Goličnik, Janez (1737–1807)

Goličnik Janez, narodni gospodar, r. 31. jan. 1737 v Mozirju (do 1787 v lj. šk.), u. 9. marca 1807 v Grižah. Študiral je gimn. v Lj., filozofijo v Gradcu, teologijo na Dunaju (kronologija študij ni ugotovljena, prom. za bakalavreja sv. pisma tam; ord. v Gor. gradu 1765 za lj. šk.) ter bil alumnus v gornjegr. semenišču do 1768, kaplan na Vranskem do 1773, v Braslovčah do 1774, spovednik pri nunah v Lj. do 1780, župnik v Grižah do smrti (vsi omenjeni štaj. kraji do 1787 v lj. šk.). Imel je zmisel za akcije v prid javnosti (posebno veselje mu je bilo, pripravljati nadarjene mladeniče za lat. šolo, sorodnika Franca in Jož. Lipolda je pripravljal do 5. gimn. razr.; v Grižah je 1785–9 zidal novo cerkev, za župnika prikupil od trosneškega gradu ⅔ žitne desetine, v testamentu določil 2000 gl. za uboge). Pod vplivom dobe se je začel intenzivno pečati s čebelorejo ter imel do 102 panja. Jožefinec menda ni postal, pač pa se zdi, da si je v Lj. osvojil nekatera gesla prvih liter. preporoditeljev. Odmev njegove miselnosti je najbrž začetek rodoljubnega duha pri Lipoldovih v Mozirju. Pripada starejši generaciji množiteljev slov. tiskane zaloge iz celjskega okrožja. V dobi 16 let je bil šesti za Glavarjem, Makovcem, Fantonom, Breznikom in Pohlinom, ki je imel v načrtu poljudnopoučni slov. repertoar za povzdigo ljudske prosvete in nar. gospodarstva, drugi za Glavarjem, ki je prevajal Janšo v slovenščino, prvi, ki je izdal slov. čebelarstvo v tisku: »Popolnoma podvučenje za vse čebelarje« (Celje 1792). Med tem ko je prevedel Glavar Janševo 1. izdajo iz 1771, gre tu za prevod, ki se malo ne povsem krije s prvo dunajsko iz 1775 (G. je Janšev XIX. in XX. odstavek izpustil, a dodal opombe pod črto, »predgovor«, »opomnik« in »perstavik« ter knjigo opremil s slikami dunajske izdaje, ki jih je priskrbel morda Kumerdej). Enako Haslu imenuje pod vplivom lj. osredja tudi G. jezik svoje knjige »kranjski«, čeravno piše v bistvu savinjsko narečje (torej jezik, ki so ga imenovali doma in drugod »slovenskega«), a ima to, kar je v jeziku knjige »kranjskega«, le značaj korektur v zmislu literarne kranjščine. V pravopisu ni hotel biti propagator Pohlinove šole, vendar je precej nedosleden, a mnogi »e« in često pohlinovsko izražanje sičnikov in šumevcev pričajo pač o vplivu čitanja Markovih knjig. Knjiga je ostala do Dajnkove, torej 40 let, edino slov. tiskano navodilo o čebeloreji, a izven celjskega okrožja menda ni bila posebno razširjena, vsaj Jonkeju se je zdela »za kmeta predolga in zavoljo slabe pisarije grozno težka brati in umeti«. – Prim.: Jonke, Čbelarček 1836; Globočnik, Drobt. 1859, 94; Šafařík I, 34, 94; Orožen III, 450, 452, 468, 472; Levstik, LZ 1881, 696; Navratil, Spomenik o šestol. zač. habsb. vlade na Slov. 1883, 157–8; Macun 65; Marn XVIII, 42; XXII, 75; XXIII, 73; Glaser II, 230. Kd.