županstva in škofije, je začel z delom, ki ga je dovršil avg. 1898. Dne 25. avg. 1898 so prišle v Tomaj prve šolske sestre. Za svoje zasluge je bil G. odlikovan z naslovom častnega konzistorialnega svetnika in častnega kanonika stolnega kapitlja sv. Justa v Trstu ter z viteškim redom Franca Jožefa prve stopnje. Pokopan je pri ž. c. sv. Petra in Pavla v Tomaju.

Prim.: N 1856, 49; 1859, 81; LZ 1882, 465; katalogi lj. gimn. 1835–39; Glaser III, 34, 233; DS 1905, 700 s sl.; KolGorM 1923, 23; KolGMD 1925, 79 s sl.; FoliumTerg 1905, 110; ŠkATrst, arhivalije; SBL I, 230; podatki šolskih sester; sl. IS 1927, 319.

Škerl